V Sloveniji se je danes težko izobraziti za poklic psihologinje. Če bodoča študentka ni ravno zlata maturantka in če ne more ali ne želi plačati visoke šolnine, je študij psihologije zanjo praktično nedosegljiv. Omejitve vpisa so tako na ljubljanskem kot mariborskem oddelku za psihologijo že nekaj let izjemno visoke in zato ne preseneča, da je bilo v tem obdobju ustanovljeno tudi zajetno število novih programov študija psihologije in psihologiji podobnih smeri. Vsi na zasebnih visoko- in višješolskih zavodih.

Tako je bilo na dveh zasebnih fakultetah, ljubljanski podružnici avstrijske Univerze Sigmunda Freuda in DOBA fakulteti, za vpis v tekočem študijskem letu na programu psihologije razpisanih več vpisnih mest kot na obeh javnih zavodih, ki prav tako izvajata študij psihologije, skupaj. Univerza Sigmunda Freuda je razpisala 50 vpisnih mest, DOBA pa 150. Za primerjavo, mariborska in ljubljanska filozofska fakulteta sta skupaj razpisali 95 vpisnih mest.

Medtem je bil novembra lani Oddelku za psihologijo Univerze v Ljubljani posredovan dopis Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, naslovljen na Univerzo v Ljubljani, v katerem ministrstvo univerzo poziva, naj ta zmanjša število vpisnih mest na programih z velikim številom nezaposlenih diplomantk. Kot eden takih programov je bila, kot kaže, prepoznana tudi psihologija.

Študij psihologije se s tem privatizira, postaja vse manj dostopen in dosegljiv le zelo zamejenemu delu bodočih študentk. Nadaljevanje počasnega pretakanja vpisnih mest za študij psihologije iz javnih v zasebne zavode pa za posledico verjetno ne bo imelo le povečevanje deleža vpisnih mest na zasebnih programih, pač pa tudi vse težjo dostopnost in hkratno finančno slabitev programov na javnih zavodih.

PSIHOLOŠKI ZAKON

Društvo psihologov Slovenije, največje strokovno združenje psihologinj pri nas, kot eno poglavitnih težav psihološkega ceha razume po njihovem ohlapno in le delno zakonsko regulacijo psihološkega poklica. Stanje si že vse od leta 1991 prizadevajo urediti z Zakonom o psihološki dejavnosti, s katerim želijo predvsem poenotiti izvajanje pripravništev in vpeljati sistem licenc. V posodobljenem predlogu zakona iz leta 2017, ki so nam ga iz društva posredovali, je predvidena ustanovitev Zbornice psihologov Slovenije. Ta bi kot krovna poklicna organizacija določala merila strokovnosti in znanstvene podkrepljenosti psihološkega dela v vseh dejavnostih in izvajala nadzor nad njihovim upoštevanjem. Zbornica bi podeljevala licence: nekakšno dovoljenje za samostojno opravljanje psihološke dejavnosti. Kot pogoj za pridobitev licence bo zahtevan naziv magistrice psihologije, zaključeno enoletno pripravništvo in opravljen strokovni izpit.

Če povemo nekoliko bolj slikovito, si strokovno združenje psihologinj prizadeva opredeliti in uzakoniti nekakšno uradno psihologijo. Na podlagi te bi določali, kakšno metodologijo mora pri svojem delu uporabljati psihologinja, kateri teoretski pristopi so znanstveni in kakšna psihološka praksa je dovolj strokovna. S tem bi, po mnenju Društva psihologov Slovenije, zagotovili znanstveno, strokovno, etično in družbeno odgovorno delovanje psihologinj ter disciplinirali vznikajoče zasebne študijske programe psihologije, saj bi bile tudi njihove diplomantke primorane za samostojno opravljanje psihološke dejavnosti opraviti strokovni izpit pod vsebinskim nadzorom Zbornice.

