Študent naj bo!

Študent naj bo!

Mnenje, kolumna ali komentar
2. 10. 2017 - 16:00

Danes se je širom Slovenije začelo novo študijsko leto. Na vseh univerzah potekajo prireditve v dobrodošlico svežim bruckam in brucem ter njihovim malce starejšim študijskim sotrpinom. Zvečer pa na pomoč k dviganju alkohola v krvi z veseljem priskočijo tudi še lokalne študentske organizacije z raznoraznimi žurkami, med katerimi je najbrž najbolj odmevno brucovanje v prav tako odmevnem Študentskem kampusu v Ljubljani. Tam bodo srčni utrip dvigovale Alya, Špela Grošelj in, tako izgleda, kraljica študentskih src Jelena Rozga. Dva tedna po sprejemu “herojev slovenske košarke” bo na kraju zločina, Kongresnem trgu, sprejem slovenskih antiherojev - študentk in študentov.

 

Po vsej verjetnosti bo tudi na tem sprejemu zbrane nagovorila resorna ministrica in najbrž jo bodo prav tako suvereno izžvižgali, kot so jo pred dvema tednoma. Danes namreč ni prostora za politiko in skrbi, že od jutra se naokoli sprehajajo mladi s kanistri vina in praznujejo začetek študijskega leta. Pa naj ga! Danes so namreč dovoljene sanje, jutri pa je nov dan.

 

Študentsko življenje namreč ni zlato obdobje našega bivanja na tem svetu. Čeprav si veliko ljudi, praviloma predvsem tisti, ki nikoli niso prestopili praga fakultete, predstavlja drugače in čuti potrebo, da to deli z vsemi. Študente dojemajo kot nepotreben segment razvajenih in brezdelnih  ljudi, ki čez teden lenarijo, ob koncih tedna pa pijejo, žurajo in se zakajajo.  Skratka, bluzatorji, ki harajo naokoli brez pravega cilja. Seveda ima ta predsodek v sebi tudi nekaj resnice. Veliko študentk in študentov namreč ne vidi - več - nikakršnega cilja v življenju. Ob vsesplošni politično-ekonomski situaciji zanje nekako ni prostora.

Študentsko življenje poteka nekako takole. Ob tem, da morajo na fakulteti vsak dan preživeti kar nekaj med seboj praviloma nepovezanih ur, so obenem prisiljeni ob študiju še delati za lastno preživetje. Najbrž ni potrebno omenjati, da delajo v prekarnih oblikah zaposlitev in so lahko srečni, če plača ob koncu meseca dejansko pride. Tako s težaškim delom in muko komaj napraskajo denar za najemnino v pregovorno majhnih študentskih sobah.

Veliko stane tudi tako opevani brezplačni in vsem dostopni študij. Mogoče je res brezplačen, a vsekakor ni zastonj! Še manj pa je dostopen vsem, ki si želijo študirati. Fakultete namreč vse bolj iščejo načine dodatnega, postranskega zaslužka. Tendence, ki so logični rezultat podrejanja šolskega sistema logiki prostega trga. Tudi na izrednem študiju ni vse jasno. Letos so na več fakultetah čez noč zvišali šolnine za izredni študij. Brez kakršne koli razprave, kar kaže na že pregovorni manko demokratičnosti na univerzah in na elitizem teh institucij.

Poleg tega pa je dosti študirajočih malce razočaranih nad tem, kar jim nudijo fakultete. Tako zahtevnost kot nivo naj bi padala, vse več študijskih predmetov naj bi se spreminjalo in prilagajalo zahtevam trga, to se kaže predvsem pri razmahu aplikativnih znanosti, ki so okupirale tudi humanistiko in tako dalje. Potem pa so tu še zaključki študijev. Bolonjska reforma ni samo degradirala zahtevane ravni znanja in skrajšala časa študija, degradirala je tudi zaključne produkte - diplome in magisterije. In to tako zelo, da na kar nekaj fakultetah razmišljajo celo o ukinitvi diplomskih nalog, nekje pa so to že storili. Ne moremo reči, da jih ne razumemo.

