V Visokošolskem sindikatu Univerze v Mariboru smo večkrat opozorili na nesistemsko in škodljivo spremembo statuta, ki odločanje o delovnem razmerju rektorja z upravnega odbora prenaša na senat, torej na organ, ki ga vodi sam rektor. To spremembo - po rektorjevem predlogu vrinjeno v sicer potrebne uskladitve statuta z novelo Zakona o visokem šolstvu - je vodstvo univerze izsililo z neprepričljivo grožnjo, da bo v primeru, če statut ne bo potrjen do 15. junija, ogroženo financiranje univerze. V resnici je prav nasprotno: podpis pogodbe z univerzo bi lahko bil in bo lahko vprašljiv, če univerza ne bo imela legitimnega zastopnika. Zato pričakujemo, da se ministrstvo kot predstavnik ustanovitelja ne bo omejevalo na načelne opredelitve, ampak bo v vprašljivih primerih - kakršne so omenjene določbe statuta - dejansko ukrepalo.

Posebej obžalujemo dejstvo, da so senatorji in člani Upravnega odbora Univerze v Mariboru, ki so glasovali za rektorjev predlog, ponovno prezrli izrecno negativna mnenja vseh treh sindikatov in odklonilno mnenje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Je res smiselno, da prihodnost univerze v taki meri povezujemo z vprašanjem vodstvenih funkcij? Je vloga rektorja in drugih univerzitetnih funkcionarjev res pomembnejša od vsebine našega dela?

Opažamo, da avtonomija univerz čedalje bolj postaja sinonim za samovoljo vodstev. Jezik te samovolje je pogosto neakademski, čedalje pogosteje kaže tudi poteze socialnega šovinizma. Primer tega je mnenje Saše Preliča, da lahko “avtonomno” univerzo pri sklepanju delovnega razmerja z rektorjem zastopa tudi čistilka Pravne fakultete. V podobnem duhu je čistilke nagovoril tudi mariborski rektor, ko je stališče pristojnega ministrstva razvrednotil z izjavo, češ da gre za "ljubiteljski dopis" z "ministrstva, kjer so tudi čistilke in vratar".

Ker preteklo in trenutno vodstvo nista izkazala pripravljenosti za socialni dialog, so bili  delavke in delavci Univerze v Mariboru prisiljeni svoje osnovne zakonske pravice uveljaviti prek sodišč in inšpekcijskih postopkov. Tudi zato se na institucije pravne države zanašajo bolj kot na “avtonomijo” univerz. Univerza v Mariboru bo morala ravno v teh dneh po dolgotrajnem pravnem boju z Visokošolskim sindikatom Slovenije svojim zaposlenim izplačati 4.5 milijonski dolg nezakonitih prikrajšanj pri plačah in zamudne obresti. Se bodo davkoplačevalci in v njihovem imenu pristojni državni organi vprašali, kako Univerza v Mariboru ravna z javnim denarjem? Bo kdo postavil vprašanje o odgovornosti posameznikov?

Ob globokem razočaranju nad celotno vodstveno ekipo Univerze v Mariboru si bomo v Visokošolskem sindikatu Slovenije še naprej prizadevali za spoštovanje dostojanstva vseh poklicnih skupin in posameznikov, ki sestavljajo univerzitetno skupnost, za avtonomijo poučevanja, raziskovanja in umetniškega ustvarjanja in za dosledno spoštovanje zakonodaje. Vsa univerzitetna skupnost je zavezana delu v korist prebivalcev Republike Slovenije, torej dolgoročno koristni znanosti in posredovanju znanja. Zato upravičeno pričakujemo, da bo prihodnja visokošolska zakonodaja jasno določila družbeno nalogo univerz in prispevala k bolj odgovornemu razumevanju univerzitetne avtonomije.

Za Visokošolski sindikat:

dr. Marko Marinčič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije in dr. Marija Javornik Krečič, predsednica Sindikata Univerze v Mariboru