Novela Zakona o visokem šolstvu

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je dober teden nazaj, natančneje 26. februarja, dalo v javno razpravo dolgo pričakovano novelo Zakona o visokem šolstvu. Ta naj bi končno uredila stabilno financiranje visokega šolstva, dvignila kakovost s prehodom na institucionalno akreditacijo, omogočala večjo mednarodno odprtost in še bolj demokratizirala odločanje na univerzah. Konsenz deležniško sestavljene delovne skupine na ministrstvu za šolstvo je bil, po besedah ministrice, da z novelo naslovijo le najbolj pereče probleme visokega šolstva pri nas, medtem pa že pričenjajo s pripravo izhodišč za celovito prenovo visokošolske zakonodaje. Novela, ki je trenutno v javni razpravi, torej prednostno ureja področja internacionalizacije, financiranja in kakovosti. Poslana je bila v tri tedensko javno razpravo, ki bo trajala do 21. marca, kasneje sledijo koalicijska pogajanja, na koncu pa še postopek v parlamentu. Pred novelo je še zelo dolga pot.

Že 5 let nazaj, leta 2011, je Ustavno sodišče razsodilo, da je potrebno zakonsko urediti financiranje visokega šolstva, saj tako veli ustava. Obstoječi Zakon o visokem šolstvu  členov o financiranju namreč ne vsebuje. To je z novelo ZViS leta 2014 poskusil minister Pikalo, a je  naletel na močno neodobravanje s strani študentov in zaposlenih na univerzi, ki so pripravili tudi množičen protest. Razlog je bila predvsem močna komercializacija visokega šolstva, ki je brisala mejo med rednim in izrednim študijem in tako puščala možnost za postopno uvedbo šolnin, prav tako pa ni definirala javne službe. Ta definicija je temeljna, saj zagotavlja izvajanje javne dejavnosti, torej dejavnosti, ki je v javnem interesu in je izključno brezplačna. A kakorkoli že - vlada je takrat razpadla in ZViS je bil spet odložen. Naslednji poskus je bil s strani ministrice Setnikar Cankar, katere predstavljen osnutek novele je, tako kot predhodnik, naletel na neodobravanje.  Ker se vladi mudi odpraviti neustavno stanje, naj bi sedaj  na mizo končno dobili predlog, s katerim se bolj ali manj strinjajo vsi deležniki, glede strinjanja javnosti in predvsem študentov, ki niso vključeni v procese odločanja, pa bomo še videli. Nas pa predvsem zanima kaj, če sploh kaj, novega ta novela  prinaša v slovenski visokošolski prostor.
 

Če začnemo najprej pri ukrepih, ki naj bi študentom prinesli več pravic. Eden izmed takih ukrepov je sprememba, s katero se bo študentom po opravljeni diplomi omogočilo, da obdržijo status študenta do izteka študijskega leta, torej do konca septembra. Študenti bomo z novelo dobili tudi več pravic kot člani akademske skupnosti - kot enakopravni člani akademskih zborov fakultet bomo  lahko sodelovali pri volitvah rektorja in dekanov, volilno pravico pa bodo končno dobili tudi nepedagoški delavci.
 

Novela uvaja tudi prehod na tako imenovano institucionalno akreditacijo, kar  pomeni, da NAKVIS ne bo več izvajal akreditacije študijskih programov, pač pa bodo to opravljali visokšolski zavodi sami. Vsak študijski program bo moral čez postopek na NAKVIS-u le na začetku, ne pa več v naslednjih letih. Akreditacija pa bo zavodu podeljena za naslednjih 5 let. Prehod iz programske na institucionalno akreditacijo ohranja prvo akreditacijo zavoda in prvo akreditacijo študijskega programa, opušča pa se podaljšanje akreditacije programov. S tem je posameznim fakultetam podarjena avtonomija, kar pa nikakor ne pomeni avtomatičnega povečanja kakovosti. Fakultete so si na trgu v medsebojni konkurenci in taka avtonomnost lahko pomeni, da same odločajo, katere programe bodo spodbujale in katere zanemarjale ali celo ukinile. Računica je seveda preprosta - za preživetje na trgu bodo morale spodbujati aplikativne programe, kar je še najbolj razvidno iz dikcije ministrstva, ki pravi, da prehod na institucionalno akreditacijo daje fakultetam večjo fleksibilnost pri prilagajanju študijskih programov potrebam razvoja. Kar z drugimi besedami pomeni olajšano podrejanje univerze gospodarstvu.
 

