Ena širše prisotnih in sprejetih modrosti sodobnega življenja je tista o »notranjih otrocih«. Vsak od nas skriva v sebi svojega notranjega otroka, ki ga pod pritiski dolgočasnega in odraslih skrbi polnega vsakdana pregovorno zanemarja in ki bi ga bilo končno treba spustiti na plano, ga poslušati, ponovno prebuditi, izraziti, spoštovati in, ne nazadnje, tudi hraniti s primerno »košto«. Predpostavka o vsem skupnih notranjih otrocih je dovolj široko sprejeta in samoumevna, da redko koga zmoti; večinoma že učinkuje na način ljudskih rekov tipa »za dežjem vedno posije sonce«. S pridom se uporablja tudi v oglaševanju.

Predstavo o notranjem otroku pa podgrajuje ena danes najmočnejših ikon, ki koncentrira sodobne ideale srečnosti, brezskrbnosti in neskaljenega uživanja – tj. kategorija otroštva. Otrok na splošno je dandanašnji skoraj nedotakljiva družbena svetinja, ki pooseblja tisto najvrednejše in najnežnejše, kar družba premore. Temu, da so otroci naše največje bogastvo, danes ne sme nekaznovano ugovarjati nihče. V predstavi o otroštvu se na poseben način združuje mešanica idealov in upanj, ki naj bi jih družba potrebovala za svoj srečen obstanek. Vse muke, trpljenja in zlohotnosti človeštva, ki se bohotijo v odraslem svetu, nahajajo svoj protipol v predstavi o čistem, dobronamernem otroškem potencialu, ki potrebuje predvsem možnost neskaljenega izraza in samorazvoja ter zaščito pred škodljivimi vplivi zunanjosti. V otroštvu se nahaja presežek dobrega, tisto nekaj več, za kar bi si morali vsi prizadevati...