Znanje nima državljanstva
V tokratni oddaji Kaj pa univerza naslavljamo pogoje in ovire, s katerimi se srečujejo tuje študentke in študentje pri vpisu na slovenske univerze, kar vključuje vse od vpisnih postopkov do štipendij in bivalnih možnosti.
Če se sprva navežemo na zakonodajni aspekt, lahko kot ključen izpostavimo predvsem Zakon o visokem šolstvu, ki v največji meri kroji usodo študentstva na tem področju. Ta navaja, da imajo državljani članic Evropske unije pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. Enako velja tudi za Slovence brez slovenskega državljanstva, ki so definirani kot »potomci oseb slovenske narodnosti do tretjega kolena v ravni vrsti«. Vse ostale študentke in študente, ki jim slovenske korenine niso bile namenjene, pa Zakon o visokem šolstvu uvršča med tuje študente, katerih možnosti in pozicioniranje preizprašuje današnja oddaja.
Posebni pogoji veljajo tudi za skupino zamejskih študentov in študentk. Več o poteku njihovega vpisa pove predsednica Kluba zamejskih študentov Petra Olenik.
Olenik se naveže tudi na možnosti štipendiranja zamejskih študentov.
O korektnem in zadostnem nivoju državne podpore, katere so po besedah Petre Olenik deležni zamejski študentje, pa ne moremo govoriti v primeru tujih študentov in študentk. 7. člen Zakona o visokem šolstvu, poimenovan Izobraževanje pod enakimi pogoji, pravi takole: »Tuji državljani se, pod pogojem, da se uporablja načelo vzajemnosti, lahko izobražujejo na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije.« Če konkretiziramo, to pomeni, da se lahko tuji študentje in študentke v Sloveniji izobražujejo le, če se lahko v njihovi izvorni državi izobražujejo tudi osebe s slovenskim državljanstvom. Če posameznik oz. posameznica torej ne prihaja iz države, ki je del Evropske unije ali zahodnega Balkana, je tako najpogosteje primorana plačevati šolnino, ki na posameznih fakultetah znaša tudi več tisoč evrov letno, kar je brez stabilnega finančnega zaledja praktično neizvedljivo.
Začaran krog institucionalnih preprek, ki vodi v slabšanje kvalitete študijske izkušnje tujih študentk in študentov, se nadaljuje z dejstvom, da jim ni omogočeno bivanje v študentskih domovih, zaradi česar so si prebivališče prisiljeni poiskati na nereguliranem najemniškem trgu. Več o tem Sultana Jovanovska, študentka Fakultete za družbene vede, ki prihaja iz Makedonije.
Položaj tujih študentov in študentk na področju stanovanjske problematike je bil izpostavljen tudi na Posvetu o položaju študentov v Sloveniji 21. aprila. Zaradi vse manjših kapacitet študentskih domov se možnosti za bivanje rednih tujih študentov še dodatno krčijo. Na to tematiko se je v sklopu posveta navezal Klemen Ploštajner.
V luči sprejemanja nevzdržnih bivalnih pogojev, ki mnogokrat sovpadajo z visokimi cenami najemnim, se študentke in študentje zatekajo k študentskem delu, ki iz priložnostnega zaslužka preide v edino možnost posameznikovega preživetja. Kot izpostavljajo v društvu Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, je treba upoštevati, da morajo tuji študentje, zlasti tisti, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije, pri izplačilih preko študentske napotnice plačati dodaten davek, ki izhaja iz dvojnega obdavčevanja dohodka. Njihova neto plača je posledično precej nižja od študentskih prejemkov slovenskih študentov, kar pomeni samo še dodatno višanje nivoja legalne prekarizacije, že tako značilne za študentsko delo.
Hierarhizacija študentov slovenskih javnih univerz po nacionalnem ključu je še toliko bolj pereča v kriznih situacijah. Kot primer lahko izpostavimo izobraževalno leto 2011/2012, ko je država na podlagi 23. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev z izgovorom, da primanjkuje denarja, tujim študentkam in študentom odvzela državne in Zoisove štipendije. Ti so se na dejanje odzvali s protestom pred Filozofsko fakulteto, kjer je odzvanjalo geslo »znanje nima državljanstva«, udeležil pa se ga je celo takratni rektor Univerze v Ljubljani Stanislav Pejovnik. Slednji je najavil ustanovitev sklada, namenjenega internacionalizaciji slovenskih univerz in štipendiranju tujih študentov, kar pa v praksi kljub Pejovnikovim obljubam ni bilo nikoli realizirano.
