Kralj je mrtev! Naj živi kraljica!

Mnenje, kolumna ali komentar
11. 12. 2017 - 16.00

Na Radiu študent smo redno poročali o mariborski sagi z dramatičnimi in tudi komičnimi oziroma bolje rečeno bizarnimi elementi. A kakor je bil navzven to odličen primer analize odnosov moči na univerzi, je bilo za vpletene težko in tesnobno, sploh za žrtve nadlegovanja in sindikalistko Marijo Javornik Krečič, ki je na sebi nosila še breme tožbe s strani alfe in omega oziroma njegovim dejanjem in vsebini govora bližje - boga i batine, mariborskega rektorja Igorja Tičarja. Ne bomo še enkrat obnavljali poteka dogodkov, saj smo sproti poročali, kaj in kako se je dogajalo. Prispevek bo na svetlo potegnil še nekaj skritih podrobnosti, predvsem pa bomo premislili kontekst dogajanja in se vprašali, kaj oprostilna sodba za sindikalistke pravzaprav pomeni oziroma zakaj je tako pomembna, čeprav se na prvi pogled mogoče ne zdi tako.

Presedanje po sodiščnih dvoranah, ker je rektor tožil sindikalistko, se je vleklo več kot eno leto. Rektor se je zaradi nekaj izrečenih besed sindikalistke počutil razžaljenega in se zato podal v zasebni kazenski pregon zoper njo. Če ob tem na hitro izpostavimo glavne dogodke in dodamo nekaj podrobnosti. Takoj po nastopu mandata je rektor Tičar močno oslabil že prej šibek socialni dialog med zaposlenimi na mariborski univerzi, splošna kultura obnašanja in medsebojnega spoštovanja pa je po besedah več zaposlenih dosegla dno. Rektor je takoj po nastopu funkcije hotel razčistiti hierarhijo znotraj univerze in jasno izpostaviti odnose moči, torej kdo je nadrejeni in kdo podrejeni. Pri tem je dobesedno uporabljal vojaško terminologijo - sebe je javno razglasil za vrhovnega poveljnika, o zaposlenih pa je govoril kot o vojakih. V tej analogiji je pravzaprav dejansko nekaj logike za pomoč pri vzpostavljanju hierarhije - le kje je slednja močnejša, bolj spoštovana, legitimirana in striktno upoštevana, brez možnosti pritožbe kot ravno v vojski?

A če ostanemo na univerzi - rektor je prepovedoval razprave, zavračal in onemogočal predstavljanje argumentov pri stvareh, ki so ključne za vodenje univerze. Glavni organi so postali nekakšen glasovalni stroj, kjer se je brez debat dvigovalo roke, vso moč je koncentriral v njemu tako ljubi univerzitetni avtonomiji, univerza pa je ostala le še - Igor Tičar. Svojo oblast in s tem moč je tako dojemal kot neskončno, kar naj bi mu zagotavljala ravno avtonomija, sebe pa kot nedotakljivega. Konkretno si je to predstavljal kot nespoštovanje delovne zakonodaje v aferi mobinga in spolnega nadlegovanja via Lorenčič, ko je pri njegovi razrešitvi odlašal in ni upošteval jasno določenih pravil. Potem so tu še problemi, ker rektor ni usklajeval nazivov in delovnih mest zaposlenih, tudi po razsodbi vrhovnega sodišča ne. V primeru svoje upokojitve pa tudi nespoštovanje interventne zakonodaje, saj bi Tičar moral že brezskrbno uživati nekje daleč daleč stran - upokojen.

