Plavajoči Dijakobinci
Kljub poletnim počitnicam smo se Dijakobinci pridno dobivali na radiu in ustvarili drugo oddajo!
Tokrat vas v oddaji čaka članek o dijaškem delu, prilagoditvah za dijake s fizičnimi ovirami in intervju z Lauro Volčanjk. Na koncu pa seveda že 2. del basni – Trpljenje mladega Gaserja.
Predloge, mnenja, kritike (☹) nam lahko zaupate v komentarjih ali na našem Instagram profilu: @dijakobinci_
Uživajte v poletju, veliko čofotajte in se hihitajte ter nas poslušajte še v avgustu!
***
Rubrike:
Dijaki in dijakinje s fizičnimi ovirami
Na kaj pomislimo, ko na šolskem hodniku zagledamo dijaka z belo palico v roki, slušnim aparatom za ušesom ali na invalidskem vozičku? Za fizično ovirane dijake imamo pogosto eno od dveh vrst pričakovanj – da bi morali biti sposobni v šoli delovati brez večjih preglavic ali pa da sploh ne zmorejo funkcionirati v šolskem okolju. V nadaljevanju bomo ugotavljali, koliko in kako je zanje šolanje res oteženo in na kakšne načine jim šole in druge pristojne institucije to poskušajo olajšati.
Število učencev in dijakov s posebnimi potrebami v Sloveniji že leta narašča, za našo oddajo pove vodja oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, dr. Natalija Vovk Ornik. Izpostavi tudi, da je od tega največ otrok s primanjkljajem na specifičnih področjih učenja. Sledi jim skupina s tako imenovano sopojavnostjo, znotraj katere imajo otroci več primanjkljajev, ovir ali motenj hkrati, ter skupina dolgotrajno bolnih otrok. Število otrok s fizičnimi ovirami je po besedah Vovk Ornik stabilno.
Kot fizično ovirane dijake bomo v nadaljevanju upoštevali gluhe in naglušne dijake, slepe in slabovidne dijake, med katere spadam tudi avtor tega prispevka, in gibalno ovirane dijake in dijake z govornimi ali jezikovnimi motnjami. Ti dijaki najpogosteje obiskujejo izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali pa prilagojene izobraževalne programe z enakovrednim izobrazbenim standardom. Vovk Ornik pojasni razlike med tema vrstama programov.
Vzgojno-izobraževalni centri, kot so IRIS [íris] za slepe in slabovidne, CIRIUS Kamnik za gibalno ovirane in Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, poleg lastnih izobraževalnih ustanov nudijo tudi pomoč svetovalnih delavcev za dijake v inkluziji. O svojih izkušnjah s centrom IRIS in njegovimi delavci spregovori slepa dijakinja, ki je letos maturirala na gimnaziji v Celju, vid pa je izgubila pri štirih letih starosti.
Sogovornica doda, da je bila skozi vsa svoja leta sodelovanja s tiflopedagogi in centrom IRIS zelo zadovoljna. Meni, da so ji bili v veliko pomoč, hkrati pa se je lahko z njimi povezala tudi na bolj osebni ravni. Kot edino morebitno izboljšavo je navedla posvečanje dodatne pozornosti učenju slepih v kuhinji, saj si sama ne zna pripraviti veliko več kot čaja in kave.
Sam imam kot slaboviden dijak z delom centra IRIS precej drugačne izkušnje. V preteklem letu sem imel prvič dodeljene ure s tiflopedagogom. Od teh ur sem v letošnjem letu odnesel redke uporabne informacije ali nasvete, pri čemer mi je zamujena ena ura pouka na teden morda bolj škodila kot koristila. To je seveda lahko odvisno od tiflopedagoga, a bi bilo zato v Sloveniji morda smiselno ponovno uvesti tiflopedagoški fakultetni program.
Pogosto se osnovnošolski otroci in srednješolci odločijo, da jim več pomeni izobraževanje v rednih šolah, kot bolj specifična obravnava v centrih za otroke z njihovo vrsto ovire. V tem primeru jim določene prilagoditve zagotavlja šola, ki se ravna po odločbi o dodatni strokovni pomoči, ki jo ima dijak. Dijaki z različnimi fizičnimi ovirami pa vseh prilagoditev pogosto ne izkoristijo. Tako je svojo situacijo v šoli opisal dijak s težjo okvaro sluha, ki je letos maturiral na srednji strokovni šoli v Krškem.
Pove tudi, da v šoli nima spremljevalca, da pa je s svetovalnimi delavci, ki so mu pomagali urejati prilagoditve, sodeloval že od začetka osnovne šole.
Novomeški dijak s težavami na področju motorike pove, da ga to ovira pri pisanju in likovnih predmetih, njegova prilagoditev pa je dovoljeno pisanje na računalnik namesto v zvezek.