Varčevalni ukrepi, ki so leta 2011 omejili štipendiranje tujih študentov in študentk, še vedno veljajo, novi val varčevanja pa vodi v dodatno poslabšanje položaja. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve se je že pred desetimi leti bolj kot na reševanje položaja tujih študentk in študentov osredotočalo predvsem na izpostavljanje pomembnosti načela recipročnosti, kar poenostavljeno pomeni: »Slovenci nimajo štipendije v vaših državah, zato jih tudi vi tukaj ne boste imeli.«
Pogled Ministrstva torej izhaja iz teze, da se za ključno izkaže sklepanje bilateralnih sporazumov. Z vprašanjem, kakšne so torej sploh še možnosti štipendiranja tujih študentov pri nas, smo se obrnili na Javni štipendijski sklad. Odgovarja nam Indira Džopa z Oddelka za štipendije in programe Ad futura.
Tovrstno štipendiranje je v letu 2020 pri srednješolskem ter univerzitetnem izobraževanju v letu 2020 pomagalo 33 novim posameznicam in posameznikom. Vendar pa je, kot izpostavljajo na Oddelku za štipendije in programe Ad futura, štipendijska situacija bistveno drugačna v letošnjem, pa tudi v prihodnjem letu.
IZJAVA
V naslednjih dveh letih novega štipendiranja za tuje študente na tem področju torej ne bo, pri čemer lahko le sklepamo, kaj to pomeni v realnosti. Vrednost posameznega razpisa določajo razpoložljiva proračunska sredstva, slovenska zunanja politika, pa tudi interes tujih vlagateljev, vendar pa se v luči varčevalnih ukrepov, ki vodijo v celostno krčenje štipendij v prihodnjih dveh letih, odmikamo od internacionalizacije univerze, h kateri naj bi stremela akademska sfera.
Poleg opisanih materialnih ovir se tuji študentje in študentke spopadajo še z jezikovnimi preprekami. V veliki meri je njihova izkušnja v procesu, ko se jezika še učijo, prepuščena stališčem in delovanju posameznih profesoric in profesorjev. Več o tem Sultana.
Zato je Univerza v Ljubljani leta 2020 začela razvijati projekt Tolmač, ki je namenjen realizaciji sistema za avtomatizirano prevajanje slovenskih predavanj v tuje jezike. S tem bi se v času, ko tuji študentje in študentke usvajajo slovenščino, izognili situaciji, ko je njihovo razumevanje snovi predavanj prepuščeno univerzitetnemu osebju ter volji posameznih profesorjev in profesoric.
Sam vrh odrekanja pomoči tujim študentom in študentkam pa smo dosegli v času covidne krize. Trenutni upad ponudbe študentskega dela, ki za mnoge tuje študente pomeni popoln izpad dohodka, slednje dokončno potisne v nevzdržen družbeno-ekonomski položaj. Do kriznega dodatka, ki ga je država namenila študentom in študentkam slovenskih univerz, tuji študentje niso bili upravičeni, saj jih velika večna v Sloveniji nima prijavljenega stalnega prebivališča. Svojo osebno izkušnjo opiše Sultana.
IZJAVA
Delitev študentstva, ki ne izhaja iz znanja, temveč izključno iz vidika nacionalnega, tako vnaša mero diskriminacije in oteženih študijskih pogojev. To se najpogosteje kaže kot nestabilna materialna preskrbljenost, ki vodi v vse slabšo kvaliteto študijske izkušnje. Univerza v Ljubljani je tokrat na mesto rektorja, katerega mandat se začne s 1. oktobrom letošnjega leta, izvolila prof. dr. Gregorja Majdiča, ki je na soočenju kandidatov na vprašanje o štipendiranju tujih študentk in študentov odgovoril tako.
Odgovor na vprašanje, kakšne možnosti si torej v prihodnje obeta tuje študentstvo, več kot očitno ostaja v sferi negotovega. Začaran krog pogojuje predvsem zaledje, katerega finančna in materialna podhranjenost se z leti državnih in univerzitetnih politik samo stopnjuje, kmalu pa se bo spet srečal še z valom varčevanja. »Študent naj bo,« velijo, vendar očitno le tisti s »pravim« državljanstom.
Neenake možnosti študenstva je preizpraševala Lori.
Dodaj komentar
Komentiraj