Učitelj, no učiteljica, ki danes stoji pred katedrom, bi komaj prepoznala nostalgično damo, ki v Šolskem muzeju obiskovalcem grozi s palico in kotom. A tokrat ne bomo govorili o klasičnem skupku - permisivni vzgoji, razpuščeni mladini, nemoči pedagoga, nesmiselni snovi. No, malo tudi o tem. Večinoma pa ne. Kar se tiče tega, nam vedno ostane upanje, da bodo naši otroci vsaj kreativni, če že ne bodo razgledani.

Kakorkoli, spregovorili bomo o neki drugi stvari, ki straši pod katedrom. Ki učitelja nemalokrat oropa avtonomije in klasične pedagoške moči. Reč, ki straši, je starš. Reč, večinoma učlovečena kot razjarjena mama, dedek s prisluškovalno napravo ali poljubni sorodnik, ki išče pravico za šolajočega se potomca. Problem pač ni, da otroka ni doma za prekopavanje njive in puljenje zrele repe. Niti da je šola premalo kvalitetna ali preveč popustljiva. Starši večinoma prihajajo zaradi domnevne nepravičnosti do otroka. Simptomatiko staršev, ki se nenavadno pogosto smukajo okrog katedra, bomo poskušali razkriti in razumeti.

Šole se pojava sicer branijo. Na primer letos je ljubljanska osnovna šola prvič v zgodovini vzpostavila črto zaupanja. Oziroma bolje bi bilo reči, črto prestopništva. Otroci zmorejo onkraj sami, vključno z obuvanjem copatov. Starševski prestop pomeni prestopek v zaupanju in otroški avtonomiji. Gre tudi za to, da se šole pač malo otepajo mam in očetov, ki so obvladovali šolske hodnike. Hkrati pa šole fenomen blago generirajo s posegi, kakršna je e-redovalnica. Ki razen praktične ozaveščenosti vodi v porast že tako problematičnih nadzornih starševskih praks. Na blogih potem beremo, da je “eAsistent super in mislim, da bi ga morali imeti vsi starši. Otroci bi se naučili poslušati, ne pa da nam lažejo. Treba jih je kontrolirati, saj samo tako lahko zagotoviš, da pozneje v življenju ne bodo delali neumnosti.” A to je le bežen vpogled v blogerstvo, ki v veliki meri sooblikuje miselnost in vzgojne predpostavke staršev. Potem so tu še tiskani konkurenti, ki narekujejo  vzgojne stile. Lahko na primer izberete “100 nasvetov, kako izvabiti najboljše iz svojega sina” ali “Prebudite genija v svojem otroku”. Kaže, da stvar deluje. Leta 1988 je bilo v zadnjem razredu osnovne šole odličnih 17,3 % odstotkov učencev, danes je takih 32 %. V naših šolah je očitno res vse več genijev. Ali pač?

Skratka, ko dr. Zgaga izjavi, da je “izobraževanje v moderni postalo na nov in mnogo širši način stvar javnosti”, v resnici zariše polje, ki po moderni postane še bolj razvejano in zapopade še večjim vplivom javnosti. Blogerstvo in trivialna pedagoška literatura narekujejo starševstvo, slednje pa v vse večji meri - kulturo šole. Stvar je vsekakor obširnejša kot le posamični primeri starševskega vmešavanja. Gre za družbene spremembe, ki se šoli vsiljujejo in jo spreminjajo. Paradoksalno se postmoderna šola kljub zahtevi fleksibilnosti in inovativnih praks komajda sooča s spremenjenim starševstvom in socialnim ozračjem, ki se mu uklanja.