Z Društvom psihologov Slovenije delimo prepričanje, da je duševno zdravje resna stvar. Dvomimo pa, da etična in družbeno odgovorna psihologija nastopi kot posledica piflanja načel etičnega kodeksa, izključevanja gnilih jabolk ali neumornega zarisovanja meja med tistimi v in drugimi izven centra, znotraj katerega se producira znanstvena psihološka vednost. Zato nas zanima, katera je tista psihologija, ki jo razumejo kot znanstveno in zato edino legitimno psihološko prakso. 

DRUŽBENI RED

Model psihologije, ki se ga poučuje na oddelkih za psihologijo mariborske in ljubljanske filozofske fakultete, je v največji meri prevzet iz ameriškega okolja, ima jasno zamejen objekt preučevanja – to je v psihologiji posameznica – in sledi pozitivističnemu modelu znanosti. S tem predpostavlja obstoj objektivnih zakonitosti človeške duševnosti. Naloga znanstvene psihologije tako postane zbiranje in analiza kvantitativnih podatkov o tej duševnosti, ter odkrivanje in popisovanje domnevno objektivnih psiholoških zakonitosti. Pri tem posnema metodologijo naravoslovnih znanosti in za spoznavanje uporablja metode, kot sta psihološki eksperiment in korelacijska študija. V nadaljevanju bomo tako psihologijo imenovale mainstream psihologija.

Za mainstream psihologijo je bolj kot teoretska sklenjenost značilen soobstoj raznolikih, včasih nepovezanih in ne redko medsebojno izključujočih se teorij, med katerimi velja soglasje o skupni metodologiji. Bolj kot na razumevanju psiholoških pojavov mainstream psihologija svojo pozicijo znotraj znanosti utemeljuje z uporabnostjo svojih spoznanj. A zakaj je mainstream psihologija tako zelo uporabna?

Odgovor se skriva v njeni produktivnosti ali drugače, v zagotovilu, da bo zanesljivo, učinkovito in na znanstven način izmerila psihološko kvaliteto posameznic in razlike med njimi. Ta produktivnost se nam jasno pokaže, če si pobližje ogledamo katerega od psiholoških konceptov. Za primer vzemimo enega najbolj široko uporabljenih, to je petfaktorski model osebnosti. Kot nam pove že samo ime, v primeru petfaktorskega modela osebnost posameznice določimo kot njeno pozicijo na petih dimenzijah. Te so oblikovane kot kontinuumi med dvema skrajnostima: introvertnosti in ekstravertnosti, nevroticizma in čustvene stabilnosti, visoke in nizke sprejemljivosti, visoke in nizke vestnosti ter visoke in nizke odprtosti.

Jasno je, da nam uvrstitev posameznice na določeno točko med visoko in nizko vestnostjo glede na ostale, njej primerljive posameznice, ne pove ničesar o tem, kakšna je kot oseba, nudi pa nam pomembno informacijo o njeni družbeni koristnosti. Že iz samih poimenovanj dimenzij je enostavno razbrati, kateri od obeh polov posamezne dimenzije predstavlja višjo in kateri nižjo koristnost za kapitalistično družbeno ureditev. Ravno v tem, da koncept osebnosti ne pove ničesar o tem, kdo si, pač pa veliko o tem, kako koristna si lahko, tiči njegova uporabnost.

Ko vam na razgovoru za službo kadrovska psihologinja pod nos pomoli vprašalnik osebnosti, je ne zanima, kakšna je vaša osebnost ali kdo ste. Merski pripomoček, s katerim bi bilo mogoče dejansko ugotoviti edinstvenost osebnosti vsake posameznice, bi bil, četudi bi obstajal, neuporaben. Tisto, kar psihologinjo na zaposlitvenem intervjuju zanima, je, ali ste zmožne prepoznati, kakšno vedenje se v delovnem kontekstu od vas pričakuje in ali ste se tem pričakovanjem pripravljene prostovoljno podrediti. Največjo koristnost bodo pri tem izkazale kandidatke, ki bodo ta pričakovanja ponotranjile do mere, da jih bodo same spontano prepoznale kot del lastne osebnosti. 

