Tokrat bomo razmišljali o nezrelosti slovenske družbe, kot se odraža v akademskih krogih, znotraj univerz ter birokratskega aparata. Ne gre za objektivno analizo stanja, temveč zgolj za predstavitev anomalij, kot jih opažam sama. Nezrelost naše družbe se kaže v veliki prisotnosti samovšečnosti in nedotakljivosti. Toda za takšno fasado se skrivajo tako ali drugače nepotešene osebnosti. Kdor ima v sebi trdno jedro, se ne boji kritike in refleksije. Zanjo je dovzeten, saj mu ničesar ne jemlje, temveč mu omogoča nenehno nadgrajevanje. Vendar slednje pri nas ni vrlina. Namesto, da bi se zgledovali po primerih dobrih praks ter strmeli k izboljšavam in napredovanju, se raje primerjamo s slabšimi ter s tem potrjujemo lastno vrednost in status quo. V naši družbi obstaja širši fenomen, da se radi pritožujemo, ko gre za izpolnjevanje obveznosti ter se otepamo odgovornosti. Kadar pa gre za kršenje človekovih pravic zaradi posegov v človekovo dostojanstvo, pogosto gledamo v tla.

Preostanku Barbarinega komentarja prisluhnite v posnetku.