Ob psiho-socialni krizi in nedostopnosti psihološke pomoči se na mnogih frontah odpira boj za kakovostno in javno izobraževanje iz psihologije. Bolonjska reforma je poleg svojih drugih obsežnih slabosti v psihologiji razvrednotila diplomo, s katero ni več mogoče samostojno opravljanje psihološke dejavnosti. Vsebinsko se študij psihologije z vse manj izjemami poklaplja z usposabljanjem bodočih strokovnjakov in strokovnjakinj za uporabo psiholoških znanj pri podrejanju ljudi v – tudi za duševno zdravje nevarnem – kapitalizmu. Brez resnega odpora se je temu v zadnjih letih pridružil še pereč problem privatizacije študija psihologije v Sloveniji.

S prihodnjim akademskim letom se vpis v dodiplomski študij psihologije Filozofskih fakultet javnih univerz v Ljubljani in Mariboru drastično povečuje. Pustimo tokrat ob strani nenadnost državnega dekreta in neobveščenost ključnih akterjev, kot je Visokošolski sindikat Slovenije. V Ljubljani se število mest za državljanke in državljane Slovenije ter Evropske unije povečuje za polovico, s 60 na 90, v Mariboru pa za malenkost manj – s 35 na 50 vpisnih mest. Za zdaj ni jasno, ali bo drastičnemu povečanju vpisnih mest sledilo tudi financiranje, povečanje števila zaposlenih in prostorske prilagoditve. Študentke in študenti ne vemo, kako bo to vplivalo na kakovost našega študija. Če številu obeh filofaksov prištejemo še 35 mest na minimalno drugačnem študiju biopsihologije Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, skupno dobimo 175 mest letno za bodoče študente in študentke psihologije. En letnik študija stane 3000 evrov v Ljubljani, 50 evrov manj v Mariboru in 150 evrov več na Primorskem. Ker so univerze del javno financiranega izobraževalnega sistema, je 9000 evrov šolnine za dodiplomski študij psihologije v Ljubljani krite iz državne blagajne. Solidarnosten sistem, v katerega več prispevajo premožnejši z več zaslužka, omogoča enak izobrazbeni standard, ki velja za vse, ne glede na njihovo premoženje. Ostale stroške, kot je nekaj deset evrov vpisnine, plačajo študenti in študentke same.

Vzporedno z vpisom na javne univerze poteka tudi razpis za vpis na zasebne izobraževalne institucije. Ljubljanska podružnica zasebne dunajske univerze Sigmund Freud, krajše SFU, razpisuje 50 mest za dodiplomski študij psihologije z avstrijsko diplomo v okviru visokošolskega transnacionalnega izobraževanja. Svet zavoda, tako piše na njihovi spletni strani, lahko število mest po potrebi poveča. Novejši akter na področju študija psihologije je sicer uveljavljena zasebna šola DOBA v Mariboru, ki je potrditev Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, krajše NAKVIS, dobila 2020. Ta letošnjega razpisa še ni objavila, je pa lani razpisala 30 mest rednega in 115 mest izrednega oziroma spletnega dodiplomskega študija psihologije. Z ugibanjem, da se število mest letos ne bo spremenilo, zasebne ustanove razpisujejo 195 mest, kar 20 več od javnih, kljub letošnjemu povečanju vpisa. Za študij na zasebni SFU, mora študentka sama plačati 5300 evrov na letnik in enkratno vpisnino 395 evrov. DOBA svojim študentkam medtem zaračuna 3930 evrov na letnik in 549 evrov prispevka za diplomiranje. Znesek privatnega študija je tako višji za tretjino ali celo dve tretjini šolnine javnega študija.

Študij psihologije je izjemno popularen, zato vpis vedno presega število prostih mest. Ker se iz različnih razlogov na javni študij psihologije vpisuje dovolj dijakinj – pretežno žensk – z zelo visokim srednješolskim povprečjem ocen in rezultati na maturi, da zapolnijo vsa prosta mesta, je kriterij postavljen izjemno visoko. Za vpis na ljubljanski študij je bilo v zadnjih letih potrebno doseči več kot 95 od 100 možnih vpisnih točk, za mariborski pa nad 92 točk.

V povpraševanju, ki že vrsto let presega ponudbo javnih univerz, so zasebne fakultete prepoznale dobičkonosnost samoplačniškega študija psihologije, ki je na trgu potrošnicam – nadobudnim bodočim psihologinjam – zdaj na voljo v najrazličnejših formah – vikend študij, večerna predavanja, online seminarji. Ne pretiravamo, ko zatrdimo, da so zasebne fakultete agilna podjetja, ki svoje študijske programe brez večjih težav in skoraj z refleksno hitrostjo tudi vsebinsko prilagajajo potrebam trga delovne sile. Javne univerze temu težko konkurirajo. A namen javnih ni tekmovati z zasebnimi visokošolskimi zavodi v zagotavljanju veščin, ki bodo kar najlažje unovčljive na trgu delovne sile. Cilj javnega visokega šolstva je izobraževanje bodočih šolskih, kliničnih in organizacijskih psihologinj z znanji, zaradi katerih ne bodo pristale na izkoriščanje psiholoških spoznanj v namene učinkovitejšega izkoriščanja sočloveka.

