V obrambo avtonomni univerzi

Oddaja
29. 1. 2021 - 18.00

Univerza mora biti javna, avtonomna in odprta. Glavno vodilo pri vrednotenju dela Univerze ne sme biti njena tržna uspešnost ali zaposljivost njenih diplomantov, pač pa predvsem kvaliteta raziskovanja in poučevanja. Če že govorimo o zaposljivosti mladih ter o delovnih in življenskih pogojih, s katerimi se soočamo, pa je smer študija naš zadnji problem. Današnji premislek je pomemben, ker je premier Janša zahteval, da se pred razglasitvijo števila vpisnih mest pregleda »zaposljivost« študentov, s čimer namiguje na drugačno politiko sprejemanja odločitev v visokem šolstvu. 

Univerza je eden izmed prostorov, kjer se udejanja človeški duh, in sicer zato, ker omogoča, da se učimo – ne samo zato, ker bi radi dobili službo, pač pa zato, ker nas študij zanima. Ker omogoča, da raziskujemo – ne samo zato, da bomo ustvarili boljši produkt, blago za na trg, pač pa zato, da širimo korpus človeškega znanja, civilizacijsko dediščino. Večina naših opravil služi vnaprej in od zunaj določenim namenom. Večinoma nimamo prav dosti možnosti pri izbiri dela. In večinoma delamo preveč za premalo denarja. 

Vse življenje preživimo po nareku trga, družbe in fizioloških potreb. Tistih nekaj let študija je bržkone edini čas, ko se lahko celostno, z vsem srcem in vnemo posvetimo samoaktualizaciji. Ta privilegij je bil včasih zagotovljen samo malomeščanom in buržoaziji, ki je imela čas in denar za mecenstvo, znanost in kulturo. Ideja javne Univerze in brezplačnega študija je, da to možnost podelimo vsem. Gre torej za izrazito humanističen projekt. 

Ključno določilo Univerze je razpetost med poučevanjem in raziskovanjem - ne le da študentje pridobivajo znanje, kot to povečini velja za primarno in sekundarno raven izobraževanja, pač pa se učijo tudi raziskovanja samega. V tem pogledu univerza posameznika opolnomoči; nič več ni le inerten stroj, ki po nareku prebavlja informacije in se priuči enostavnega delovnega procesa, ne – sposoben postane vednost tudi ustvarjati, ne zgolj prejemati. 

Zdravorazumska kritka izobraževalnih sistemov, ki toži, češ v šoli so me naučili matematične analize in Platonove teorije idej, ne pa tega, kako plačati dohodnino, zgreši tudi v tem primeru. Govorim seveda o argumentih, da je Univerza premalo praktična. Poanta Univerzitetnega opolnomočenja ni toliko v tem, kaj študiraš in kaj praktičnega se naučiš, pač pa prej v samostojni kritični obravnavi informacij. 

Seveda to ne velja v vseh primerih: samo študent medicine je lahko zdravnik. Toda vse več služb zahteva »le« doseženo stopnjo izobrazbe. Mnogi ciniki ob tem zatrjujejo, da je tak pogoj brez zveze, toda motijo se: ravno s pridobljeno Univerzitetno izobrazbo posameznik dokaže, da je sposoben samostojno in kritično operirati z novimi informacijami. Rečeno drugače: če šola dobro opravi svojo nalogo, bo posameznik sposoben sam ugotoviti, kako se plača dohodnino. 

In še: posameznik, ki je bil teoretsko dobro usposobljen, obenem pa je sposoben samostojnega upravljanja z novimi informacijami, je vreden več kot praktik, ker bo lažje usvajal nova in nova praktična znanja. Če premier Janša govori o poklici prihodnosti, se gre torej bolj zanašati na tovrstno opolnomočenje posameznikov kot pa na premierjevo jasnovidnost glede prihodnjega razvoja globalnih tržišč.

Nazadnje nas to privede do poante, da je v resnici ravno kvalitetna javna in avtonomna Univerza koristna za vso družbo - in sama po sebi pripelje do večje zaposljivosti in tržne uspešnosti, če že govorimo o tem, kar pa ne velja v nasprotni smeri. Tržna logika znanosti vsekakor škodi: veliki znanstveni napredki se industriji ne izplačajo, ker gre za dolgoročne investicije, ki so za trg drage in tvegane. Elektrika, na primer, se na prostem trgu ne bi razvila, ker je minilo najmanj stoletje, v katerem se je zvrstilo mnogo različnih znanstvenikov, preden je postala godna za na trg - glavni razlog za njen razvoj torej ni bila tržna iniciativa, pač pa človeška radovednost.

Kvalitetno družboslovje in humanistika - kvalitetno, ker določene zasebne institucije to pač niso - sta za zdravo družbo ključna. Demagoške kritike družboslovcev in humanistov – poglej ga, nebodigatreba, študent »banana« fakultete in podobno – same toliko bolj razkrivajo, zakaj je študij družboslovja in humanistike ključen: življenje bi lahko vsebovalo več kot le podrejanje tržni logiki. Način delovanja naše družbe bi lahko uredili pravičneje. In ravno družba, ki humanistiko in družboslovje zavrača, ju najbolj potrebuje.

Družboslovci in humanisti pa so tudi tisti, ki opozarjajo na resnične razloge za brezupno prihodnost naše generacije. Argument, da se nam godi slabo, ker se vpisujemo na napačne fakultete, je brez osnove. Prvič, dejanski podatki o zaposljivosti ne kažejo na hude neusklajenosti med potrebami trga in izbiro študija. Drugič, tudi če bi takšna neusklajenost obstajala na tako trivialni in banalni ravni, lahko verjetno sklepamo, da bi se trg popravil sam od sebe. Saj veste, ponudba in povpraševanje. 

Ne, problem naše generacije je večplasten in nima dosti opraviti z izbiro študija. Prvič, nove oblike dela predvsem mlade delavce postavljajo v slab položaj. S prekarizacijo in vsem, kar pride zraven, se plače in delovni pogoji za večino mladih slabšajo, kar ni odvisno od panoge. Mimogrede, ravno družboslovci in humanisti so bili prekarci že veliko prej, kar pomeni, da so delali v slabših pogojih kot recimo inženirji. Arhitekti recimo že v devetdesetih. Ko govorim o prekarnosti, govorim seveda o nizkih plačah, o konstantnem »fleksibilnem« delu in podobnem. 

Drugič, zgrešena ubranistična in infrastrukturna politika ustvarja nevzdržno stanje na trgu nepremičnin in pri vprašanjih mobilnosti. To povzroča vse bizarnosti, kot je 400-evrska najemnina za garsonjero v Šentvidu in podobno. Recimo še tretjič, globalni problemi neenakosti in okoljskih sprememb pripravljajo potencialno distopično prihodnost.  

Verjetno bi lahko naštel še kaj, vendar je poanta že zdaj jasna. Problemi, ki jih mladi v resnici imamo, niso povezani z izbiro študija, pač pa so popolnoma druge sorte. Ironično ravno ti problemi terjajo največji angažma družboslovcev in humanistov, tako da je poteza razvrednotenja družboslovja in humanistike, če zares dokončno uspe, v resnici strel v koleno in nikakršna optimizacija. 
 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness