Vključevanje begunčkov, drugič

Vključevanje begunčkov, drugič

Aktualno-politična novica
10. 6. 2016 - 14.00

Med otroki, ki so k nam prišli v tako imenovanem begunskem valu, je v Sloveniji trenutno v osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje vključenih 35 otrok prosilcev za azil ter 1 otrok begunec. Kljub veliki količini prahu, ki ga je pred slabimi štirimi meseci dvignilo vprašanje nastanitve nekaj otrok brez spremstva staršev v dijaške domove v Kranju, je nujno poudariti, da Sloveniji priseljevanje še zdaleč ni tuje. Bistvena razlika je le ta, da so do sedaj k nam prihajale povečini osebe iz držav bivše Jugoslavije z maternim jezikom, ki se tako kot slovenščina uvršča v slovansko jezikovno skupino. Razlogi za preselitev so bili v preteklih letih večinoma ekonomskega izvora, a v času razpada skupne države so ljudje tako kot sedaj bežali pred vojno. V zadnjem begunskem valu smo bili priča podobni situaciji, le da k nam niso prišli pred strahotami vojne bežeči Hrvati in Bosanci, temveč Sirci, Afganistanci, Iranci in drugi. Nedvomno imamo torej tudi nemalo izkušenj z vključevanjem begunskih otrok v naš izobraževalni sistem.

Z namenom približati in ozaveščati o večkulturni realnosti, prispevati k sodelovanju in odpravljanju apriornih strahov pred priseljenci ter prikazati učinkovite vzgojno-izobraževalne prakse je Sindikat vzgoje in izobraževanja, krajše SVIZ, v ponedeljek organiziral okroglo mizo z naslovom Življenjske zgodbe otrok priseljencev in beguncev v vrtcih in šolah. Svoje zgodbe so z občinstvom delili študentka mednarodnih odnosov Arbnore Avdylaj, ki je v Slovenijo pri petih letih pribežala iz Albanije, Vael Hanuna , prevajalec iz arabščine, ki je Sirijo zapustil pred 28 leti  in k nam prišel kot študent, ter Simona Lečnik Očko, avtorica knjige Slovenština in jaz, ki je v Slovenijo pri enajstih letih prispela iz Bosne in Hercegovine.

Preden prisluhnemo, kakšen je po mnenju omenjenih gostov primeren način vključevanja otrok drugih narodnosti in drugačnega jezika v naš izobraževalni sistem, si oglejmo, kakšne politike integracij je sprejelo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport - MIZŠ. Begunci in prosilci za azil, ki štejejo več kot petnajst let in nimajo ustrezne dokumentacije o stopnji dosežene izobrazbe ter za katere so strokovnjaki ocenili, da nimajo zadostnega znanja za vstop v srednje šole, se najprej vpišejo v izobraževanja odraslih. A trenutno se pripravlja poseben protokol, ki bi vključevanje starejših najstnikov v srednje šole poenostavil in pohitril. Več o tem nam je iz kabineta MIZŠ povedala Stanka Lunder Verlič:

Izjava

Ostali otroci se v naše osnovne in srednje šole vključijo preko tako imenovanega dvostopenjskega modela, sestavljenega iz uvajalnice, ki strnjeno poteka 20 ur in v času katere otrok še ne obiskuje rednega pouka, in nadaljevalnice, ki poteka sočasno z rednim poukom. Kaj točno obsega uvajalnica, pojasni Lunder Verlič:

Izjava

Po uvajalnici pa se otroci postopoma pridružujejo rednemu pouku, sočasno s katerim poteka nadaljevalnica:

Izjava

V omenjenem jutranjem in popoldanskem varstvu sta vsem tamkajšnjim otrokom na voljo le ena ali morda dve učiteljici ali učitelja, ki se seveda ne moreta posvetiti zgolj enemu otroku, tako da kaj več od medvrstniškega druženja in morda učne pomoči tukaj otroci niso deležni. Medvrstniška pomoč oziroma tutorstvo pa je sicer zaželjeno, v kolikor ne nadomešča vrzeli, ki bi jo moral izpolniti učitelj. Tudi delavnice, ki jih nudijo nevladne organizacije, niso redne in sistematske, temveč se pojavljajo sporadično, zato jih ne moremo upoštevati kot poglavitnega dela integracije teh otrok, temveč zgolj kot nekakšen dodatek.

