Človek je neraziskano bitje sredi neraziskanega vesolja. O neraizskanih vsebinah smo učitelji dolžni vedeti dovolj, da lahko suvereno stopimo pred dvajsetglavo skupino otrok in poučujemo. Dolžni smo se držati smernic, ki nam jih narekuje učni načrt, sestavljen z namenom, da bi se ob koncu obdobja rasti in učenja otrok prilagodil okolju, ki ga obkroža. V tem okolju naj bi deloval kot gradnik in podpiral ekonomsko-gospodarske smernice, ki že 200 let odkrito ali bolj subtilno sestavljajo vsebine učnega načrta. Človeka je potrebno med prvim in tridesetim letom rasti in razvoja privaditi, programirati, ukrojiti in uskladiti z razmišljanjem, čustvovanjem in delovanjem, ki ohranjajo obstoječo družbeno ureditev. Od nastanka piramid dalje je družbena ureditev razvrščala ljudi na večvredne in manjvredne, na posvečence in vse ostale, na tiste, ki imajo moč in na tiste, ki se morajo tej moči podrediti. Danes poznamo to pod pojmoma elita in ljudstvo, razmerje, ki se kaže v odnosu 1% proti 99%. To je sistem, ki ga poznamo danes.  Po končanem šolanju človek postane instrument v rokah sistema. Sistema, ki skozi nadzor količine trpljenja, smrti, lakote, strahu, in tako dalje uspešno kroji čustvovanje, razmišljanje in delovanje ljudi. Sistema, ki vsakodnevno ustvarja nove oblike odvisnosti za človeka, z njim pod pretvezo svobode in demokracije upravlja po svojih pogojih in ga cepi na kose s pomočjo mnogovrstnih metod stresa. Po končanem šolanju človek postane povsem vpet v sistem, vpetost pa traja vse do njegove smrti. Največje koristi od tega imajo tisti, ki ob skrbno orkestriranem poteku človeškega življenja pridobijo na moči in lahko to nakopičeno moč izkoristijo za oblikovanje ustroja v prihodnosti po svoji volji. In ob vsem tem je obdobje učenja, rasti in razvoja ključno, saj omogoča spretno in učinkovito tkanje povezav v človekovi notranjosti, ki bodo v njegovi prihodnosti omogočile, da se bo odpovedal svobodi čustvovanja, razmišljanja in delovanja ter postal instrument v rokah sistema.  

Kako lahko mi učitelji, preprečimo, da človek postane instrument v rokah sistema?  Kaj narediti, da se ne bi učenec nekega dne odrekel lastni svobodi in se pokoril volji nosilcev sistema oziroma volji elite? Poglejmo, v katerih primerih nastopijo razpoke v šolskem procesu, ko je učencem mogoče za trenutek podvomiti v verodostojnost učnega načrta in učitelja. Včasih nam učenci postavijo vprašanja, ki ne spadajo v učni načrt in na katera ne poznamo odgovora. Naprimer: Ali bog obstaja? Zakaj so na svetu vojne? Kako je lahko v Deklaraciji o neodvisnosti tretji ameriški predsednik Thomas Jefferson, leta 1776 zapisal "Ob rojstvu so vsi ljudje enaki in vsem je Stvarnik podaril nekatere neodtuljive pravice, med katerimi so pravica do življenja, svobode in sreče.” Hkrati pa je na svojem posestvu Monticello še leta zatem posedoval sužnje? Kaj običajno storimo v primerih, ko nas učenci izzovejo z vprašanji, ki niso predmet učnega načrta?

