23. januarja 2018, dan pred splošno stavko javnega sektorja in v času izpitnega obdobja, se je v enem od podzavihkov spletne strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pojavil nov predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, v nadaljevanju predlog sprememb ZViS. Prav ste slišali. Čeprav od sprejetja najnovejše spremembe zakona ZViS-L nista minila še niti dva meseca, je na mizi že nov predlog novele. Ta bo, če bo sprejet, ob kratici nosil že trinajsto črko. S takim tempom bo ministrstvu pred sprejetjem že dolgo pričakovane celostne prenove zakona zmanjkalo črk abecede. Precejšen del predloga sprememb ZViS je namenjen ureditvi podeljevanja koncesij za izvajanje javne službe v visokem šolstvu, a o tem malce kasneje.

Tisti, ki ste v preteklih letih podrobneje spremljali spreminjanje slovenske visokošolske zakonodaje, ste najbrž ob omembi besedne zveze javna služba že zastrigli z ušesi. Prvi člen obstoječega ZViS namreč suvereno napove, da zakon opredeljuje javno službo v visokem šolstvu in ureja način njenega financiranja. Pa je ne, kot je že daljnega leta 2011 v odločbi ugotovilo Ustavno sodišče, ki je takratni vladi za odpravo neustavnosti dalo devet mesecev časa. No, po sedmih letih in s sedmo ministrico smo z novim predlogom zakonski opredelitvi javne službe bližje kot kdaj koli doslej. Predlog sprememb namreč v prvih dveh členih določa obseg, opravljanje in financiranje javne službe. Javna služba na področju visokega šolstva tako, citiram, »obsega izobraževalne, raziskovalno-razvojne, umetniške in podporne dejavnosti«, kot so denimo študentski domovi in knjižnice. Vse ostale podrobnosti glede obsega, vsebine in načina izvajanja javne službe pa zakon prepušča pogodbi o financiranju študijske dejavnosti, ki jo posamezni visokošolski zavodi na štiri leta sklenejo z ministrstvom.

Zdaj poznamo obseg javne službe, kdo pa sme javno službo izvajati? Citat: »Javno službo opravljajo javni visokošolski zavodi, s čimer uresničujejo svoje temeljno poslanstvo, in zasebni visokošolski zavodi za koncesionirane študijske programe.« V grobem lahko rečemo, da javna služba obsega univerze, fakultete, raziskovalne inštitute, akademije, knjižnice, študentske domove in vse tiste dejavnosti, ki skrbijo, da študijski proces nemoteno teče, pa naj gre za javne visokošolske zavode ali zasebnike.

Kaj pa financiranje javne službe? Predlog spremembe ZViS pravi takole: »Javna služba je financirana iz javnih virov, lahko pa tudi iz zasebnih virov.« Se v tem odstavku skriva tudi odgovor na tako pereče vprašanje izrednega študija? Pobudnica zdaj nam že znane ustavne presoje ZViS je namreč Univerza v Ljubljani, ki je že leta 2008 ob vložitvi vloge trdila, da je izredni študij tržna dejavnost, in ne javna služba. Če je javna služba po novem predlogu lahko financirana tudi iz zasebnih virov, torej v primeru izrednega študija iz žepov študentov in študentk, potem izredni študij nikakor ne more biti tržna dejavnost, mar ne? Sodeč po četrtem odstavku istega člena lahko javni visokošolski zavod »izvaja študijske programe kot tržno dejavnost samo za tuje državljane«. Torej je stvar jasna. Izredni študentje so v veliki večini slovenski državljani, torej izredni študij zanje ne more biti tržna dejavnost. In če ni tržna dejavnost, potem je to dejavnost javne službe. Zakon v tem členu sicer pred omembo besedne zveze tržna dejavnost pojasni, da lahko »javni visokošolski /…/ zavod poleg dejavnosti javne službe opravlja tudi druge dejavnosti«. So druge dejavnosti nujno tržna dejavnost? Je izredni študij druga dejavnost? Če je izredni študij druga dejavnost, je potem nujno tudi tržna dejavnost ali pač ne? Čeprav ne vemo, kaj točno druge dejavnosti so, pa je jasno določeno, koliko stanejo. Saj veste, vsaka stvar ima svojo ceno, cena drugih dejavnosti pa mora biti, citiram, »na trgu oblikovana tako, da mora zagotoviti najmanj pokrivanje vseh neposrednih, posrednih in sorazmerni del skupnih stroškov, vezanih na zagotavljanje tržne storitve. Cena mora vključevati tudi stroške uporabe osnovnih sredstev. Potrebno je razmejevanje stroškov in prihodkov izvajanja javne službe in druge dejavnosti«. V praksi to pomeni, da mora biti šolnina, ki jo bodo plačevali tuji študentje, dovolj visoka, da pokriva vse stroške študija, od plač visokošolskih učiteljev do kurjave in uporabe predavalnic, vse to pa mora biti jasno ločeno od stroškov, ki jih imajo visokošolski zavodi s klasičnimi študenti. To bi v praksi verjetno pomenilo zvišanje šolnin za tuje študente, seveda pa tudi zvišanje šolnin za izredni študij, če ga zakon tretira kot druge dejavnosti. Če javni zavod z drugimi dejavnostmi ustvarja minus, z drugimi besedami, če postavlja prenizko višino šolnine, tega primanjkljaja ne sme pokriti iz sredstev javne službe, upravni odbor zavoda pa mora državi podati predlog za poravnavo primanjkljaja, recimo več trženja, da se minus pokrije.

