Rada bi opozorila na nekaj, kar me kot literarno teoretičarko, kot javno uslužbenko in kot človeka že nekaj časa preganja. Gre za težavo, ki jo morda najelegantneje opiše mit o Sizifu, ki v večnost vali svojo skalo navkreber samo zato, da mu vsakič znova spet zdrsne v dolino. Ljudem, ki v svoje dejavnosti prizadevno vlagamo trud, se skoraj simptomatično dogaja, da bolj ko se trudimo biti dosledni ali temeljiti, bolj stvar sama polzi iz rok in se izmika našemu dosegu. Naj se težave lotim na primeru literarne vede.

Kdor se literarni vedi posveča poklicno, se vse prepogosto znajde na točki, kjer največ o literaturi lahko pove literatura sama, literarna veda pa izvisi kot njena neprivlačna sestra, ki zares ne zanima niti tistih, ki se z njo ukvarjajo. Gre za problem, ki ne pesti zares samo literarne vede, marveč bolj ali manj vso humanistiko, vsaj tisto, ki jo proizvajamo znotraj slovenskega kulturnega prostora. Problem sliši na ime izvirni znanstveni članek. Izvirni znanstveni članek na področju literarne vede je nekaj, kar je zaradi svoje nizke samopodobe obsedeno s svojo resnobnostjo, svojo kredibilnost pa večinoma poskuša črpati iz vestnega navajanja virov. Njena tesnobna suhoparnost korenini v njenem strahu pred tem, da bo zdrsnila iz območja znanosti in s tem v svojih očeh izgubila svoje dostojanstvo pa tudi mesto na svetu.

Sta literarna veda in humanistika na splošno res tako obremenjeni z željo, da bi samo sebe dokazali kot resnično znanost, da sta pripravljeni poseči po škodljivih samoomejitvah in si prepovedati prav tisto kognitivno svobodo, ki bi jima lahko omogočila doseči največje presežke?

Ne bi bila rada advokat stališča, da se stvarem lahko približamo s samo skoraj imbecilno naivnostjo, ali zbujala prepričanja, da nekje kot deževni gozd poganja neomadeževana pokrajina resničnih stvari, ki jih lahko zgrabimo za njihovo neposrednost. Prav tako nočem pozivati k temu, da moramo nemudoma odvreči vso premišljenost in sleči steznik metodologije. Ne verjamem, da nas lahko reši personalizem, intimizem ali kot-da-spontanost, menim samo, da je za vsakega človeka, za vsako znanost ali za vsako ustanovo koristno, če vsake toliko sestopi s svojega strukturnega mesta, se nekoliko dvigne in vso stvar pogleda z nove perspektive. Če nekaj počnemo že vrsto let, iz tega ne sledi nujno, da je to za nas dobro.

Amerika skoraj gotovo ni nekakšna obljubljena dežela sodobne znanosti, svobodne ljubezni in tropskega sadja, vendar pa vsaj kar se humanistike tiče lahko postreže z nekaj primeri dobre prakse, med katerimi prvenstvo bržkone nosi esejističen ton, ki ne glede na resnost ali metodološko zaostrenost razprave nenehno opozarja na dejstvo, da je njen avtor vedno človek, ki ga nujno prečijo njegove človeške lastnosti, njegov izhodiščni zgodovinski položaj in vsa osebna navlaka, ki jo je prisiljen vleči za sabo. Opozarja, da vse, kar je človeškega, ne glede na to, kako sili k objektivnemu, in ne glede na to, kako prav in spoštovanja vredno je, da v tem prizadevanju vztraja, veno nosi neizbrisen pečat subjektivnega in se nam tega ni treba sramovati.

Ni narobe, da se humanistična znanstvena publicistika bori za svojo legitimnost, je pa res, da bi si vsake toliko lahko drznila na novo premisliti svoje postopke. Treba je namreč razumeti, da nas še tako obsežen seznam citatov ne more rešiti pred ne samo pred dolgočasnostjo, marveč pred nečim, česar bi se moral najbolj bati vsak znanstvenik – pred popolno redundantnostjo našega doprinosa.