Na mariborski univerzi je vrelo že nekaj časa, a ni prešlo lokalnih okvirjev. A ni minilo več veliko, ko je kraljevina Tičarja pritegnila vso slovensko javnost. Rektorjev nasilen in zastraševalen odnos do zaposlenih se lahko namreč le nekaj časa valja po tihih akademskih sobanah in hodnikih. Problem, ki je eden ključnih in ki ga želimo izpostaviti v tem prispevku, pa je strah zaposlenih, ko so žrtve nasilja, mobinga, spolnega nadlegovanja in podobnega, sploh s strani nadrejenega, da bi to prijavili. Pogosto se znajdejo pred ultimatom - ali molk ali zavod za zaposlovanje; in ob trenutnem stanju na trgu delovne sile je odločitev praktično jasna že vnaprej. Primer mobinga in seksizma, na katerega je opozorila sindikalistka Marija Javornik Krečič, je rektor Igor Tičar izkoristil za javno demonstracijo svoje moči in grožnjo vsem zaposlenim, ki bi še kdaj pomislili javno spregovoriti o sicer zelo težkih kršitvah in hudih nepravilnostih na univerzi. Teodor Lorenčič, takrat še glavni tajnik univerze, zaposlen na to delovno mesto ne preko javnega razpisa, ampak le po pooblastilu rektorja Tičarja, torej nekakšna njegova desna roka, je bil obtožen mobinga in spolnega nadlegovanja zaposlenih na univerzi. Sindikalistka Marija Javornik Krečič je na to, edino primerno za svojo funkcijo, javno opozorila.

A v kraljevini ima vso oblast in s tem zadnjo besedo kralj. Rektor Tičar je za neposlušnost in nezvestobo ter celo kot kritiko svojega vladanja potegnil potezo, ki je zmedla vse vpletene in javnost, ki je spremljala dogajanje. Lorenčiča je po nekaj časa odrešil s funkcije glavnega tajnika in že samo za to potezo, ki bi jo vsak v dani situaciji na danem mestu v akademski strukturi storil nemudoma, je bil potreben ogromen interni in javni pritisk, javna pisma, javna razkritja določenih stvari, grožnje zaposlenih z odhodi in tako dalje. A tu se kraljevsko manevriranje z močnim simbolnim sporočilom za vse zaposlene šele začne. Rektor je uradno izpeljal “sistematizacijo delovnih mest” in s tem ukinil ravno delovni mesti obeh zaposlenih, ki sta bil žrtvi Lorenčiča. Petra Ujčič in Alen Vidonja sta zasedala visoke in pomembne funkcije - mesto pomočnika glavnega tajnika za gospodarske zadeve in pomočnika tajnika za pravne zadeve. Zato je še toliko bolj očitno, da gre pri tako imenovani racionalizaciji za dokaz moči in poduk ostalim zaposlenim, naj tiho trpijo, če hočejo delovno mesto obdržati. Na koncu sta bila Petra in Alen degradirana za kar 12 plačnih razredov. Slednji je nato zapustil univerzo z izredno odpovedjo in jo tožil, tudi Petra je vložila tožbo zoper degradacije, a je potem v zameno za umik tožbe dobila službo tajnice na filozofski fakulteti.

Hkrati pa je potegnil potezo s takrat tudi že uradno krivim obtožb, ki so letele nanj - Lorenčičem. Za nagrado za njegovo uslužnost in zvestobo oziroma uradno za kazen, ker je storil hude kršitve, je Lorenčiča razrešil in premestil z enega vodilnega mesta na drugega. Lorenčič je tako postal pomočnik glavnega tajnika za odnose z javnostjo in ostal v istem plačilnem razredu ter še vedno v eni izmed najmočnejših funkcij. Tako je zaradi svojega greha zoper kralja, ki je bil to, da je sindikalistka Marija Javornik Krečič javno opozorila na kršitve, ki so bile dejansko ugotovljene, rektor potegnil novo potezo - na sindikalistko se je spravil z zasebno tožbo zaradi osebne razžalitve.

In ravno ta primer je simptomatičen za modus operandi rektorja Tičarja. Kot da je dobesedno zares vzel enačaj med univerzo in njem osebno. Kdor opozori na probleme na univerzi, opozori na Tičarjevo osebno nepopolnost. Univerza je javna institucija in rektor je javna oseba. Tako je, ker drugače ne more biti. A razmerje med položajem rektorja, Igorjem Tičarjem osebno in univerzitetno avtonomijo je vse prej kot simpl. Mogoče je šel na sodišče po finalno, dokončno zmago, ovit v plašč univerzitetne avtonomije, in okronan z uspelimi degradacijami žrtev ter po obranitvi svojega kolega želi še končno zmago - utišati še zadnjega puntarja in v kraljestvo se bo spet naselila tišina. Koliko je računal na to, da si “tisti na vrhu” drug drugemu krijejo hrbet no matter what? Ljudje na pozicijah moči krijejo hrbet kolegom na pozicijah moči in tako ta mlinček melje, a ne? Hrčki neprestano tečejo, ne premakne se pa nikamor nič. Spektakel vladajočih za rajo.

Ali je šel na sodišče kot kralj-berač? Je bila zasebna tožba res tisto zadnje orožje, za katerega je vedel, da bo nujno naletelo na neodobravanje, a mu drugega ni preostalo? Obupana poteza, že vnaprej obsojena na skoraj gotov poraz? Kakorkoli že, nekje je moral nositi tisti kanček upanja, da ga bo njegova pozicija in z njo povezana blišč ter praksa kritja hrbtov vplivnih kolegov rešila.

A končalo se je z oprostilno sodbo sindikalistke. Drugače sploh ne bi moglo biti, drugače niti ne bi smelo biti. Obsodba bi dala legitimnost rektorjevemu početju in v eni izmed treh ločenih glavnih točk oblasti v državi zaukazala tišino ob kršitvah ter tiho spodbudila nadaljevanje takšnih praks. A z oprostilno sodbo se je šele zares prikazala beda rektorja Tičarja. Oprostilna obsodba ni letela le na sindikalistko, ampak je s tem, ko ji je priznala moč in resničnost njenih besed, hkrati obtožila celotno rektorjevo ravnanje. In s tem se je začel konec Tičarjevega kraljestva, uprli so se mu lastni ljudje, njihov prav pa je potrdil - če se že gremo analogijo s kraljestvom in če je kralj bil božji odposlanec na zemlji in je bil nad njem edinole Bog - je ta prav torej potrdil Bog. In če Bog okrca kralja za slabo vodenje kraljestva, mora kralj hitro na konja in v gozd neznano kam. V drugem primeru pa podložniki spoznajo svojo dejansko moč in sami poskrbijo za svoje kraljestvo. Kraljem so skozi zgodovino sekali glave, tega se na Univerzi v Mariboru seveda ne bodo šli, je pa neizbežno simbolno obglavljenje univerze. Ta sodba je samo še zadnji dokaz o nujnosti tega, zadnja spodbuda … poguma je bilo vedno dovolj, le strah ga je paraliziral. Z oprostilno obsodbo je prišla legitimnost za takšna dejanja. Glede rektorja pa … nesite ga vun! Oziroma ga zaradi let - konec koncev bi tako ali tako moral biti že v penziji - preprosto pospremite do vhodnih vrat. Tako se lahko šahovska igra začne znova.  

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

=Rektor je takoj po nastopu funkcije hotel razčistiti hierarhijo znotraj univerze in jasno izpostaviti odnose moči, torej kdo je nadrejeni in kdo podrejeni.+
no, tu pa se pokaze, kako se v SLO ali v MB razume akademsko sfero. zalostno je, da se sploh mora vlaciti po zobe ta nesmisel in da TiCar nima v lajfu nic drugega za pocet, kot masturbirat na lastno pozicijo. zanima me, kje so zdej vsi ti organi a la ... zascitniki clovekovih pravic, delvskih pravic in drzavljanov, da je sindikalistka sploh morala cez vso to sranje. ce je to res tako zvana pravna drzava potem sem jaz popaj.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.