Vrnimo se h koncesijam. Kot omenjeno na začetku prispevka, je velik del predloga sprememb ZViS namenjen ureditvi podeljevanja koncesij za izvajanje javne službe. Z drugimi besedami, definiranju pogojev, ki jih mora visokošolski zavod izpolnjevati, da dobi denar iz proračuna. Obstoječi ZViS podeljevanje koncesij za opravljanje javne službe ureja z enim členom, novi predlog pa s kar devetnajstimi. Pogoji za pridobitev koncesije za izvajanje javne službe se zaostrujejo. To pomeni, da ne bo več tako enostavno ustanoviti zasebnega visokošolskega zavoda. Pred podelitvijo koncesije mora biti na podlagi predloga namreč izkazana potreba po dotičnem študijskem programu, ta predlog pa nato posebna strokovna komisija oceni in o njem izdela strokovno mnenje. Naslednji korak je javni razpis, podrobnosti katerega so v predlogu sprememb ZViS zelo natančno določene, kot so določeni tudi pogoji, ki jih mora izpolnjevati zasebni visokošolski zavod, da se na razpis sploh lahko prijavi. Resorno ministrstvo imenuje razpisno komisijo za izbiro zasebnega visokošolskega zavoda, pri čemer mora biti tretjina članov komisije z ministrstva, najmanj ena tretjina pa mora biti mednarodnih zunanjih strokovnjakov za posamezna študijska področja. Ob podelitvi nove koncesije se določi temeljni steber financiranja visokošolskega zavoda, in sicer tako, da se izračuna povprečna vrednost sredstev na študenta primerljivih študijskih programov javnih zavodov in se pomnoži s številom študentov na novem programu. Upajmo, da se bo bolje definiran postopek s strožjimi merili v praksi prenesel v kvalitetnejše študijske programe zasebnikov.

Predlog sprememb ZViS posega tudi v nekatere že obstoječe člene. 24. členu tako doda nov odstavek, ki se glasi: »Dekan lahko opravlja funkcijo na delovnem mestu visokošolskega učitelja.« Gre za varovalko, da bodo dekani še naprej lahko opravljali tudi pedagoško in raziskovalno dejavnost, in ne bodo le direktorji, kot to že nekaj časa predlaga Računsko sodišče. Sliši se dobro, če ne bi v istem členu zbrisali odstavka, ki omejuje skupni mandat dekana oziroma rektorja na največ 8 let. Spolni nadlegovalec in rektor Univerze na Primorskem Dragan Marušič bo lahko tako mirno ostal na položaju do upokojitve.

Tudi na področju omejitev vpisa prihaja do sprememb, saj predlog spremembe ZViS po novem omogoča, da se pri izbiri kandidata za vpis lahko upošteva tudi »preizkus posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti«. Za zaposlene v visokošolskih zavodih je pomemben spremenjeni 63. člen, ki določa delovno in pedagoško obveznost, za študente in študentke pa je gotovo bolj kontroverzna določitev, ki uvaja redno športno vzgojo za prve letnike v obsegu 60 pedagoških ur letno. Novi predlog sprememb Zakona o visokem šolstvu tako prinaša bolj jasno definicijo obsega in financiranja javne službe ter strožje pogoje za pridobitev koncesij, visokošolski učitelji bodo še naprej lahko dekani, po novem brez omejitve trajanja mandata, delovna in pedagoška obveznost zaposlenih sta po novem bolje definirani, bodoče bruce in brucke pa čaka obvezna športna vzgoja.

Za Radio študent Tomaž Kek.