Že kar nekaj časa poslušamo o velikih vsotah denarja, ki se prelivajo iz proračuna univerz za odškodnine profesorjem in pravne stroške. Akademske novice polnita predvsem rektor Univerze v Mariboru Igor Tičar in Dragan Marušič z Univerze na Primorskem. Oba sta se morala v tem letu za svoja dejanja zagovarjati na sodišču, natančneje zaradi spornega odpuščanja ljudi in izvajanja ali podpiranja izvajanja mobinga ter spolnega nadlegovanja zaposlenih. Veliko akademskega denarja pa bosta letos dotični univerzi morali odšteti tudi zaradi spornega dogajanja na njihovih fakultetah. Univerza v Mariboru bo morala svojim zaposlenim izplačati skupno nekaj več kot štiri milijone evrov, saj trideset odstotkov zaposlenih od leta 2010 ni dobilo ustreznega plačila, ki ga določa pravilnih o napredovanju na tej univerzi. Univerza na Primorskem pa bo morala Finančni upravi Republike Slovenije izplačati nekaj več kot pol milijona evrov zaradi grehov Fakultete za management, na kateri so pred leti po razkritju študentov nezakonito vpisovali študente oziroma omogočali fiktivne vpise in kupovanje diplom. V tokratni oddaji Pod katedrom se bomo osredotočili predvsem na letošnje dogajanje na Univerzi na Primorskem. Vprašali se bomo, kje so sankcije in kaj tako nekaznovano početje pomeni za študente. Vprašali se bomo o etičnosti praks, kot so nepremišljeno metanje univerzitetnega denarja skozi okno zaradi osebnih napak in kršitve rektorjev ali ostalih vodstvenih kadrov. Najprej pa kronološko preletimo dogajanje na Primorskem v tem študijskem letu. Oktobra je dvanajst profesorjev na koprsko delovno sodišče vložilo tožbe zoper Univerzo na Primorskem. Trdijo, da so bili nezakonito odpuščeni, navedeni razlogi za prekinitev pogodbe o zaposlitvi so namreč bili poslovni razlogi in nesposobnost. Zaradi domnevno sporne pogodbe o pravnem svetovanju Univerze na Primorskem z odvetnikom Velimirjem Cugmasom je oktobra koprsko tožilstvo vložilo obtožni predlog proti rektorju univerze Draganu Marušiču in odvetniku Cugmasu. Marušiču očitajo kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, Cugmasu pa napeljevanje k temu kaznivemu dejanju. Marca je delovno sodišče v Kopru razsodilo, da je bil odpovedni razlog nesposobnost, na podlagi katerega je bila odpuščena nekdanja dekanja Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem Vesna Mikolič, neutemeljen. Mikolič je na sodišču zahtevala plačilo razlike med plačo pred in po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, a je sodišče univerzi naložilo le plačilo pravdnih stroškov v višini dva tisoč petsto evrov. Maja je morala Univerza na Primorskem po določitvi koprskega delovnega sodišča nekdanji direktorici Študentskih domov Astrid Prašnikar plačati petnajst tisoč evrov odškodnine zaradi odpusta, mobinga in spolnega nadlegovanja. Junija je Finančna uprava Republike Slovenije izdala sklep, s katerim bo začela izterjavo Fakultete za management Univerze na Primorskem. Slednja bo morala zaradi nezakonitega vpisa študentov plačati nekaj več kot pol milijona evrov. To je kratek pregled novic o dogajanju na sodišču v povezavi z Univerzo na Primorskem pod vodstvom rektorja Dragana Marušiča v tem študijskem letu. Že v njegovem prvem mandatu, kot je pojasnil novinarki Dela, je morala univerza za sodne in druge stroške zaradi tožb odšteti skoraj 267 tisoč evrov. Kot kaže, pa se bo letos ta številka podvojila. Tu je enostavno potegniti črto in s