Včasih iz zadrege ali nepripravljenosti uporabimo argumente, ki niso močni. Kot naprimer: “O tem se sedaj ne bomo pogovorjali. To ni del pouka in zato se o tem pogovorite s svojimi starši.” Ali pa še huje: “V šoli se ne učimo o bogu. Na svetu so vojne, ker je tako vedno bilo. Jefferson je naredil veliko dobrega za ZDA.” Učitelji se ob tem ne zavedamo, da se moč naših argumentov v takem primeru preoblikuje v argumente moči. Učenci pa ob tem razumejo, da jim učitelji sporočamo: “To je zato, ker sem jaz tako rekel.” Ob tem se seveda znotraj primarnega učnega okolja nadaljuje večstoletno razvrščanje ljudi na tiste, ki imajo moč in na tiste, ki se morajo tej moči podrediti. In če se človek tega odnosa nauči v šoli, bo v svojem življenju lahko počel dvoje: kot večina ljudi se bo pokoril in sprejel prepričanje, da je svobodno življenje nemogoče. V drugem primeru pa lahko, kot to počne vedno več ljudi na svetu, svoje življenje posveti bitki za pravice, ki so zapisane v ustavah držav sveta in nam pripadajo samo zato, ker smo ljudje. Mislim predvsem na enake pravice ob rojstvu ne glede na barvo kože, spol, vero, premoženje ali kakršnokoli drugo okoliščino. Doslej nam je te pravice vedno narekovala elita.  

Vendar nismo vsi učitelji naravnani k načinu poučevanja z argumenti moči, z odgovori, ki ne omogočajo kritičnega razmisleka, z oblikami podajanja učne snovi, ki instrumentalizira, razdvaja in frustrira. Če si učitelji kot vrednoto postavimo iskrenost in njihova vprašanja resno vzamemo, se ob vprašanjih, ki ne spadajo v učni načrt in na katera nimamo odgovora, srečamo z naravnim impulzom, da bi odgovorili: ”Ne vem.” A ta odgovor je velikokrat za učitelje in učence nesprejemljiv. Učitelji se bojimo, da bi izgubili avtoriteto. Učenci ob takem odgovoru postanejo nemirni in včasih drug čez drugega glasno negodujejo. Nekateri iščejo odgovore, se pritožujejo čez učitelja, hkrati izgubijo delček zaupanja in se postavijo v vlogo, da bodo odgovore na vprašanja poiskali sami. Naloga učitelja je to prenesti in ostati s tem, čeprav učenci v stanju negotovosti lahko postanejo prevzetni in si mislijo: “Saj ta pa nima pojma.”  Kako lahko učence še naprej spodbujamo k razvijanju svoje lastne samostojnosti in unikatnosti, ne da bi ob tem nevede ustvarjali delavce brez kritičnega razmišljanja, podrejene okolju in sistemu v katerem živijo?

Zaupanje je polje delovanja in poučevanja, ki lahko prinese izjemne rezultate. Brez medsebojnega zaupanja se izgubijo meje v odnosu, znotraj katerega bi učenci lahko uspešno odraščali. Učitelji se izgube zaupanja še bolj bojimo kot izgube avtoritete. Če se med učencem in učiteljem prekine vez na področju zaupanja, je prenos znanja prekinjen. Včasih lahko tudi starši silovito vplivajo na odnos med učencem in učiteljem na področju zaupanja, ko delijo svoje nestrinjanje z učiteljevimi metodami s svojimi otroki in jih tako potisnejo v konflikt, ki mu niso kos. Učitelji in starši moramo reševati medsebojne konflikte brez vpletanja otrok.

Mogoče bo odgovor na zgornja vprašanja vsak učitelj našel sam. Osebno sem mnenja, da je moja resnična moč, s katero razpolagam kot učitelj, najbolj učinkovita takrat, ko pokažem svojo ranljivost, ko sprejmem svoje pomanjkljivosti in omejitve. Če sem zmožen te svoje lastnosti ubesediti, čustvovati in delovati tako, da so lahko s strani učencev sprejete, bom ustvaril polje zaupanja. V takem polju je sprejemanje človekove narave absolutno in dovoljuje učitelju in učencem srečanje samim s seboj. Kako lahko kot učitelj negujem talent in moč v otroku, ki sta skrita v notranjosti otrokovega bitja, da bi nekega dne pljusknila na plano in se srečala s svetom v vsej svoji polnosti, se kot krepak val spojila z zakoni, ki urejajo življenje sredi naše galaksije? Učitelj sem in človek… in objemam človekovo naravo.

Za Radio Študent Gregor Kovačič Bajt, učitelj na Waldorfski šoli Ljubljana