Teoretiki edukacije so dolga leta poskušali ugotoviti, na kakšne načine si višji sloji zagotavljajo svoje prednosti v izobraževanju. Nekateri so utemeljevali, da gre za kulturni kapital, torej set prednosti, ki jih srednji in višji sloj servirata svojemu podmladku - Piki Jakob pred spanjem, za prvomajske počitnice Vatikanski muzej in v srednji šoli jezikovne počitnice v Oxfordu. Bourdieu torej obelodani, da neenakost vztraja skozi kultrno kapitalske prakse. Pa Bernstein o jezikovnih kodih, o tem da šolsko polje preferira jezik srednjega in višjega sloja, delavskega pa ne udejanja ali ga izriva iz kurikuluma. Še kasneje, Randall s teorijo o nazivih. O tem, da višji sloj vedno “iznajde” nove postdoktorske in post post magistrske študije, ki bodo nazadnje izčistili te, ki si lahko privoščijo šolanje v nedogled. A sodobni starševski boj v šolah je le stežka razložljiv v danih okvirjih. Morda lahko predlagamo novo interpretacijo boja, ki poteka v šolstvu. Srednji in višji sloj na podlagi množičnosti študija, razvrednotenja dosedanje kulturne naložbe in klasične intelektualne prednosti izgubljata “head start” za svoje otroke. Vendarle pa se v slovenskem edukacijskem blodnjaku izriše, kaj je dobro in zaželeno, kaj vodi k uspehu in kaj v podpovprečno študijsko pot. Imamo klasični elitni gimnazijski trojček - Bežigrad, Vič, Poljane. Imamo, vse bolj, tudi najrazličnejša tekmovanja, ki izpostavijo bodoči perspektivni podmladek.

Tako se starši, ki so včasih bitke za mesta svojih potomcev bili izven šole, sedaj obračajo na institucijo samo. Okrepljeni z odvetniki, vednostjo o dodatni strokovni pomoči in posebni obravnavi, vednostjo o avtizmu, glutenu in hiperaktivnosti napadajo šolsko trdnjavo. In učitelji se pač uklonijo. Če povzamemo ravnatelja OŠ Prule Dušana Merca: “Nad učitelja, ki je strog in dosleden, se lahko zgrne takšen sistemski teror, da raje popusti, kot da bi se bodel.”

Ne elaboriran kod, ne kulturni kapital, temveč starševsko vmešavanje je tisto, ki prinaša prednost sodobnemu srednjeslojniku. Seveda to ni odraz pokvarjenih staršev, ki so izgubili strumno moralo moderne. Je pač simptom časa, ki ga, kot navaja Giddens, obvladuje negotovost. Kjer si za usodo, brezposelnost in neuspeh kriv sam. In nazadnje so za propad svojih otrok obdolženi starši. Onkraj šole, gimnazije in fakultete ni dosti socialnih mrež in delovnih mest, ki bi lovila mlade odrasle. Starši v krču pred bodočnostjo napravijo, kar je nečastnega, a učinkovitega: borijo se z učitelji. Hodijo na informativne dneve. Tožijo šolsko psihologinjo.

Rener ugotavlja, da je moderna družina šolske in v splošnem družbene norme ponotranjila, jih kot diktat odraščanja izstavila svojim otrokom. Šola je bila razumljena kot prva institucija, ki otrokom omogoča neizbežni odhod v svet, katerega pravila morajo sprejeti in katerega frustracije morajo preživeti. Družina je torej varno gnezdila v moderni sigurnosti in socializacijo svojih otrok prepustila normi šole in izobrazbe. Postmoderna družina, po drugi strani, ki jo tudi otroci vse bolj dojemajo kot varno zavetje pred družbenim viharjem, pa javne institucije razume kot grožnjo integriteti. So nekaj, proti čemur se borimo ali nad čemer zmagujemo. Starši so torej šolajočim se otrokom prej partnerji kot avtoriteta. Iz materinskih ust se neredko sliši besedo-tvorje, ki jih spoji s šolarjem: “Ta teden smo pisali matematiko.” ali “Oh, upamo da bomo naredili maturo.”

Kako šoli povrniti zgodovinsko institucionalno gotovost, vlogo in avtonomijo, je vprašanje, ki se ponuja samo. In kako obveznost in šolsko delo vrniti otroku. Vendar pa je, kot poudari Apple, šolske ideologije pomembno razumeti “ne kot stvari, ampak kot družbene procese”. Tudi starševske vsiljivosti ne kaže misliti alienirano. In ne kot manifest neke zblojene generacije. Pač pa kot del družbenih okoliščin, ki na šolo pritiskajo in jo oblikujejo. Ker rešitev ne poznamo, naj to pomeni le dodaten razmislek na poti iskanja kakovostnega šolstva.

Izpod katedra je kukala Lucija.