22. in 23. septembra je v prostorih ZRC SAZU potekala 6. znanstvena konferenca v organizaciji Pedagoškega inštituta, naslovljena »Učenje in poučevanje na daljavo – izkušnje, problemi, perspektive«. 24. in 25. septembra je Slovensko sociološko društvo priredilo Sociološko srečanje, ki je tokrat potekalo v spletnem okolju Zoom, dva dogodka pa sta prav tako tematizirala vzgojo in izobraževanje – šolanje na daljavo ter tehnologizacijo in digitalizacijo šolskega prostora. Namesto poročanja bomo tokrat komentirale.

Kaj je značilno za tovrstna srečanja? Udeležijo se jih ljudje z vseh koncev: učiteljice, profesorji, raziskovalke, zaposleni na MIZŠ, sociologinje, psihologi, filozofinje itd., itd. Kaj se na srečanjih zgodi? Vsak predstavi svoj prispevek, ostali včasih komentirajo, včasih ne. Konference in srečanja so prvenstveno namenjena izmenjevanju izkušenj, raziskovalnih ugotovitev, pregledu stanja na nekem področju, predlogom in načrtom za prihodnost – v tem primeru – vzgoje in izobraževanja. Natančnejše spremljanje vstopov v neko temo, govornih kodov in dikcije diskurzov, ki jih uporabljajo govorke in govorci, pa pokaže, da se ti med seboj v bistvu ne morejo razumeti.

Informatik, vodja službe za digitalizacijo MIZŠ, kot primer, je na Pedagoški konferenci v odgovor na komentar zaposlenega na Pedagoškem inštitut odgovoril tako, da nam je bilo jasno, da komentarja prav zares ni razumel. Profesor didaktike z oddelka za pedagogiko in andragogiko na Sociološkem srečanju ni razumel poudarkov, ki jih je nizal profesor z oddelka za sociologijo, in obratno. To v javnih razpravah o vzgoji in izobraževanju, pa tudi drugih temah, povzroča temeljne konfilkte, ki, kot ugotovljeno, izhajajo tudi iz preprostega nerazumevanja drugega. 

MIZŠ je v svojem izražanju podvržen neoliberalnim politikam Evropske unije, šolstvo se je – kot mnoge druge institucije – v zadnjih desetletjih izrazito zbirokratiziralo. Raziskovalke z inštitutov in fakultet, vsaj nekatere, ohranjajo humanistični diskurz, ta pa je zaenkrat vsaj do neke mere kritičen do neoliberalnega in se mu poskuša upirati. 

Ko MIZŠ spregovori o kompetencah, vseživljenjskem učenju, veščinah in inovativnosti, citira evropske dokumente, ki pogosto – kot je na sociološkem srečanju dejal dr. Damijan Štefanc – zvenijo, kot da so bili prevedeni z orodjem Google Translate. Nobene koherentnosti misli, nobene vsebine. Nizanje alinej in domnevnih konceptov, ki jih ne morejo razumeti ne zaposleni na MIZŠ ne strokovnjaki z inštitutov in fakultet. Nihče ne ve, kaj je krožno izobraževanje.

MIZŠ v svojem izjavljanju o prihodnosti vzgoje in izobraževanja obratuje s pojmi, o katerih stežka poda dodatno informacijo ali obrazložitev. MIZŠ obvlada zelo omejen govorni kod, ki praktično nikoli ne poseže čez meje lastnega udobja. Dokumente o vzgoji in izobraževanju napiše tako, da z njimi nihče ne more razmišljati, zato se vsebina, ki to ni, lahko zgolj reproducira. Zaradi tega MIZŠ izjemno težko komunicira z drugimi deležniki s področja vzgoje in izobraževanja.  

Nesmiselnost pogovora med MIZŠ in na primer Pedagoškim inštitutom je pogosto približno takšna, kot je bilo nesmiselno v oddajo Tarča na razpravo o pravici do splava povabiti Angelco Likovič in socialno psihologinjo Metko Mencin Čeplak. Dve instituciji, ki se vzgoje in izobraževanja lotevata na diametralno nasprotna načina, ne znata in ne zmoreta sodelovati. Pedagoški inštitut je tako obsojen na položaj, od koder lahko le kritično analizira in komentira načrte MIZŠ, medtem ko obratno ne gre: MIZŠ je nezmožen oceniti delo inštituta.

Podobno velja tudi za druge pare. Založnik, ki s svojo ekipo osnovnim šolam prodaja učbenike, na pedagoški konferenci ni razumel, zakaj je problematično izjaviti, da obliko in vsebino učbenikov podrejajo potrebam trga. Ni razumel zgražanja skrbnice učbeniškega sklada neke osnovne šole, ki ga je prejel v odziv. Ni razumel, da poslušalke – učiteljice, profesorice, raziskovalke, ne bodo odobravale dejstva, da lahko osnovnošolske učbenike in delovne zvezke naredi in na učbeniškem trgu prodaja kdorkoli. 

Birokratski in menedžerski diskurz, ki ju ustvarja in spodbuja MIZŠ, zadnjih vsaj dvajset let intenzivno in vse bolj posegata v vzgojno-izobraževalno prakso, ki posledično sama vse težje razume svoj namen. Za oba diskurza je značilen manko jasnih definicij in poglobljenih obrazložitev namenov, redukcija šolskega poslanstva na obkljukane učne cilje in izpolnjene obrazce. Diskurzivni aparat stroke, Pedagoškega inštituta ter filozofskih in pedagoških fakultet za MIZŠ ostaja nedostopen. Dokler bo tako, od šolskih politik ne moremo pričakovati zasuka, ki bi povzročil vnovičen razmislek o smotru vzgoje in izobraževanja, kaj šele razmislek, ki bi presegel zapovedi evropskih dokumentov, strategij in načrtov za prihodnost.