Novela spodbuja tudi mednarodno odprtost oziroma internacionalizacijo. Zaradi želje po večji mednarodni odprtosti visokošolske dejavnosti širi možnosti za izvajanje študijskih programov v tujem jeziku. Prav tako se tujcem omogoča učenje slovenskega jezika.

Glavni problem pa ostaja nedefiniranost javne službe. Na to temeljno neurejenost opozarjajo predvsem razne progresivne entitete v visokem šolstvu, od sindikatov do študentov. Ministrstvo se ni odločilo za urejanje vprašanja javne službe oziroma razmejitve med javnimi in zasebnimi dejavnostmi na državnih univerzah. To je bila med drugim tudi temeljna zahteva odločbe ustavnega sodišča. Ob sočasni mednarodni odprtosti oziroma internacionalizaciji lahko predvidevamo da računajo na tuje študente, ki bodo vpisani kot izredni in bodo kot samoplačniki prinašali denar na univerzo. Tako zastavljena novela namreč nikakor ne izključuje vse večje komercializacije visokega šolstva.

Še vedno ni urejeno stabilno financiranje. Ta sedaj predvideva financiranje v obsegu enega odstotka BDP, kar je za dobro tretjino več od sedanjega 0,62 odstotka, a kdaj in kako bo ta številka dosežena, se ne ve. Sredstva za študijsko dejavnost sestavljajo sredstva za temeljni steber financiranja, po novi ureditvi pa še sredstva za razvojni steber financiranja. Sredstva za slednjega so namenjena spodbujanju razvoja študijske dejavnosti na področjih kakovosti študija, internacionalizacije, prenosa znanja, sodelovanja z okoljem, znanstvene raziskovalne in umetniške ustvarjalnosti ter socialne razsežnosti, ki bodo pripomogli k doseganju ciljev in rezultatov ter izvajanju ukrepov ali nalog s področja visokošolskega izobraževanja, opredeljenega v dokumentih razvojnega načrtovanja države.
 

Novela prinaša le nekaj manjših sprememb, a še vedno ostaja brez sistemskih rešitev. Nekaj koncesij študentom in zaposlenim na univerzi, malce nepredvidljiv prenos akreditacij na visokošolske zavode, nekaj ukrepov za večjo internacionalizacijo ter nekakšno stabilnost financiranja, ki to niso. Hkrati pa zasilno rešuje neustavno situacijo in odpravi potrebo po večji prisotnosti NAKVIS-a, kateremu se je financiranje letos izteklo. A bistvene stvari ostajajo nerazrešene. Gre za nadaljevanje in legitimacijo trenutnega stanja v visokem šolstvu - za ohranjanje statusa quo.  Ostaja veliko izzivov in nerazrešenih vprašanj, ki bodo najbrž morali počakati na celovito preoblikovanje celotnega visokošolskega sistema. Vprašanje pa je, kdaj bo do tega sploh prišlo. Novela je nekaj dala študentom, zato so študentske organizacije v večini zadovoljne, nekaj je dala zaposlenim, zato so zadovoljni sindikati, na željo ekonomske fakultete pa je novela poskrbela za večjo mednarodno odprtost. Konec dober, vse dobro? Nikakor, a težave presegajo visokošolsko področje in jih niti novela niti zakon na tem področju nikakor ne zmoreta razrešiti.

Novelo bi noveliral Bele.