Ko so dijakinje in dijaki po več kot treh mesecih šolanja na daljavo za 9. februar napovedali enodnevni bojkot pouka, so jih podprli mnogi: SVIZ, ravnateljice in ravnatelji, učiteljice in učitelji ter starši, nadalje tudi Levica in LMŠ. Zdelo se je, da tisti en dan pač mora biti, naj jim bo. Vedno več nezadovoljstva zaradi dolgotrajnega zaprtja šol so nenazadnje teden pred tem izrazili starši in otroci iz Zasavja, ki so najprej v soboto in nedeljo protestirali po ulicah večih mest, nato pa v ponedeljek, 1. februarja, pred šole prinesli šolske torbe. Isti dan je akademska skupnost v javnost poslala peticijo proti vladnim posegom v visoko šolstvo in znanost. 

Šola na vseh ravneh je v teh mesecih deležna različnih neprijetnosti; nekatere so nujne in neizogibne, druge pa lahko z manjšo mero spekulativnosti uvrstimo med vladna dejanja, ki se ne bi smela zgoditi, pa so se: nalašč in brezsramno. 

Predstavnice in predstavniki iniciative Zahtevamo šolo naj bi se 3. februarja sestali s predstavnikom Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, krajše MIZŠ. Sestanek je bil odpovedan, nov datum, ki ga je predlagal MIZŠ, pa je bil 9. februar. Ministrstvo se je zlahka izognilo sestanku z manjšo skupino dijakov in dijakinj, ki je po več kot 100 dneh šolanja na daljavo Simoni Kustec napisala kratko pismo, v katerem je zahtevala, naj ponovno pretehta svojo odločitev.

MIZŠ se je namesto z iniciativo sestal s predstavniki različnih institucij: Dijaško organizacijo Slovenije, krajše DOS, Zvezo srednjih šol in dijaških domov Slovenije ter Društvom ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov. Po besedah predsednice DOS, Maje Kalin, se nekaj manj kot polovica dijakov in dijakinj v šole na začetku februarja ni želela vrniti – dva osrednja razloga, zakaj, sta bila bivanje z rizičnimi skupinami in strah pred ocenjevanjem –, prav tako se je DOS distanciral od protestov oziroma bojkota pouka. 

Iniciativa Zahtevamo šolo je tako zavzela pozicijo alternative, če ne že opozicije uveljavljenemu DOS-u, ki si zaradi potrebe po ohranjanju dobrih odnosov s političnimi akterkami in akterji verjetno ni želel privoščiti delovati proti navodilom države. Enodnevni bojkot je bil simbolično dejanje in ni nosil dejanskih posledic. Veliko več prahu je dvignilo dogajanje, ki je vzniknilo pred nekaj dnevi: nekateri dijaki in dijakinje, ki so poleg bojkota pouka šli mirno protestirat, so dobili pozive na sodišče. Zamisel, da se dijakinje in dijaki ne zgolj odklopijo, temveč tudi podajo na ulice, naj ne bi bila ideja iniciative. Dijak mariborske II. gimnazije je za Večer namreč dejal, da sprehod po ulicah zgolj podpirajo. 

Kdo se je spomnil shoda s transparenti, ni znano in nikakor ni pomembno. Pet mladih je po pošti prejelo plačilne naloge z globo 400 evrov, zoper štiri mladoletnike je mariborska policija podala obdolžilne predloge na pristojnem okrajnem sodišču. Na spornost in nesprejemljivost takšnega odziva na kratek shod so v tem tednu opozorili mnogi: sicer tihi predsednik države Borut Pahor, mariborski župan Saša Arsenovič, SVIZ ter profesorji in profesorice II. gimnazije Maribor, na stran iniciative pa je ponovno stopila tudi Dijaška organizacija. 

Le ena pomembna akterka je podala drugačno osebno stališče, ki gre nekako tako: dijakinje in dijaki so mladi odrasli ljudje, zato morajo razumeti in sprejeti odgovornost za svoja dejanja, saj je to prvi korak v svet odraslosti. Ministrica Kustec si je po tej izjavi sama kriva, da so na njeno neodgovornost, ko na prireditvi Olimpijskega komiteja Slovenije ni nosila maske in ni upoštevala razdalje, mnogi pokazali s prstom. Mariborski dijaki in dijakinje so naredili oboje. Dotični primer je najočitnejši in s tem zelo uporaben za primerjavo, sicer pa lahko naštejemo še precej več ministričinih spodrsljajev ali celo namernih zavajujočih izjav oziroma dejanj. 

V oddaji Studio City si je drznila izjaviti, da je Slovenija, citiramo: »ena od vodilnih držav v Evropi, ki je zmožna v tem trenutku ponuditi izobraževanje na daljavo, tudi v tem smislu smo rekorderji.« Konec citata. MIZŠ je bi tisti, ki je podal predlog, da se zavrne soglasje k imenovanju novega starega direktorja Pedagoškega inštituta, Igorja Ž. Žagarja. S sporno interpretacijo statističnih podatkov je novembra v oddaji Tarča želela pokazati, da se okužbe v vzgojno-izobraževalnih institucijah širijo hitreje kot med preostalo populacijo, čeprav delež aktivno okuženih zaposlenih ne dokazuje, da so se ti okužili na delovnem mestu. Kustec se je na skrivnem sestanku pogodila s predsednikom upravnega odbora Nove univerze, Petrom Jambrekom, da univerza še naprej brez ustrezne akreditacije prejema dva milijona evrov letno. 

Damijan Štefanc, profesor z oddelka za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete je v oddaji Tarča dejal, da ministrice nimamo več. Zadnji mesec je ni več niti na Twitterju. Po vloženi interpelaciji je dejala le, da se bo argumentirano odzvala na vseh 20 razlogov za odstop, ki jih je pripravila Levica. Namesto nje je novico, da se šole končno odpirajo, delil državni sekretar. 

Vemo, da večina njenih odločitev ni njenih. Kot ministrica v vladi Janeza Janše nima prostora za pogajanje. Ob soočenjih je več kot očitno, da se ne počuti udobno, da je stisnjena v kot. Vendar se je v tem kotu odločila ostati sama. Ali, kot so v peticiji za njen odstop zapisali Pirati: »A če Simoni Kustec ne gre očitati krivde, da je celoten šolski sistem ob izbruhu epidemije padel na kolena, pa ji gre vsekakor očitati to, da ga je na kolenih nemočno pustila klečati.«

Njena izjava o neodgovornosti dijakinj in dijakov je ošabna. V času ko se je moralo nezanemarljivo število študentk in študentov vrniti v domače sobe in svoje odraščanje dati na pavzo, govori o vstopu mladih v svet odraslosti in ima problem s podmladkom, ki jo je za en dan spomnil, da obstaja. Vsi mladi, ki se v tem času na bolj in manj smiselne načine pojavljajo v javnem prostoru in komentirajo tako stanje vzgojno-izobraževalnega sistema kot vsesplošno stanje v državi, pa tudi tisti mladi, ki se ne morejo in ne smejo oglasiti, so naš šolski prostor, ne ministrica Kustec.