Strategije reševanja učne neuspešnosti v slovenski osnovni šoli

S šolsko kurikularno prenovo iz leta 1995 se je v slovensko osnovno šolo vneslo nekaj sprememb, ki naj bi med drugim pomagale pri odpravljanju učne neuspešnosti, disciplinskih težav in izboljšanju učne klime. Ena od novosti, vpeljanih leto kasneje, je učna diferenciacija. To opredeljujemo kot organizacijski ukrep, pri katerem šola učence glede na učne in druge razlike usmerja v občasne ali stalne, homogene ali heterogene učne skupine z namenom, da jim je znotraj posamezne, navidez poenotene skupine pouk bolje prilagojen. Na ta način in s pomočjo prilagoditve učnih ciljev, vsebin, oblik in metod naj bi učencem pomagali k doseganju boljšega in trajnejšega znanja ter boljšega in lažjega doseganja standardov znanja. V našem šolskem prostoru je bila pri predmetih matematika, slovenščina in angleščina izvajana oblika zunanje diferenciacije, pri kateri se učence glede na učne sposobnosti in ocene iz prejšnjih šolskih let ali ocenjevalnih obdobij razdeli v tri skupine, znotraj katerih so otroci izenačeni po učnih dosežkih.

Najobširnejšo raziskavo o posledicah vpeljave diferenciacije je leta 2007 opravila Fani Nolimal, ki je ugotavljala, da je učna diferenciacija koristna predvsem za majhno skupino učno najbolj zmogljivih učencev, ki so v bolj ‘poenotenih’ skupinah ponekod najbolj napredovali. Vendar pa ostane nepravično obravnavana in še vedno močno raznolika skupina 'povprečnih' učencev, ki je običajno največja, še bolj moteče pa je, da je diferenciacija, kot jo poznamo pri nas, najmanj koristna za učno manj sposobne učence, ki naj bi jim tak način dela po načrtih prinesel največ.

 

Kljub temu da so tako učitelji kot vodstvo šol diferenciaciji naklonjeni, se ob nekaterih pozitivnih vidikih kaže cel kup težav, ki lahko ob neustrezni in delni obravnavi ogrozijo znanje, učenje, socialno integracijo in prihodnje izobraževanje zlasti učno manj sposobnih učencev, zaradi katerih se potrebe po diferenciaciji in iskanju novih rešitev sploh porajajo. Čeprav so učenci razporejeni v skupine po sposobnostih, ki naj bi omogočale manj disciplinskih težav, boljše učne pogoje, se zdi, da se težave s predvidenimi ukrepi ne izboljšajo.

 

Kot že omenjeno, so učenci iz matičnih razredov, znotraj katerih se v sedmih ali osmih letih dotedanjega šolanja vzpostavi učna klima, razbiti na učne skupine, v katerih so učenci navidez primerno porazdeljeni po učnem uspehu, motivaciji, zmogljivosti, v katerih sta približno ‘homogeni’ le skupini učno najbolj in najmanj sposobnih učencev. Učenci znotraj novih učnih skupin se slabše poznajo, kar neugodno vpliva na učno klimo in skupinsko učno dinamiko. Vsaj sprva je oteženo sodelovanje, medsebojna pomoč, učenci postavljajo manj vprašanj in nanje manj pogosto samostojno odgovarjajo. To drži zlasti za učence iz 'povprečne' in učno manj zmogljive skupine. Prehajanje med skupinami je omogočeno, a ni poenoteno in se razlikuje od šole do šole.

 

Še ena od težav, ki se pojavljajo pri diferenciaciji učnih skupin, je razvrščanje učiteljev in strokovnih delavcev v učne skupine. Skupinam učno zmogljivejših učencev, s katerimi je disciplinsko najmanj težav, so običajno dodeljeni zagreti učitelji, katerih delo in pobude močno pozitivno vplivajo na delo v skupini. Manj zagreti ter pogosto tudi manj sposobni in motivirani učitelji so praviloma dodeljeni nižjim skupinam. Kvarno pri taki organizaciji je to, da kljub deklarativnemu namenu pomoči otrokom z učnimi težavami, z nižjim socialno ekonomskim statusom in kulturnim kapitalom na tak način ne pomagamo iz ponavljanja učnih neuspehov. Če pristanemo na takšno šolsko delo, na delo v kvazi izenačenih skupinah, pri katerem ne ciljamo na izboljšanje učnih uspehov in ne spodbujamo k boljšemu znanju, potem prikrajšanim učencem ne pomagamo iz začaranega kroga učnih in drugih težav ter si kot strokovnjaki mečemo pesek v oči. Če diferenciacija še pospešuje razlike med učenci, namesto da bi jih pomagala premagovati, potem ni niti najboljša niti optimalna niti dobra rešitev. Diferenciacija je pregrob poseg v skupnost učencev, ki se je izoblikovala v skupnih letih šolanja. Marsikatere od učnih težav bi se lahko razrešile z drugačnimi načini učne pomoči in sodelovanja.

Probleme stigmatizacije, slabega znanja, slabega doseganja standardov, socialne izključenosti, slabe discipline, stagnacije šibkejših učencev, pomanjkanja tovarištva in strpnosti, ki se pojavljajo bolj ob razdelitvi v homogene kot v heterogene skupine, bi se dalo reševati z drugimi načini: eden od učinkovitih načinov razredne pomoči je vzajemno vrstniško tutorstvo, pri katerem se otroci znotraj razreda razdelijo v heterogene skupine, skupaj obravnavajo učno snov, jo utrjujejo, si postavljajo vprašanja in podobno, s čimer se do neke mere rešijo prej omenjene težave, pa tudi preobremenjenosti učitelja.

Komentar je pripravila Zala Gruden