Da o obštudijskem življenju, za katerega skrbijo zdaj že zloglasne študentske organizacije, niti ne govorimo. Zabavanje študentk in študentov s Plavim orkestrom, Jeleno Rozgo, Alyo, narodnozabavnimi ansambli in podobnim vidimo kot izgovor za še eno pijančevanje dolgo v noč. Toda kot smo povedali že na začetku, je funkcija takih prireditev ta, da študentje ob tem pozabijo na bedo vsakdanjega študentskega življenja, ki ga živi oziroma životari večina izmed njih.

 

Kaj narediti? Če začnemo “od zgoraj navzdol”. Trenutni zasedbi Ministrstva teče zadnje leto. V 4 letih ministrovanja iskreno ne moremo reči, da so naredili karkoli izjemnega, kar bi olajšalo študentsko življenje, kot ga poznamo in opisujemo. Nekako niso prisluhnili dejanskim težavam in so se osredotočali na kozmetične popravke, ki so dajali videz, kot da nekaj delajo, a je seveda šlo samo za rejtinge in PR. Pri slednjem so res dali vse od sebe. Pa za stolčke na pomembnih funkcijah - ne smemo pozabiti, da trenutna resorna ministrica kandidira za predsednico republike. Analizo in kritiko delovanja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pa pustimo za konec leta.

Pa da ne bomo vse odgovornosti zvalili na ministrstvo: Študentske organizacije, ki naj bi primarno skrbele za dobrobit študenteraja, so zagnale kampanjo “Kaj pa mi?”. Če pustimo ob strani malce patetičen naslov, je kampanja dajala vtis, kot da se je študentska organizacija končno začela premikati. Dejansko jim gre za študente! A ta navdušenost se nam razblini, takoj ko pogledamo cilje, za katere so se borili. Če jih naštejemo le nekaj: podaljšanje bonov do 22.ure zvečer in na poletne mesece, drobna davčna olajšava, uvajanje sprememb pri uveljavitvi dodatkov k štipendijam, natančneje pri dodatku za bivanje, ki bi se sedaj lahko uveljavil tudi med letom in tako dalje. Kot vidimo, ne gre za reševanje resnih in ključnih problemov, prej za proizvajanje občutka, da se nekaj pa le dela.

Konec koncev pa ne smemo pozabiti niti izvzeti samih študentk in študentov. Seveda je odgovornost za klavrno stanje tudi na nas. V veselje nam je, ko vidimo kako - sploh na posameznih oddelkih - študentje sami prevzemajo vajeti in podajajo predloge za preoblikovanje študijskih programov. Kako se borijo za naskok na funkcije v študentskih svetih, senatih in upravnih odborih, funkcije, ki so bile rezervirane samo za “izbrane”.

Študentke in študenti morajo prevzeti odgovornost za svojo prihodnost v svoje roke. Izkušnje nam govorijo, da se na institucionalne rešitve ne moremo oziroma ne smemo zanašati. Prihodnost študijskega življenja vidimo v samoorganizaciji, naskakovanju na funkcionarske stolčke, prevzemanju mest moči in v progresivni politiki, ki mora biti v samem jedru vseh političnih grupacij. Tudi na univerzi se bije razredni boj. Prihodnost bo ali aktivno in politično študentsko življenje v vseh pogledih ali vse večje životarjenje in brodolom univerze ter študentskega življenja. Kolikor ga je sploh še ostalo.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

To besedilo je napisal Klemen Knez.

Ma kaj je to za eno moraliziranje? krneki bele. slabo. slabo. zelo slabo. zelo zelo slabo. komu je to namenjeno? to je tako krneki. od sile sm skor alt right postal, kolk je to slabo.

Ja, samo on je sposoben rečt "študenteraj".

:D :D

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.