Edina prilagoditev, ki je skupna vsem trem dijakom, je podaljšan čas pisanja pri pisnih ocenjevanjih. To je seveda koristno do neke mere, saj lahko gibalno oviran dijak mirno odpiše pisni preizkus znanja, sam pa vem, da mi ta čas pomaga, ker berem počasneje in težje kot večina vrstnikov z vsaj povprečnim vidom. A ko pride do pomembnih izpitov, kot so maturitetni, ali pa do tekmovanja iz znanja, je prostora za izboljšavo prilagoditev še veliko. Slepa dijakinja poda okviren opis tega, kako je zanjo potekala matura.
Nad izvedbo mature in prilagoditvami nima večjih pripomb. Omeni, da ji ena od tipnih slik ni bila v pomoč, ker ni bila narejena dovolj dobro, ter da so na eni od maturitetnih pol izpustili nalogo, ki bi jo težko prilagodili.
To pa še bolj izpostavi vprašanje, zakaj ni mogoče nalog preoblikovati tako, da bi z njimi preverili isto znanje, dijakinji pa ne bi bilo treba ohranjati popolne koncentracije za absurdna časovna obdobja. Maturantka namreč opozori tudi na to, da je matematično polo reševala kar 5 ur in spodbuja iskanje alternativnih rešitev za ta problem. Dr. Vovk Ornik na to pobudo odgovarja.
Za konec pa se obrnimo še na pogled vrstnikov na otroke s fizičnimi ovirami. Vsi trije intervjuvani dijaki in avtor oddaje se v srednji šoli počutimo sprejete med sošolci in ostalimi dijaki ter tudi med profesorji. Dva od nas pa sva imela podobno izkušnjo z izključevanjem iz družbe v zadnjih letih osnovne šole. Prav zato bi se moralo otroke z različnostjo seznaniti že v zgodnjih letih, da bi se lahko to sprejemanje začelo čim bolj zgodaj v otrokovem življenju.
Pisal je Bor.
Začasno in občasno delo dijakov in študentov je za nas dijake praktično skoraj edini (legalni) način, da lahko zaslužimo cekin ali dva, saj državne štipendije za večino od nas niso niti blizu tega, da bi zadostovale vsem našim finančnih potrebam. Edini pogoj, ki ga moramo za opravljanje dela izpolnjevati, je ta, da imamo status dijaka. Torej, koliko nas je takih, ki se prostovoljno odločimo, da bomo svoj prosti čas preživljali v službi? Statistike iz leta 2022 kažejo, da je tistega leta prek študentskih servisov delalo kar 41 000 mladih. Približno eno tretjino števila predstavljajo dijaki. Ta številka vsako leto narašča in je po vsej verjetnosti dandanes že višja. Razlog za čedalje večje zanimanje za vsa študentska in dijaška dela je seveda na prvem mestu želja po lastnem zaslužku, vendar je pomembno omeniti, da študentsko delo ne daje le materialne koristi, temveč oseba z njim tudi okrepi socialni kapital, saj človek ob delu pridobi delovne izkušnje in morda tudi v praksi vidi, kako poteka delo, za katerega se šola, in morda spozna, če mu je to res v interesu.
Minimalna neto urna postavka za študente in dijake v Sloveniji od februarja letos znaša 6,20 EUR, kar je glede na slovenske standarde zadovoljujoče. Če pogledamo malo širše, bomo ugotovili, da imajo nekatere nam bližnje države dosti nižje, spet druge pa precej višje minimalne urne postavke. Na primer minimalna neto urna postavka na Hrvaškem je le 5,25 EUR, kar je skoraj evro manj kot v Sloveniji, medtem ko v Nemčiji znaša približno 12 EUR.
V Sloveniji med študentskimi servisi po veličini prevladujeta dva, in sicer Mjob in E-študentski servis. Oba delujeta skoraj identično in povsem digitalno. Na obeh servisih je na voljo ogromno prostih del, ki jih podjetja objavljajo. Na E-študentskem servisu je trenutno samo v okolici Ljubljane na voljo dobrih 1000 del, kar pomeni, da teh nikakor ne primanjkuje. Večina od teh del sta strežba in delo v gostinstvu, veliko pa je tudi študentskih in dijaških zaposlitev v proizvodnji.
Študentski servisi skrbijo še za izdajanje študentske napotnice, nakazilo plačila ter potek delovne dobe vsakega posameznika. Razen pri izjemah naj odnos med delodajalcem ter delavcem ne bi bil njihova skrb, kljub temu primeri, pri katerih do tega pride, niso redki. Temeljne pravice, ki jih je delodajalec dolžan omogočiti delavcu, so: pravično plačilo, plačan 30 minutni odmor na osem ur dela, ter plačano uvajanje na delu.
Pa so delodajalci do dijakov vedno prizanesljivi in spoštljivi do naših pravic? Zgodbe dijaških šihtov, ki se širijo med nami, in ki smo jih od naših poslušalk in poslušalcev prejeli na Instagramu, pravijo drugače. Svojo prvo izkušnjo z delom je z nami delila Alina.