Ni naključje, da se je privatizacija študija pričela tako pozno. Pomembno je vedeti, da je upočasnjenost teh procesov plod kolektivnega organiziranja in složnega boja predhodnih generacij. Pred dvanajstimi leti je gibanje Mi smo univerza organiziralo študentsko skupščino v avli Filozofske fakultete, ki je izglasovala zasedbo prostorov fakultete. Zahteve so bile preproste, a izkazalo se je, da nedosegljive: za javno in demokratično, popolnoma brezplačno ter kakovostno visoko šolstvo. Proti komercializaciji visokega šolstva in bolonjski reformi, ki povečuje število obveznosti in obvezno prisotnost ter zmanjšuje kritično mišljenje in poglobljenost študija.

Pred devetimi leti je študentska socialistična stranka Iskra nasprotovala predlogu Zakona o visokem šolstvu, ki bi z enim členom omogočal uveljavitev šolnin na dodiplomskem študiju. Po dolgotrajnem agitiranju med študentsko populacijo je izvedla protest na ulicah Ljubljane, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, zaradi katerega so predlog zakona umaknili.

Več kot desetletje kasneje se še vedno soočamo s problemi, na katere so dva meseca opozarjale študentke in študenti v zasedenih predavalnicah filofaksa in zaradi katerih je množica preplavila prestolnico. Tudi danes problemov študija psihologije ne smemo obravnavati kot izoliranega problema in ga ločevati od širšega politično-ekonomskega sistema in pritiskov kapitala na javno visoko šolstvo, tudi preko privatizacije. Rešljiv je le, če izruvamo njegove korenine.

Študij psihologije danes že poteka v dveh vzporednih izobraževalnih sistemih: javnem in zasebnem. Če imaš denar, ga plačaš. Če nimaš denarja, moraš imeti materialne pogoje za doseganje bleščečih ocen … in še vedno denar, da preživiš v svetu, ki nam odreka družbena stanovanja, kolektivno urejeno prehrano in štipendije. Ravno psihologi in psihologinje namreč opozarjamo, da je revščina eden poglavitnih razlogov za duševno nezdravje in da zadovoljitev temeljnih potreb predstavlja pomemben temelj blagostanja. Čeprav posledice neenakosti občutimo tudi na lastni psihološki koži, pa izoliranje problema na individualno raven ne bo prineslo rešilnih ukrepov, kar je žal prepogosta strokovna zmota že na študiju, za kvaliteto katerega se borimo.

Kakovost javnega študija psihologije se pospešeno izgublja. Postaja sestavljanka nepregledne in človeško neobvladljive množice obrtniško narejenih poročil, seminarjev, predstavitev ter samonamembnih obveznih prisotnosti. Kvaliteto sta zamenjala kvantiteta in nadzor. Nič več poglobljenega študija virov in literature, temveč le še površinska obravnava fenomenov, neskončna reprodukcija zapisov in totalna pasivizacija pod preobleko interaktivnosti. Ugotovimo, da se je z bolonjsko reformo študij predvsem podaljšal, saj je potrebno za opravljanje psihološkega poklica imeti opravljen tudi magisterij. Z letošnjim povečanjem števila vpisnih mest pa bo brez resnega premisleka in preoblikovanja študijskega procesa časa za kritično pretresanje idej, ki je že tako ali tako zanemarjena praksa študijskega procesa, še manj ali nič.

Študij psihologije je proces ustvarjanja novih ljudi – psihologinj in psihologov – in zelo važno je, kakšno ekspertnost vtisne vanje. Psihološki poklic sega v vse pore družbe in zaseda ključna mesta v šolstvu, zdravstvu in delovnih organizacijah. Zato kot družba potrebujemo dobro psihološko izobrazbo, s katero bodo bodoče ekspertinje in eksperti opravljali kvalitetno psihološko delo pri prepoznavanju in opozarjanju na kolektivno povzročene psihološke tegobe, njihovem blaženju in odpravljanju njihovih vzrokov. Dobra izobrazba pa ni mogoča brez kakovostne, brezplačne, vsem dostopne javne univerze. Za to se ni treba boriti zgolj študentkam in študentom psihologije, na katere padajo okruški propadajočega študija, temveč prav vsem.

Komentar so pripravile članice Bralnega krožka kritične psihologije.

Vir slike: Katalog z retrospektive Marjana Preglja