Študelamo neumnosti

Oddaja
24. 7. 2022 - 16.00

Bojda je Faust, ko je sklepal dogovor s hudičem, privolil tudi v ureditev študentskega dela v zameno za javno univerzo. Goethe je na to podrobnost kakopak pozabil – kaj pa Študentska organizacija Slovenije? Do študentskega dela pri ŠOS pa tudi pri DOS, dijaški inačici organizacije, zavzemajo sila neobremenjen odnos. Ne le nujno zlo – študentsko delo je za njih nekaj sámo po sebi dobrega. Teza pričujočega premisleka je preprosta: ŠOS in DOS do študentskega dela zavzemata problematična stališča. Odprto vprašanje, na katerega je težje odgovoriti, je, koliko temu pripomore eksplicitni interes po ohranjanju statusa quo, koliko pa splošna nezainteresiranost in nevednost.

Konec maja sta ŠOS in DOS na Pravni fakulteti v Ljubljani organizirala dogodek »Študelamo«, na katerega so povabili Vesno Miloševič Zupančič iz e-Študentskega Servisa. Dokler obstaja študentsko delo, bodo študenti morali razumeti, kaj je in kako deluje; zato se lahko vsaj na površinski ravni kaj hitro ustvari videz, da je s tovrstnimi izobraževalnimi dogodki vse v najlepšem redu. Toda natančnejši pogled razkrije dve težavi. Prvič, ŠOS in DOS zastopata stališče, da je študentsko delo dobra in celo zaželjena institucija, in drugič, ŠOS in DOS promovirata neučinkovite varovalke, ki v najboljšem primeru ne pomagajo nikomur in v najslabšem primeru služijo pranju rok študentskim servisom.

Študentski servisi služijo s posredovanjem študentskega dela, zato ga tako študentom kot tudi širši javnosti predstavljajo kot izredno koristnega. Vesna Miloševič Zupančič iz e-Servisa, prej omenjena gostja na dogodku Študelamo, naj bi na nekem drugem dogodku trdila, da, citiramo: »Študentsko delo natakarja pomaga pri kasnejšem uspehu tudi recimo farmacevtu v lekarni. Tudi ta se navsezadnje ukvarja tudi s tem, da ljudi postreže.« Konec citata. Ni povsem jasno, če je Miloševič Zupančič to dejansko rekla, vendar je e-Servis v preteklosti študentsko delo že reklamiral s podobnimi slogani. Recimo, citiramo: »Kirurg mora biti spreten z rokami, nič manj kot dijakinja, ki dela kot baristka«. Ali pa, podobno bizarno: »Odvetnica mora biti odgovorna, nič manj kot študentka, ki dela kot varuška«.

Pri vseh treh primerjavah gre za očitno neumnost. Farmacevt ima prakso v lekarni, kirurginja šest let specializacije, odvetnica državni pravniški izpit. Študentsko delo je za vse tri poklice povsem nepomembno in kvečjemu oteži ter podaljša študij. Trg študentskega dela pač ni pravljična dežela, kjer bi študentski želji po samoaktualizaciji in samospoznavanju po srečnem naključju sovpadli z delodajalskimi interesi. Prvič zato, ker študente k delu večinoma sili potreba in ne pridobivanje izkušenj za kasnejši poklic, drugič pa zato, ker večino študentskega dela predstavljajo nekvalificirana opravila. 

ŠOS in DOS tovrstnemu diskurzu ne nasprotujeta – še več, s ponosom ga podpirata. Na spletni strani ŠOS tako recimo nonšalantno napišejo, citiramo: »Največ del je na voljo na področju gostinstva in turizma ter prodaje, trženja in marketinga. Po raziskavi, ki smo jo opravili na Študentski organizaciji Slovenije, se prav s temi deli pridobi tiste kompetence, ki jih delodajalci pri iskalcih zaposlitve najbolj pogrešajo«. Konec citata. Če pustimo ob strani dejstvo, da raziskava, ki jo omenja ŠOS, ni navedena, je ta trditev povsem nesmiselna. Zveni kot nekaj, kar pač napišeš, da se lepše sliši, čeprav je povsem neosnovano. ŠOS-ov kronski dosežek na področju študentskega dela je Evidenca študentskega dela, portal, kjer vsak študent na enem mestu najde podatke o vseh delih, ki jih je opravljal, pa četudi pri različnih servisih. Stvar res, ampak res ni tako impresivna, kot se jim zdi pri ŠOS. 

Kako bi se ŠOS in DOS dejansko morala izrekati glede študentskega dela? Prvič, glavni cilj bi moral biti, da študenti študirajo in ne delajo – oziroma, da jim ni treba delati, da bi lahko študirali. Drugič, če že naj delajo, bi moral biti sekundarni cilj, da delajo tako, da imajo zagotovljene pravice. S tem preidemo do druge kritike: pravice in varovalke, o katerih naj bi ŠOS, DOS in e-Servis izobraževali študente, so v najboljšem primeru abstraktne črke na papirju, v večini pa tudi nominalno neobstoječe. 

Pred časom smo poročali o izkoriščanju študentov v knjigarnah Felix. V tem primeru je postalo jasno, da je kakršna koli pomoč študentskih servisov in študentskih organov impotentna. Študentsko delo je povsem prekarizirano in ne vključuje praktično nobene pravice. Še več, tudi samo izpolnjevanje osnovnih obveznosti, torej plačila, je pogosto problematično. Toda vloga študentskih servisov pri reševanju takih zagat je omejena. Prvič, služijo le kot mediator, ki opozori delodajalca. Drugič, na razpolago morajo imeti rizičen sklad, ki ga ŠOS na svoji spletni strani opiše precej pesimistično, citiramo: »Sredstva rizičnega sklada se smejo uporabiti za plačilo dela dijakom ali študentom ter sodne takse, vendar na žalost teh sredstev hitro zmanjka«. Konec citata. 

Raznorazni dogodki, na katerih e-Servis izobražuje o študentskih pravicah, niso ravno najbolj uporabna stvar. Predvsem zato, ker študentski servisi niso učinkovita pomoč izkoriščani študentki. Informiranje o tem, da študentski servis igra vlogo mediatorja ali kakšna podobna pogruntavščina, je podobno učinkovito kot to, da nekemu delavcu poveš, da obstaja delovno sodišče. Problem največkrat ni to, da se študentke ne bi zavedale, da je nekaj narobe – poglejte, konec kocev, Delozlom – pač pa, da nimajo moči, da bi zoper to kar koli ukrenile. Kelnariš namreč zato, da plačaš najemnino – in nikakor ne zato, da boš boljša kirurginja. Posledično si raznih sodnih in drugih akcij pač ne moreš privoščiti, pogosto še tega ne, da odideš iz te službe. 

ŠOS in DOS študente v primerih zlorab pustita na cedilu: pridite na naš dogodek, kjer vam bo gospa iz servisa povedala, da v bistvu nimate pravic, da oni bodo mediirali, kar včasih deluje, da sicer pa lahko podate prijavo na inšpekcijo – ki ne bo prišla, ali pa greste na sodišče, za katerega nimate denarja. Kaj pa bi ŠOS in DOS dejansko morala početi? Možnosti je več. Bolj ambiciozne vključujejo recimo aktivnosti podobne sindikalizaciji, s katero bi študente združevali in probleme reševali na ravni skupnosti in ne atomiziranega posameznika. Če ne drugega govorimo navsezadnje o organizaciji, ki ima deset milijonov letnega proračuna, kar bi gotovo pomagalo pri raznih tožbah in neizplačanih terjatvah. Konec koncev pa — lahko bi namesto dogodkov, kot je »Študelamo«, pričeli s sistematičnim ozaveščanjem o disfunkcionalnosti študentskega dela; zdaj o študentskem delu namreč pogosto govorijo tako, da izpade, kot da je razen občasnih anomalij vse lepo in prav.

Končna računica je torej precej kisla: ŠOS in DOS o študentskem delu govorita povsem nekritično in povzemata besedišče študentskih servisov: mmm, kompetence. Obenem je dejanska izobraževalna vrednost tovrstnih akcij majhna – pač lepo se sliši, da se govori o pravicah in pravni ureditvi, ampak to izkoriščanim študentkam ne pomaga. Nenazadnje – o tem sploh še nismo govorili – pa se s simbiotskim sodelovanjem s servisi odpovedo njihovi kritiki. Študentski servisi so privatizirana javna uprava in počno povsem isto, kot bi počel zavod za zaposlovanje, vendar na ta račun služijo milijone. ŠOS in DOS pa, čeravno je to denar, ki bi lahko ostal študentom ali pa bil namenjen skupnosti, ob tem ostajata modro tiho; in z e-Servisom rajši organizirata dogodke. 

Ne gre samo za mlečnozobost študentskega organiziranja – s svojim delovanjem aktivno škoduje študentski skupnosti. Branijo študentsko delo in občasno celo zavirajo njegove reforme, pomnimo, denimo, proteste s kockami ob reformah malega dela. Na ta način tako v širši javnosti kot tudi med samimi študenti širi prepričanje, da je študentsko delo nekaj zaželenega, nekaj, kar študentom pomaga in za kar naj bi bili celo hvaležni. Študentsko delo je tako normalizirano, da se nihče več ne vpraša, ali ne bi bilo bolje, da bi študenti samo študirali. Še več, ogorčeni gostinci se zadnje čase jezijo, češ, nimamo dovolj študentov za potrebe gostinstva in turizma. Zapovrh pa ŠOS in DOS še legitimirata obstoj zasebnih študentskih servisov.

Zakaj ŠOS to počne? Prepoznamo lahko, v grobem, dva razloga. Prvič, tudi ŠOS – in posledično DOS – dobita denar od študentskega dela. Trenutna ureditev za organizaciji pomeni preprosto računico: več kot bodo študenti delali, več bo denarja. Tu tiči razlog za simbiotsko-parazitsko zvezo med študentskimi organizacijami in študentskimi servisi. Toda drugič, tako kvaliteta kot tudi osnovna motivacija kadra v študentskih organizacijah sta precej nizki. Študentsko organiziranje je precej inertna struktura in zagovarjati študentsko delo terja precej manj intelektualnega napora – in povzroča precej manj preglavic – kot nasprotovanje. Študentski funkcionarji se pogosto hvalijo, da radi delajo. Morda radi delajo, vendar delajo neumnosti.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

🎯

noben noče delat

Delat se ne hoče, delat se mora.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.