prstom pokazati na krivca. Še bolj enostavna pa je rešitev, odstop rektorja, razlogov za to je dovolj. A kaj ko tega interesa znotraj univerze ni, še več, organ univerze se je postavil na Marušičevo stran. Tisti posamezniki, ki njegovemu delovanju javno nasprotujejo, pa prej ali slej pristanejo na sodišču in rešujejo spore tam. Tako lahko rektor Marušič še naprej po svoji milji volji vodi univerzo brez posledic, saj ko pride do denarne kazni, to enostavno plača iz proračuna univerze, stolčka pa mu očitno ne spodrinejo niti zaključene tožbe in pozivi sindikatov in študentov k njegovemu odstopu. Tu seveda ne smo spregledati dejstva, da v vseh primerih le ni kriv Marušič, a ko nekdo naredi napako, zanjo tudi plača, kar pa za rektorja očitno ne velja. Rektor ne izgubi svojega položaja ne glede na to, kako sporno je njegovo početje, kako kvari ugled univerze ali pa kako visoka je denarna oškodovanost univerze, medtem ko so bili na univerzi profesorji večkrat odpuščeni zaradi nepopolno pojasnjenih razlogov ali pa tako “hudih” obtožb, kot je šest strani dolg plagiat v izdani knjigi. Če se znotraj univerze profesorji zoperstavijo nepravičnemu delovanju rektorja s tožbami ali pa z organiziranimi protestnimi predavanji na prostem, pa so kolegi iz akademskega prostora bolj direktni. Kot odziv na odločitev koprskega delovnega sodišča v tožbi zaradi odpovedi in izvajanja mobinga nad nekdanjo direktorico Študentskih domov Astrid Prašnikar so v Visokošolskem sindikatu Slovenije rektorja pozvali k odstopu. Univerza je po navedbah STA poziv k odstopu označila kot neprimerno vmešavanje v volitve in notranje zadeve univerze. Tudi Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture je zahteval, da so takšne kršitve sankcionirane. Univerza na Primorskem se je torej ponovno izgovarjala na avtonomijo univerze, češ da se drugi nimajo kaj vtikati v njihove notranje zadeve. Vse prepogosto se avtonomija univerz zlorablja v napačne namene, predvsem se postavlja enačaj med avtonomijo in rektorjem. Seveda je pomembno, da univerze delujejo brez zunanjega vpliva in samostojno sprejemajo statut ter druge splošne akte, a to ne pomeni, da lahko prirejajo pravila tudi takrat, ko pride do nepravilnega delovanja. Kaj pa študentje? Nekatere to dogajanje na univerzi enostavno ne zanima, drugi se postavijo za profesorje, spet tretji pa enostavno upajo, da bodo čim prej odšli z univerze. Kljub temu da imajo dejanja ponavadi krivca, pa vseeno takšno dogajanje meče slabo luč na celotno univerzo. S stalnim notranjim obračunavanjem med profesorji pa ti tudi izgubljajo ugled. Neposredno na študente vpliva tudi pomanjkanje denarja na univerzi, ki ga mora ta odšteti za kazni, namesto da bi ga vlagala v raziskovanje in prenovo ali pa širjenje predavalnic, ki jih na nekaterih primorskih fakultetah primanjkuje. Čeprav je bil v tem prispevku poudarek na izogibanju sankcijam za rektorja Univerze na Primorskem, teh sankcij primanjkuje tudi na Univerzi v Mariboru. Nenamenskega porabljanja denarja na univerzah ne bo konec, dokler bodo notranje konflikte med zaposlenimi reševali na sodiščih. Tudi zamenjava nedotakljivih rektorjev, ki sporno početje na univerzi samo opazujejo oziroma v primeru Tičarja še spodbujajo, ne bo rešila konfliktov. Treba je prenehati avtonomijo univerze enačiti z avtonomno voljo rektorja in zamejiti koncentracijo moči vrhovnih oseb univerze. Za bolj namensko porabo sredstev je Amadeja.