Poleti po končani osnovni šoli je po mnogih neodgovorjenih prošnjah končno dobila odgovor. Njen bodoči šef ji je naročil, naj z delom prične kar isti dan – le nekaj ur za prejetim odgovorom. Alina je z delom res začela že isti dan, kljub neprimernim oblačilom. Delala je v preprosti restavraciji s hitro hrano, njena sodelavca sta bila amaterski kuhar in še ena najstnica. Delodajalec je Alini takoj povedal, da mora vsak dan prvega tedna delati zastonj, da »dokaže« svoje sposobnosti. V teh dneh »dokazovanja« ji ni želel podpisati napotnice ali dati zasluženega plačila. Že na začetku se je Alini zdela situacija nenavadna in nezakonita, a ker je bila to njena prva služba, je sklenila, da bo vseeno delala, saj bo kljub vsemu na koncu nekaj zaslužila. Delo je potekalo pod časovnim pritiskom v umazani in neoskrbljeni kuhinji. Po končanem delovnem dnevu je bilo Alini in njeni sodelavki naročeno, naj pospravita kuhinjo. Čas pospravljanja ni bil plačan, saj sta kuhinjo po besedah delodajalca tako ali tako »sami umazali«. Služba naj bi trajala do 10. ure zvečer, dijakinji pa sta kuhinjo pospravljali do polnoči. Alina je odšla malo prej, da je ujela zadnji bus proti domu. Drugi dan Alinine prve izkušnje z delom je bil še slabši kot prvi. Glavni kuhar je nenadoma bruhal in vse čiščenje, kuhanje in naročila sta morali prevzeti Alina in sodelavka. Pri delu ju ni nadzorovala nobena odrasla oseba, le delodajalec, ki se je priložnostno oglasil in trdil, da sta prepočasni. Veliko stvari sta delali prvič v življenju, a sta vseeno vse naloge uspešno izpeljali. Alina je poskušala spregovoriti z delodajalcem o napotnici in kako se ji ne zdi prav, da je ne podpiše. Odvrnil je, da je, citiramo »glupa mala punčka in da je povsod tako« in dodal, da še vedno ni prepričan, da je primerna za delo v lokalu.
Toliko o peklenskih prigodah dijaškega dela. Kako pa se podobni situaciji izognemo? Dijaki se moramo predvsem zavedati svojih delavskih pravic – ponovimo, delodajalec je dolžan vsakemu dijaku zagotoviti varno in zdravju neškodljivo okolje, za delo morajo biti dijaki plačani vsaj minimalno urno postavko, plačilo za vsako uro dela mora pošiljati preko napotnice. Dijaki z delodajalcem ne potrebujejo sklenjene pogodbe. Če vas delodajalec prosi, da podpišete še kakšne papirje, jih zelo previdno preberite. Dijaško delo nima varovalk redne zaposlitve, kar pomeni, da te delodajalec odpusti, če te ne potrebuje več, če pa ti nimaš več želje po delu, lahko kadarkoli daš odpoved. Nikakor ne podpisujte bebastih dokumentov, ki vas vežejo na odpovedni rok ali trajanje dela! Vsako plačilo, ki ni prejeto preko napotnice, je ilegalno.
Velikokrat se zgodi, da delodajalec obljublja večje plačilo, če se zmenita »na roko«, na koncu pa plače sploh ne dobiš. Pod nobenim pogojem ne pričnite z delom brez pravilno izdane in izpolnjene napotnice. Ne nasedite delodajalcem, ki pravijo, da bodo napotnico izpolnili po uvajanju, kot se je to zgodilo Alini. Plačano uvajanje je ena od delavskih pravic, ki pripada vsakemu srednješolcu. Ne glede na to, kako dobro zveni plačilo, ne spreglejte malenkosti, službe, ki pogojev ne izpolnjujejo, zavrnite. Zelo priporočljivo je tudi, da se o podjetju pred pošiljanjem prošnje pozanimate. Dandanes je to lažje kot kadarkoli, na internetu lahko najdete mnogo informacij o podjetju, a te niso vedno zaupanja vredne. Najbolje je, da o delu vprašate vrstnike, ki delajo oziroma so delali na vaši želeni poziciji.
Kaj pa lahko naredite, če se vseeno znajdete v kočljivi situaciji z delodajalcem? V Sloveniji imamo nekaj vladnih in nevladnih organizacij, ki vam nudijo pomoč. Najprej poskrbite, da ste zbrali čim več slik, videov in ostalih dokazov. Posnetki zaslona so vaši prijatelji. Z zbranim materialom lahko napišete pritožbo in jo posredujete na Inšpektorat za delo Republike Slovenije ali Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije. Ti dve organizaciji sta pristojni za obravnavo kršitev delovne zakonodaje in pravic na delovnem mestu. Za podporo, informacije in pomoč pri pisanju pritožbe pa se lahko obrnete tudi na Sindikat Mladi Plus. Kontaktne informacije lahko najdete na naši spletni strani.
Za konec pa še razmislek; so te prve poletne službe res tako zelo pomembna izkušnja za vsakega mladostnika? Da se naučimo »trdega dela« in da »vidimo, kako je«? Ali bi to znalo biti le pogojevanje za življenje 8 urnih delavnikov? Vaše misli lahko delite v komentarjih, ali pa nam pišite na Instagramu: @dijakobinci_
Prispevek sta za 6.20 € spisala Jaša in Andraž.
Dodaj komentar
Komentiraj