Taki psihologiji se kapitalistični družbeni red kaže kot druga narava. Kot statična in večna neodvisna spremenljivka. Njen vpliv na človeško duševnost sicer tu in tam priznava, a je ne teoretizira. S tem nekoristnost posameznice za kapitalistični družbeni red, ki jo prepozna v nezmožnosti ali zavrnitvi podreditve zahtevi po produktivnosti, prav tako razume kot stvar njene individualne psihologije. S tem v ozki mainstream psihološki logiki razredni antagonizmi, sistemski rasizem in seksizem niso mogoči. Vsakokratna spodletela podreditev logiki produktivnosti, torej kapitalistični logiki, se reinterpretira kot psihološki deficit, ki ga lahko posameznica z delom na sebi zmanjša in s tem poveča svojo kompetentnost. Če je deficit tako velik, da preraste kar v psihološki defekt, pa za ponovno vključitev v produktivno družbo posameznica potrebuje pomoč psihologinje, ki je strokovno izšolana za popravljanje takih defektov. Si tako psihologijo res želimo uzakoniti?

Čeprav se mainstream psihologija predvsem njenim nosilkam kaže kot univerzalna, še zdaleč ni edini zamisljivi model oblikovanja spoznanj o človeški psihi. Hkrati tudi ni edini realno obstoječi v slovenskem prostoru. Že od začetkov sedemdesetih let je, čeprav na margini in zgolj v obliki dela ter prispevkov malega števila posameznih psihologinj, prisotna kritična psihologija. Ta označuje raznolike pristope k raziskovanju duševnosti, ki jim je skupno, da psihologije ne razumejo kot kopičenja empirično preverljivih dejstev, pač pa kot emancipatorno in družbeno kritično vedo, ki v središče svoje analize postavlja razmerja družbene moči in njihovo zvezanost s psihičnimi stanji posameznic. 

V slovenskem prostoru so tako prisotne kritično-teoretske refleksije psihološke epistemologije, poskusi vpeljave kvalitativnih metod in diskurzivne analize v psihološko raziskovanje ter zgodovina zametkov gibanj za deinstitucionalizacijo in zagotavljanje skupnostne psihosocialne skrbi in oskrbe. V zadnjih letih deluje tudi samoorganiziran bralni krožek kritične psihologije, ki študentkam omogoča spoznavanje s kritično psihološko literaturo, ki je iz formalnega študija sistematično izpuščena. Prav tako pa predstavlja pomembno skupnost mladih kritičnih psihologinj. Del te skupnosti ustvarja tudi oddajo Psihoteka na Radiu študent.  

Drugačna, emancipatorna psihologija torej obstaja in izhod iz ujetosti v produktivistično logiko kapitalizma je tudi znotraj psihologije mogoč. Pred mladimi psihologinjami je pomembna naloga poskrbeti za ohranitev javnega študija in obnovitev njegove dostopnosti. A tudi in predvsem javni študij psihologije potrebuje kritično refleksijo in institucionalno prepoznanje marginalnih psiholoških miselnih tokov, s tem pa tudi marginalnih izkušenj in glasov žensk, delavk, žrtev kolonializma in neokolonializma ter totalnih institucij, kot so psihiatrične bolnišnice ali zapori. Šele upoštevanje teh življenjskih izkušenj in razumevanje vzroka njihovega zatiranja bo akademski psihologiji omogočilo mišljenje izven ozkih okvirjev predpostavljene normalnosti družbenega reda in težnje po zviševanju produktivnosti. Etično in družbeno odgovorno ravnanje v psihologiji je lahko le rezultat vsakokratnega preizpraševanja družbene funkcije lastne prakse in še zdaleč ne nastopi kot naravna posledica zakonskega reguliranja. Odgovornost študentk je zahtevati vključevanje kritike mainstream psihologije v naše izobraževanje.

Zakon je kršila vajenka Marja, red ji je pomagala kaliti Hana.

O zgodovini kritične psihologije na slovenskem lahko berete v članku Mirjane Ule in Metke Mencin Čeplak.

Premislekov o tem, kaj je psihologija, bodo do nedelje, 20. 2., veseli pri študentski psihološki reviji Pan!ka. 

Foto: Art in Embassies – Mica Still, They wait for me to wake, 2008 by US Embassy New Zealand