Od ponedeljka, 28. januarja, je na spletu možno podpisati Peticijo za spremembo šolskega sistema, ki jo je pripravilo društvo Svet staršev s predsednico Natašo Šram. Za zdaj jo je podpisalo več kot 22.000 ljudi, pisci pa so z zadnjo točko k dialogu pozvali vse starše in učitelje, Zvezo aktivov svetov staršev Slovenije, Učiteljsko združenje Slovenije in pristojno ministrstvo. Na peticijo se je že odzval Jernej Pikalo, minister za izobraževanje, znanost in šport, ki je avtorje peticije povabil na pogovor. Srečali so se v torek, 12. februarja, in se dogovorili, da bo vsebina peticije del prihajajoče širše javne razprave o Beli knjigi za vzgojo in izobraževanje. Bela knjiga, ki služi kot ključni strateški dokument šolstva, bo v osveženi verziji izšla leta 2021, zato je do takrat treba razjasniti, s kakšnimi cilji bo šola delovala naslednje desetletje.

Peticija za spremembo šolskega sistema vsebuje 13 predlogov in zdi se, da ti izhajajo iz ideje o preobremenjenosti otrok in s tem povezani neprimerni strukturi, vsebini ter količini šolskega dela. Ker stroka omenja, da občutenje preobremenjenosti otrokom vzbujajo starši, obenem pa se tudi preveč vpletajo v šolsko politiko, bomo v današnji oddaji razmišljali, kako na nezadovoljivo stanje v šoli vplivajo starši.

V opisu peticije njeni pisci opomnijo, da šola ne bi smela reproducirati otrok, ki so zagrenjeni že ob koncu osnovne šole, temveč bi morala kot institucija biti prostor, v katerem otrok uživa. A pri vaji ne moremo uživati zmeraj, saj tako ne bomo dosegli veliko. Za usvajanje znanj in veščin je potreben določen napor. In to še ne pomeni, da bomo zato zagrenjeni. Prav zato pomaga, če otroke na spopadanje s stresom in napori začnejo že v predšolskem obdobju pripravljati starši. Stiskam se je nemogoče izogniti, zato je pomembno, da se otroci z njimi soočijo čimprej. V zadnjih letih narašča mnenje, da ravno starši in skrbniki otrokom poskušajo čim dlje prikrivati drugo plat izkušnje življenja, neprijetno plat. Preusmerjajo pozornost, izogibajo se žalosti in razburjenju, namesto otroka rešujejo težave. Želijo odpraviti vse, kar bi lahko povzročalo “nepotreben” stres, pravzaprav pa so oni tisti, ki takšnega stresa proizvajajo največ.

Stroka namreč poudarja, da je šola danes zadolžena za nekatere bistvene naloge primarne socializacije, kot so samonadzor, sistemi norm in vrednot ter priznavanje drugega. Ob vstopu v šolo so danes namreč slabo disciplinirani in pomanjkljivo socialno zreli učenci vseh družbenih kategorij, kot opisuje knjiga O pogojih vzgoje, ki so jo napisali francoski avtorji Marie-Claude Blais, Marcel Gauchet in Dominique Ottavi. Tako je stiska ob postavljanju meja večja, kot bi bila, če bi jo otroci že poznali in razumeli. Namesto z učenjem se otrok v šoli spopada s prvimi zametki discipline, zato ni čudno, da se v njej ne počuti dobro in ne zmore opraviti obveznosti. Še pred desetimi leti temu ni bilo tako in otroci so delo opravili brez neprestanega vpletanja staršev.

Kljub temu je družina prvi kraj, v katerem se otrok začne socializirati, zato jo je pri obravnavi vzgoje in izobraževanja vedno treba upoštevati. Danes se ji je v šolskem prostoru tudi nemogoče izogniti. Staršem se šolski sistem namreč zdi neprimeren tudi zato, ker morajo, po lastnem mnenju, zdaj še drugič hoditi v šolo, saj morajo vsak dan sedeti ob otroku in mu pomagati z nalogo. A jim ni treba. Nihče tega ne zahteva. Morda pomoč staršev naroči ali priporoči kakšna učiteljica, a če je ne poslušamo v nobeni drugi situaciji, zakaj bi jo v tej?

Dejansko je še bolje, če otroci nalogo opravijo sami. Zagotovo bi jo končali prej ali pa je pač ne bi in bi se iz ene ali druge situacije celo naučili kaj drugega kot to, da je šole in staršev ena sama zloba.

V šolah, tako kot povsod drugod, doživljamo neprijetnosti in stiske, ki se jih morajo otroci s pomočjo staršev in učiteljev naučiti obvladovati, razumeti in sprejeti kot nujen del vzgoje in izobraževanja ter širšega družbenega življenja, ne kot nujno zlo. Le tako bo lahko otrok razvil močno, stabilno in odporno osebnost. Pod takšnimi pogoji bo sčasoma sposoben samoobvladovanja, kritičnega mišljenja in avtonomije, ki so glavni cilji vzgojno-izobraževalnih institucij.

Ker pomanjkljivosti na poti znanja vedno obstajajo, je pomembno, da jih starši in učitelji izpostavljajo in kritično analizirajo.  Dialog o težavah in uspehih je zaželjen, rešitve, ki jih v dotični peticiji predlagajo starši, pa niso ustrezne zaradi umanjkanja jasnosti in strokovnosti. Starši niso pedagogi in kljub vpetosti v edukacijske procese nimajo znanja ali izkušenj za predlaganje radikalnih rešitev, ki se jim zdijo prikladne za odpravljanje tegob sodobnega otroka.

Šola potrebuje spremembe, vendar probleme v njej povzročajo tudi sodobni otroci in sodobni starši. Tudi starši so tisti, ki morajo opravljati vzgojne naloge in zaupati šoli. Le tako bodo pripomogli k razvoju odgovornega in motiviranega otroka, ki bo poznal meje in prenesel napor v šoli. Ta namreč predstavlja prostor “cenjenja kulturnih dosežkov, preko katerih se družba obnavlja in pridobi intelektualne in moralne vire, potrebne za razumevanje same sebe in za soočanje s prihodnostjo”, kot je v knjigi Zakaj šola ne izobražuje več nedolgo nazaj zapisal angleški sociolog Frank Furedi.

Več o krizi šole in peticiji boste lahko slišali v jutrišnji oddaji Cicigan ob 20.00.

Sodobne starše je ocenjevala vajenka Hana.