Na vprašanje, do koliko dodatnih ur slovenščine so ti otroci upravičeni, nismo prejeli natančnega odgovora, saj naj bi to bilo po besedah Lunder Verlič odvisno od starosti otroka, razreda, ki ga obiskuje, poznavanja oziroma nepoznavanja latinice in podobno. Vendar ne gre pozabiti, da je število ur slovenščine pogojeno tudi in predvsem s količino sredstev, ki so temu namenjena. Na omizju, ki ga je organiziral SVIZ, je ravnatelj neke velenjske strokovne šole dejal, da se mu zdi predvideno število ur slovenščine prenizko ter da bi se mu veliko primernejše zdelo intenzivno učenje slovenščine še pred začetkom obiskovanja pouka. Ministrstvo sicer intenzivno učenje slovenščine podpira, vendar to predvideva sočasno z rednim poukom. Kot smo ugotovili v uvodu, je glavna razlika med priseljenci, ki so k nam prišli iz držav Bližnjega vzhoda, in tistimi, ki prihajajo iz držav bivše Jugoslavije, ta, da njihov jezik ne spada v isto jezikovno skupino kot slovenščina, marsikateri otroci ob prihodu ne poznajo latinice. Zatorej bi nujno potrebovali veliko večje število dodatnih ur jezika, kot je bilo za priseljence predvidenih v preteklih letih.

Učna pomoč, ki so jo otroci deležni, pa se ne ustavi pri slovenskem jeziku. Lunder Verlič nadaljuje:

Izjava

Otroke se, dokler v znanju ne dosežejo svojih vrstnikov, ne vrednoti po klasičnem načinu ocenjevanja:

Izjava

Integracija otrok težko poteka brez integracije njihovih staršev, ta pa je v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve. A starši oziroma odrasli priseljenci nasploh so do pouka slovenščine v obsegu 300 ur upravičene šele, ko jim je dodeljen status osebe z mednarodno zaščito, na kar pa povečini čakajo po več mesecev ali celo leto dni.

Kot je pokazal inicident na gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju pred nekaj meseci, je strah pred neznanim prisoten tudi med tistimi, ki naj bi otroke izobraževali in vzgajali. Več kot polovica tamkajšnjih profesorjev je namreč ostro nastopila proti vladnemu predlogu, da v tamkajšnji dijaški dom nastanijo nekaj begunskih otrok brez spremstva staršev. Za izobraževanje učiteljev na tematiko aktualne begunske krize in dogajanja na Bližnjem vzhodu je šolsko ministrstvo nedavno objavilo razpis z naslovom Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc socialnih delavcev. Zgolj upamo lahko, da se bodo nanj prijavili vsi učitelji, ki otroke begunce tudi poučujejo, tudi tisti s kranjske gimnazije.

Pustimo  izobraževanje za trenutek na strani. Omenjeni gostje na omizju so se strinjali, da preden se lahko otrok sploh prične učiti in pomniti, se mora počutiti varno in sprejeto, mora biti slišan in deležen čustvene opore. Vse to pa še posebej velja za otroke, ki so zaradi vojne preživeli težke travme.  Sirec Vael Hanun razloži, kako veliko je njemu ob prihodu v Slovenijo pomenil pogovor o medkulturnih razlikah, opozoril pa je tudi na past dobronamenskega pomilovanja in viktimiziranja beguncev:

Izjava

Na medkulturne razlike se v šolah pri procesu integracije lahko hitro pozabi, a so enako pomembne kot spoznavanje lokalnega jezika. In to velja v obe smeri. Da bi sovrstniki lažje razumeli in sprejeli novega sošolca ali sošolko, je za njih ključnega pomena spoznavanje tematik, vezanih na njegov jezik, kulturo in zgodovino. Novincu pa tako dati vedeti, da je slišan in sprejet.

Za zaključek nas zanima, kolikšen delež sredstev za integracijo mladoletnih beguncev prihaja iz proračuna in kolikšen iz evropskih sredstev:

Izjava

Zgolj upamo lahko, da bodo evropska sredstva na voljo dovolj dolgo. Ne smemo pozabiti, da cilj vključevanja begunskih otrok ne sme biti zgolj začetna integracija, temveč jim moramo omogočiti uspešno pot v izobraževanju. Poleg tega moramo poskrbeti, da se bodo v naši družbi čutili sprejete, saj bodo samo tako lahko postali del nje kot vsi ostali. V takšni situaciji nismo prvič, kar je velika prednost. Predvsem pa upajmo, da se napake pretekle izkušnje ne bodo ponovile in da nas strah pred neznanim ne bo ohromil pri pomoči tistim, ki so je najbolj potrebni.

 

Med pisanjem prispevka se je povsem vključeno počutila Aicha.

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness