Antropologinja Inge Bolin v monografiji Growing up in a culture of respect opisuje skupnost, ki živi visoko v perujskih Andih. Živijo v izjemno težkih in skromnih življenjskih pogojih, na nadmorski višini, kjer je kisik redek. Strategije preživetja skupnosti narekujejo, da otroke vzgajajo v duhu spoštovanja do vsega živega - ljudi, narave, živali, pa tudi neživega okolja. Glavne zapovedi skupnosti se glasijo ne kradi, ne laži in ne lenari. Delo, medsebojno sodelovanje ter spoštovanje predstavljajo tradicionalne vrline, brez katerih v težkih življenjskih pogojih ne bi preživeli. Tekmovalnost je povsem nezaželjena. Vendar ti otroci, ki živijo povsem mimo kapitalističnih zapovedi za uspeh, kažejo izjemno sposobnost konstruktivnega razreševanja različnih problemov. Pogosto zmagujejo na državnih tekmovanjih v matematiki. Ob zmagi se v lokalni skupnosti ne izpostavljajo, saj jih je osebnega izpostavljanja sram. Ti otroci odraščajo v okolju dobro prilagojene, odporne in ustvarjalne posameznike. Kadar se odpravijo v urbana središča, jih najbolj prizadane pomanjkanje spoštovanja in dostojanstva, ki tam vladata v medčloveških odnosih.

Na odnos, ki ga imamo do otrok vplivajo družbene, politične in ekonomske okoliščine. Te okoliščine vplivajo tudi na družinske preživetvene strategije. V tem, kako odrasli vzgajamo otroke, se torej zrcalijo naše vrednote ter duh časa in prostora, v katerem živimo.

Pa poglejmo našo družbo. V začetku 20. stoletja je bila pretežno samozadostna. V pretežno samozadostnih družbah je delo pogosto najvišja vrednota, na katero se navezujejo dostojanstvo, spoštovanje, čast in sram, medsebojna pomoč in tako dalje. Borut Brumen je na primeru Murske Sobote lepo prikazal, kako se je pri nas odnos do dela v tem času razlikoval glede na družbeni sloj. Med družinami nižjega srednjega socialnega sloja, je bilo delo visoko vrednoteno. Z vzgojo, ki je temeljila na vključevanju v delo, naj bi otrok dobil pravilen odnos do dela in drugih vrednot. Hkrati je spoznaval družino kot gospodarsko skupnost in svoj prihodnji položaj v njej. Nasprotno je bilo med višjimi socialnimi sloji fizično delo izrazito zaničevano. Te družine so maksimalno vlagale v šolanje svojih otrok, kar jim je predstavljalo zagotovilo za nadaljnje blagostanje družine.

Bivša Jugoslavija je bila izrazito industrijska in v produkcijo usmerjena družba. Vse je dihalo v duhu izgradnje boljše prihodnosti. Sistem je otroke vzgajal v duhu skupnih družbenih vrednot, ki so ponovno temeljile na spoštovanju, solidarnosti, medsebojni pomoči, delu in znanju.

Po osamosvojitvi smo prešli v potrošniško družbo. Ostali smo brez družbenega konsenza in vizije, kakšne družbene vrednote želimo živeti. Zaslepljeni ob osvoboditvi od norme skupnega, smo povzdignili individualnost kot obliko demokratičnosti. Hitro smo se zadovoljili z materialnimi dobrinami, pozabili na družbeno dobro in postali zatopljeni v zadovoljevanje lastnih potreb. Danes še vedno kot pomembne vrednote izpostavljamo poštenost, delavnost, dostojanstvo in spoštovanje. Vprašanje pa je, kako jih živimo v praksi. V svetu, kjer štejejo uspeh posameznika ter materialne dobrine, se zdijo nepotrebne. Dvajset let smo tako nemo gledali, kako nam propadajo infrastruktura, družba in vrednote. V vse to je treba vlagati in jih vzdrževati, toda v duhu potrošnika smo zgolj konzumirali glede na svoje potrebe, vlagali v skupno dobro pa bore malo. Duh gradnje za boljši jutri je nadomestil duh, po katerem naj vsak čim bolje poskrbi zase še danes.

Kot produkt posameznih obdobij se vrednote naše družbe zrcalijo tudi na otroških igriščih. V začetku 20. stoletja je bilo delo v družinskem okolju pogosto postavljeno pred igro otrok. Po opravljenih delovnih obveznostih ali kar med njimi je bil poligon za otroško igro vsepovsod: na dvorišču, na ruševinah, na njivah, travnikih in gozdovih. Mestni otroci, ki so odraščali v 50.-tih so se svobodno potikali po okolici, se spontano zbirali v vrstniških skupinah in ob tem marsikatero ušpičili. Vse do konca 80.-tih so ulice kipele od otroškega smeha, družabnih iger in ustvarjalnih domislic otrok.

Po osamosvojitvi so otroci počasi izginili z ulic, se zaprli za dvoriščna vrata ali za štiri stene. Družabne igre, ki so mobilizirale gruče otrok, je zamenjalo buljenje v razne ekrane. Če danes pogledamo tivolsko otroško igrišče, otroško igro prežemata anonimnost in indiviudalizem, starše pa panična frustracija, da se njihovemu otroku ne bi kaj zgodilo. Spet drugi se obnašajo, kot da je cel svet njihov. Preizkusiti morajo vse, kar vidijo. Da ja ne bi česa zamudili. Le redko opazimo, da bi starši otroke spodbujali, naj navezujejo stike, sodelujejo, se igrajo skupaj, si stvari posodijo, zamenjajo ter naj medsebojne konflikte razrešujejo sami. Po drugi strani danes, potem ko smo zatrli avtonomijo in ustvarjalnost otrok, uvajamo posebne programe, ki naj bi otroke učili prav te iste ustvarjalnosti, inovativnosti in - v skladu s trenutnim stanjem družbe - podjetništva.

Danes smo na pragu še enega družbenega prehoda. Po privatizaciji bomo iz potrošniške družbe prestopili v suženjsko družbo. Le kakšna bodo otroška igrišča jutri?

Človek je družbeno bitje. Vedno je živel v širših skupnostih in preživel tako, da je sodeloval. Sodeloval je s soljudmi, pa tudi z okoljem, v katerem je bival. Individualizem je pravzaprav družbeni eksperiment. Vzgoja otrok v duhu »borbe za preživetje,« v kateri zmagajo najmočnejši, prav tako. Pred kratkim smo v časopisu zasledili, da so znanstveniki odkrili, da evolucija kljub vsemu ne nagrajuje sebičnosti. S tem so ovrgli neodarvinistično teorijo o sebičnem genu.

Sami se moramo potruditi, da se bodo najnovejše znanstvene teorije prenesle tudi v prakso.