Vprašanje visokega šolstva ne bi smelo biti izolirano od širših družbenih okoliščin. V prvi vrsti bi ga morali navezati na odnos družbe do otrok, mladostnikov, družine in dela. Nato pa tudi na ekonomske in politične razmere.

V monografiji The Historiography of Chilhood lahko preberemo, kako se je odnos do otroštva spreminjal v zahodni Evropi od srednjega veka dalje. Izobrazba je dolgo ostajala domena višjih slojev. Še v 18. stoletju so nasprotovali temu, da bi tudi nižji sloji lahko obiskovali srednje šole. Otroci iz nižjih slojev naj bi namreč slabo vplivali na otroke iz tako imenovanih dobrih družin. Industrializacija je delo iz sfere družine premaknila v manufakture ter prinesla tudi izkoriščanje delovne sile otrok. Po drugi strani so številni otroci, katerih starši so delali v manufakturah, ostajali prepuščeni sami sebi, delikvenci in ulici. V njih so vladajoči videli potencialno nevarno družbeno skupino. Tudi zato so začeli uvajati obvezno javno šolanje, s pomočjo katerega naj bi otroke umaknili z ulic.

Na slovenskih tleh je vse skupaj potekalo nekoliko drugače. Obvezno osnovno šolanje je uvedla Marija Terezija, ki je v šolah videla orodje za vzgojo državi lojalnih posameznikov. Toda uveljavljanje šolanja za vse otroke je bilo pri nas dolgotrajno. Slovensko prebivalstvo je bilo vse do druge svetovne vojne pretežno kmečko. Za marsikaterega otroka so bile šolske obveznosti podrejene delovnim. Šele z modernizacijo kmetijstva je dokončno prevladalo mnenje, da bo za otroke bolje, če se bodo šolali in jim zato ne bo treba trdo fizično delati.

Kot piše Kremenšek na primeru delavskega naselja Zelena Jama v Ljubljani, se je med delavskimi sloji vse do prve svetovne vojne večina otrok po osnovni šoli že izučila za določen poklic. Med vojnama so se starši trudili, da bi jih otroci na družbeni lestvici prerasli, zato so tudi več vlagali v njihovo izobraževanje. Po drugi svetovni vojni lahko zaznamo povečano zanimanje za gimnazije ter srednje šole. Študij je bil ob ustanovitvi prve slovenske univerze leta 1919 rezerviran za elito, šele v drugi polovici 20. stoletja je postal dostopen vsem. Če dovolimo, da študij spet postane domena višjih slojev, se torej vračamo daleč v preteklost. Vendar pa izobraževanje tudi ne bi smelo biti zgolj sredstvo, s katerim se zamika aktivni vstop mladih v družbo.

V osnovni in srednji šoli presedimo vsaj 13 let. Kaj pravzaprav je namen šolanja, če v tem dolgem času ne pridobimo potrebnega znanja za življenje? Vprašati bi se morali, zakaj se mladi danes sploh odločajo za študij? Če se zanj odločajo zato, ker jih nekaj zares zanima in svoje znanje želijo poglobiti, je to dobro. Prav tako, če želijo pridobiti nadaljnjo izobrazbo, da bodo lahko opravljali določen poklic. Toda bolj kot to, se zdi, da se za študij odločajo zato, ker jim po končani srednji šoli ne nudimo prostora v družbi. Ker pravzaprav nimajo druge alternative. Tako v namene izobraževanja, izolirani od drugih življenjskih procesov, presedijo še vsaj naslednja štiri leta. Kot vemo, so se ta štiri leta pogosto zavlekla v zgodnja trideseta. In ko končamo študij, se spet nimamo kam dati. Tako smo v namene izobraževanja zapravili najlepša leta svojega življenja. Leta, ko premoremo tudi največ ustvarjalne energije.

Otroštvo lahko ločimo od odraslosti po tem, da predstavlja obdobje, ko je človeško bitje za preživetje odvisno od svojih skrbnikov. V številnih samozadostnih družbah se otroci začnejo s tremi leti počasi in postopno vključevati v družinsko ekonomijo. Do približno štirinajstega leta pridobija vsa znanja in veščine, potrebne za samostojno življenje. Tudi pri nas so nekoč otroci s šestimi leti začeli služiti svoj kruh kot pastirji in pestrne. Danes še marsikateri šestintridesetletnik ne služi svojega kruha, temveč ga z njim oskrbujejo starši. Ali (kar je še bolj problematično) – si marsikdo služi svoj kruh, a še vedno živi doma, kjer mu mama kuha, pere in plačuje račune. Seveda sta to dva ekstremna primera, vendar gre za razliko 30 let!

V anglosaksonskem svetu so celo izumili nov termin – porajajoči se odrasli, ki označuje posameznike, ki so pravno in biološko gledano odrasli, vendar zanje še vedno skrbijo starši, od katerih so tudi finančno odvisni. V obče dobro upam, da se ta trend počasi končuje.

V nekaterih afriških državah so otroci spoznali, da jim šolanje ni prineslo za preživetje potrebnega znanja. Medtem, ko so sedeli za šolskimi klopmi, pa se tudi niso naučili tradicionalnih veščin skupnosti. Ti otroci so v svoji frustraciji lahka tarča za rekrutiranje med otroške vojake.

Na internetu si lahko ogledamo posnetek Knjižnica na oslu. Učitelj iz Kolumbije oborožen s knjigami na oslu obiskuje otroke v oddaljenih vaseh v želji, da se izobrazijo. Kot pravi bodo, če bodo izobraženi, poznali tudi svoje pravice in obveznosti. V številnih delih sveta izobrazba ni tako samoumevna, za kakršno jo imamo sami. Po drugi strani nam v naši družbi manjka marsikaj, kar je samoumevno drugod: na primer občutek za pravico, obveznosti in dostojanstvo. Pravica ni podeljena, je izborjena. Toda, če posegov v človekove pravice in dostojanstvo niti več ne zaznamo, se tudi boriti ne moremo. V sistemu, v katerem živimo, je umrl občutek za pravico in dostojanstvo. Kot vemo, ta sistem v ljudeh vidi le kapital, sicer pa so mu odveč. Zato v resnici ne ponuja rešitev, novih delovnih mest in niti koščka pod milim nebom za mlade. Zanima ga le, kako iz ljudi čim več iztržiti. Tudi v obliki izobraževanja. Zato tudi izobraževanje danes ni vse, če zanemarjamo druga področja družbenega in osebnega življenja.

Dobro bi bilo, da najprej spet poiščemo človečnost v nas samih. Da ostanemo oziroma spet postanemo ljudje in se tako tudi obnašamo do drugih. Kot je dejal že Srečko Kosovel: Evropa je norišnica civilizacije in hiperintelektualizma. Njena kriza je samo ena - kriza človečanstva.