Novi Zoisovi štipendisti

Novi Zoisovi štipendisti

Oddaja
3. 10. 2016 - 16.00

Ste tudi vi eni izmed tistih, ki še vedno mislijo, da so Zoisove štipendije namenjene nadarjenim dijakom in študentom? S prvim januarjem 2014 je stopil v veljavo nov zakon o štipendiranju, ki je spremenil namen Zoisovih štipendij.

 

Do leta 2014 so se Zoisove štipendije podeljevale predvsem na podlagi povprečne ocene, ki pa ni dober kazalnik nadarjenosti in je hkrati težko primerljiva med različnimi šolami oziroma fakultetami. Ta pogoj je tudi spodbujal inflacijo ocen. Po novem pa se Zoisove štipendije dodeljujejo kot spodbuda za doseganje izjemnih dosežkov in s tem ustvarjanje dodane vrednosti na področju znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti in umetnosti. Namenjene so spodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe, dvigu odgovornosti štipendistov za svoje izobraževanje kot tudi za izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe izobraževanja in izboljšanju zaposljivosti.

 

Novi zakon o štipendiranju je prinesel spremembe na področju pridobitve in nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije. Pogoj za pridobitev štipendije je poleg povprečne ocene 4,1 za dijake oziroma 8,5 za študente še vsaj en izjemni dosežek. Kaj točno ta izjemni dosežek je, je bilo definirano šele v Pravilniku o dodeljevanju Zoisovih štipendij, objavljenem 16. maja 2014.

 

Še ena novost iz leta 2014 je to, da se kot novi štipendisti štejejo tudi tisti, ki Zoisovo štipendijo že prejemajo, vendar bodo v naslednjem šolskem letu šolanje nadaljevali na višji ravni izobraževanja. Torej dijaki v zaključnem letniku srednješolskega programa ali študenti v zadnjem letniku prve bolonjske stopnje. Ti morajo ob prehodu poleg dovolj visokega povprečja izkazati še nov izjemen dosežek, ki so ga pridobili v zadnjih dveh letih. Po drugi strani pa lahko novi štipendisti enovitih magistrskih študijskih programov vlečejo Zoisovo štipendijo z dosežki iz zaključka srednje šole do konca študija.

 

Dijaki in študentje, ki so leta 2014 zaključili eno stopnjo izobraževanja, so imeli na voljo le nekaj mesecev, da so pridobili dosežek, ki ga kot izjemnega definira Pravilnik. Ti dosežki so zlata in srebrna priznanja na državnih tekmovanjih, najvišja mesta na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja na državnih in mednarodnih tekmovanjih ter priznanja za najboljše raziskovalne naloge. Ker tekmovanj za študente skorajda ni, pridejo za slednje bolj v poštev izjemni dosežki, kot so nagrajeno znanstveno-raziskovalno, razvojno ali umetniško delo, objava v strokovni ali znanstveni publikaciji oziroma zborniku, umetniško ali drugo delo, ki je dobilo vsaj dve pozitivni strokovni kritiki oziroma je sodelovalo na mednarodni razstavi ali festivalu, ali podeljeni patent.

 

Dodaten pogoj, zapisan v novem Zakonu o štipendiranju, je, da je možno uveljavljati le individualni izjemni dosežek ali izjemni dosežek, dosežen v skupini z največ petimi člani. Očitno želijo z Zoisovimi štipendijami spodbujati individualizem in minimalizirati povezovanje z drugimi raziskovalkami in raziskovalci, saj pripada vlagateljem izjemnega dosežka, doseženega v skupini ali soavtorstvu, le polovica točk, določenih za posamezni izjemni dosežek.

 

Ta pogoj pa tudi postavlja študente iz različnih področij v neenakopraven položaj, saj je študentom določenih študijskih smeri lažje izpolniti pogoj, da mora biti izjemen dosežek individualen ali narejen znotraj skupine z največ petimi soavtorji. V zadnjih desetletjih smo namreč priča povečevanju števila avtorjev znanstvenih objav. Znanstveni članki s področij, kot so fizika delcev, določanje nukleotidnega zaporedja genomov in klinični poskusi, imajo neredko tudi po več sto avtorjev. Po drugi strani pa so na humanističnem področju še vedno najpogostejši članki z le enim avtorjem.

 

Hkrati pa ne pozabimo, da je po novem namen Zoisove štipendije tudi dvig odgovornosti štipendistov za izbiro izobraževalnega programa. Kdor želi pridobiti Zoisovo štipendijo, se naj torej vpiše na tak študijski program, kjer bo najlažje prišel do izjemnega dosežka in imel visoko povprečje.

 

Na Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, ki podeljuje Zoisove štipendije, smo naslovili vprašanje, zakaj se dosežki z več kot petimi soavtorji ne štejejo več za izjemne. Odgovorili so nam, da smo lahko veseli, da se dosežki s petimi soavtorji sploh štejejo za izjemne. Po starem Zakonu o štipendiranju in pripadajočem Pravilniku so se namreč kot izjemni dosežki upoštevali le individualni dosežek, dosežek v paru ali dosežek v skupini, ki šteje tri člane. Niso pa dodali, da je bilo po starem zakonu dovolj imeti le visoko povprečje ali izjemni dosežek in ne oboje hkrati, kot je to po novem. Ter da štipendistom po starem ni bilo treba na novo zaprositi za pridobitev štipendije, ko so dokončali eno stopnjo izobraževanja.

 

Po Pravilniku o dodeljevanju Zoisovih štipendij se torej lahko uveljavljajo le tisti dosežki, ki so vpisani v podatkovni bazi COBISS kot znanstveni ali strokovni. Leta 2014 pa je bilo le malo takih dogodkov, na katerih bi študenti lahko predstavili svoje raziskovalne dosežke in tako pridobili potreben vpis v bazo COBISS. In še ti redki so večinoma zahtevali visoke kotizacije.

 

Tako so se v naslednjih dveh letih začele pojavljati konference, ki so v prvi vrsti namenjene študentom, da bi lahko pridobili potrebni vpis v COBISS. Kotizacije za take konference so nizke ali celo brezplačne. Zganil se je celo ŠOU v Ljubljani. Marca 2015 je Resor za študijsko problematiko pripravil razpis za sofinanciranje organizacije dejavnosti v obliki konferenc ali drugih dogodkov, ki bodo študentom omogočali uspešno kandidiranje za pridobitev Zoisove štipendije.

 

Vsekakor je lepo, da imajo študenti sedaj na voljo več dogodkov, kjer lahko predstavijo svoje raziskovalno delo, ki ga opravljajo med študijem, in se tako urijo v predstavljanju svojega znanstvenega dela. Vendar se hkrati poraja vprašanje, zakaj se kar naenkrat od študentov pričakuje, da poleg uspešnega študija skrbijo še za objavljanje člankov, naumijo inovacije, za katere pridobijo patente, in ustvarjajo neko dodano vrednost na področju znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti in umetnosti? Ali je realistično misliti, da se bo zgodilo vse to le s pičlim vložkom nekaj sto evrov mesečno za štipendijo?

 

Kdo pa bo vlagal v institucije, kjer naj izjemni študenti raziskujejo, izumljajo ali razstavljajo svoje dosežke? Zaradi varčevanja na področju visokega šolstva in raziskovanja študenti namreč vse težje dobijo možnost, da se vključijo v raziskovalno delo že v času študija.

 

Ob prehodu na drugo bolonjsko stopnjo je Zoisovo štipendijo izgubila Angelika.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness