Steve Biko

The most potent weapon in the hands of the oppressor is the mind of the oppressed.
- Steve Biko

Ena izmed stvari, ki so najbolj zaznamovale politično dogajanje v Južnoafriški republiki v letu 2015 so zagotovo uporniška študentska gibanja, ki so najprej vzniknila na Univerzi v Cape Townu, kjer so temnopolti študentje začeli kampanjo za odstranitev kipa Cecila Rhodesa, ki naj bi simboliziral belsko nadvlado in priviligiranost. Dogodki na Univerzi v Cape Townu so se tekom leta razširili na mnoge druge univerze v južnoafriški republiki. Od 20 jih je 15 bilo zaprtih. Cilja gibanja sta dva, brezplačno izobraževanje in dekolonizacija akademske sfere v državi. Študentom so se v prostestih proti nadvladi mednarodnega kapitala in neoliberalnih zahtev nad dostopom do znanja pridružili tudi delavski sindikati.

Upor in zahteve študentov ter delavcev so toliko bolj pomembne, saj univerzo v južnoafriški republiki zaznamujeta dva pola. Prvi je prostor ža širjenje idej, prostor prevpraševanja, svobode ter znanja. Ob boku pa mu popolnoma enakovredno stoji zgodovina univerze kot prostora zatiranja, segregacije, epistemološkega nasilja ter apartheida. In ravno ta zgodovina danes slika situacijo, v kateri je procentualno razmerje med belskimi in temnopoltimi študenti 70:30.

Eden izmed glavnih sloganov študentskega uporniške gibanja v južnoafriški republiki danes je: ‘’The most potent weapon in the hands of the oppressor is the mind of the oppressed.’’ Gre za citat, ki ga je v enem izmed tekstov zapisal Steve Biko, južnoafriški študentski ter politični aktivist, eden izmed ustanoviteljev South African Students Organisation, ter idejni vodja gibanja Black Consciousness. Steve Biko je svoj študij začel na Medicinski Fakulteti Natal, na oddelku za neevropske študente. Univerza je v takratnem južnoafriškem kontekstu veljala za napredno, saj je v svoje programe sprejemala ne samo temnopolte, pač pa tudi ostale študente neevropskega porekla. Na univerzi se je Biko vključil v organizacijo National Union of South African Students, ki je po prepovedi delovanja stranke Afriškega Nacionalnega Kongresa ter Južnoafriške komunistične stranke veljala za glavno proti-apartheidovsko gibanje v državi.

Organizacija National Union of South African Students je zagovarjala, da bi alternativa apartheidu v državi moral biti več rasni sistem. Kljub liberalnim nazorom študentske organizacije, pa sta dejstvo, da temnopolti in beli študentje na konferencah niso imeli dovoljenja, da bi bili nastanjeni v istih prostorih, ter vedno večji občutek, da gre pri belskih aktivistih za srednjerazredno liberalno miloščino povzročili, da so Biko in njegovi somišljeniki leta 1968 ustanovili svojo študentsko organizacijo, ki je bila namenjena zgolj temnopoltim študenom, imenovano South African Students Organisation.

Organizacija je zagovarjala edinstvenost idenitete temnopoltih ter boj proti apartheidu v obliki direktnih akcij. Ideologijo organizacije je Steve Biko oblikoval predvsem preko svoje kolumne I Write What I Like, ki jo je v časopisu organizacije pisal pod psevodnimom Frank Talk. Ideologija se je močno naslanjala na dela ameriških temnopoltih aktivistov Stokley-a Carmichela, Malcolma Xa, Charlesa Hamiltona in predvsem advokate tako imenovane črnske ideologije Jamesa Conena, ter anti kolonialističnih piscev kot je bil Fanon. Steve Biko je v svojih kolumnah redno napadal narative o belskosti, priviligiranost, segregacijo ter kulturni genocid, ki ga je zakrivil apartheid. Direktna akcija študentov, ki so bili del South African Students Organisation je vključevala predvsem ustanavljanje grassroots skupin za opolnomočenja ter klinike za ljudi brez dohodkov. Sploh je bilo eno izmed glavnih vodil SASO odgovornost temnopoltnih študenotv do nepriviligiranih skupin. Aktivistične skupine, ki so nastale znotraj SASO so delovale pod imenom Black Consciousness Movememnt.

Leta 1972 je v sklopu delovanja Black Consciousness Movementa nastala tudi Black People's Convention (BPC), ki je izključevala vse belce. Glavni razlogi za nastanek politične skupine BPC, ki jo vodil Steve Biko, pa so bili predvsem razočaranje nad hipokrizijo liberalnih belskih študentov, zavračanje nadvlade rasističnega kolonialnega sistema ter mnoge mednarodne radikalno-revolucionarno-militantne akcije mladih ljudi drugod po svetu. Zaradi političnega delovanja organiziranja direktnih akcij in vedno večjega števila privžencev,  je vlada apartheida februarja leta 1973 Stevu Bikotu izdala dekret o prepovedi govorjenja z več kot eno osebo hkrati, prepoved javnega nastopanja in prepoved gibanja izved njegove soseske. Poleg tega so v javnosti bili prepovedani vsi njegovi citati, prepovedano je bilo poslušanje njegovih govorov ter pogovori o njem. Kljub prepovedi delovanja, pa so Biko in Black Consiciousness Movement igrali eno izmed glavnih vlog v organizaciji protestov imenovanih Soweto Uprising, ki so se zgodili 16 junija 1976, ko je več tisoč srednješolcev namesto v šole šlo na ulice, da bi protestirali prodi uvedbi predavanja vseh predmeov v afrikanščini. V protestih je zaradi policijske brutanolsti takrat umrlo več kot 150 učencev. Zarad vlog, ki jih je Steve Biko igral v tem in mnogih drugih protestih proti politiki apartheida so ga leta 1977 oblasti aretirale, in sicer zaradi suma terorizma. Steve Biko je umrl 15 dni po aretaciji v zaporu v Pretorii. Uradni razlog za njegovo smrt naj bi bila gladovna stavka, vendar je obdukcija kasneje pokazala da je umrl zarad poškodb, ki so bile posledica mučenja.

Zpuščina Steva Bika, če njegov boj umestimo v boj, ki ga trenutno bijejo študentje v Južnoafriški republiki tako leži predvsem v nedokončanem boju za enakopravnost. Enakopravnost v dostopu do izobrazbe, enakopravnost, ko gre za razmerje med belskimi in temnopoltimi profesorji na univerzah ter še vedno za enakopravnost v družbi.