Rupert Sheldrake je priznani znanstvenik, biolog in avtor različnih znantvenih člankov in knjig. Dutweiler Institute iz Zuircha ga je označil za enega vodilnih znanstvenih »think tankov« sodobnega časa. Njegovo področje raziskovanja je celična biologija, filozofija, zgodovina znanosti, biokemija, zavest in narava, narava in človek in še bi lahko naštevali. Njegove raziskave potekajo na podlagi empiričnega opazovanja narave in odnosa narave oziroma živali do človeka. S svojimi raziskavami dviga prah tako v znanosti, kot tudi v širši javnosti.

Na njegova dela sem naletel čisto po naključju. Iskal sem kakšno znanstveno raziskavo, ki bi mi pojasnila zaznavo pogledov. Na primer vsakemu se je zgodilo, da je nekoga gledal in drugi ga je pri tem opazil, zaznal – ali začutil. Ko stojiš na semaforju, v avtu, nekako zaznaš pogled voznika v drugem avtu; popolnoma avtomatično pogledaš direkno v oči, ki te gledajo. Rupert Sheldrake je v knjigi The Sense of Being Stared At, And Other Aspect of the Extended Mind (2003) postavil revolucionarno tezo, da naše zaznave delujejo na podlagi principa morfološke zaznave polja. Prvo vprašanje, ob zaznavi pogledov, ki bi si ga v znanstvenem raziskovanju postavili je, če je to res? In potem bi nadaljevali z opisi teorij, razlag avtorjev iz preteklosti in potem zaključili članek ali knjigo. Sheldrake pa ozpozori, da je tovrstno raziskovanje problematično, če ne že kar varljivo. Popolnoma empirično je, da se tovrstni dogodki-pojavi, ne glede na kako jih imenujemo, zgodijo. Ko pogledamo nekoga ima to svojevsrten efekt, da drugi zazna pogled in nam ga vrne direktno v smer naših oči. Ne nekam drugam, ampak pogled je točno povezan iz oči v oči.

Nadaljeval sem z drugo knjigo Dogs That Know When Their Owners are Coming Home, and Other Unexplained Powers of Animals (1999, 2011). Sheldrake je z ekipo raziskovalcev opazoval več lasntikov psov in mačkov, ter s kamerami in beležkami opazoval reakcije hišnih ljubljenčkov ob času ko lastniki pridejo domov. Sheldrake se je raziskave lotil metodično in empirično, brez možnosti kakršnih napak in metodičnih dvomov. Upošteval je vse možne variabilnosti. Lastniki domačih ljubljenčkov so menjavali čas prihoda, zamenjavali rutino, mešali delovne in nedelovne dni. Rezultati zbrani na statističen način so prikazali, da so se psi v več kot 90 odstotkih obnašali, kot da vedo kdaj lastnik pride domov. Da bi to preverjali so zamenjali osebe, ki so prihajale domov, menjavali avte in podobno. Ampak psi so v večini primerov zaznali samo lastnika, še predno bi ga videli pred seboj.

Podobne raziskave so biologi že opravili, vendar so večinoma zanikali možnost zavesti pri hišnih živalih. Sheldrake ugotovi, da je to zato, ker so sledili nekakšni dogmi, da so živali in ljudje ločena bitja.

Kar vodi v njegovo zadnjo, in po mojem mnenju najbolj prelomno knjigo: The Science Delusion (2012), ki jo priporočam v branje tako zapriseženmim naravoslovcem kot humanistom.

Rupert Sheldrake se v knjigi Science Delusion - Znanost kot zabloda lotil prav znanosti. Vpraša se kako je možno, da se je pojem herezije pojavil v znanosti, čeprav je bila herezija poprej samo domena cerkvene teologije in oblastniško obsojanje tako imenovanih nevernikov. Sheldrake ugotovi, da sodobna znanost, ki se je razvila ravno na dvomu teoloških resnic, postala sama svoja dogma. Ne vprašuje več lastnih resnic, kar je bilo gonilo v rasvetljenstvu za razvoj znanosti, ampak svoje resnice utemeljuje kot dogme. To je pomembno vprašanje, ker se je znanost razlikovala od religije ravno s tem, da je »utemeljene« resnice nenehno vpraševala. Danes pa ne dopušča dvoma v svoje dogme, ampak dvomi v vsako kritiko, ali dvome v znanost.

Drugi pomembni razvoj zahodne znanosti je, da se je povezala z državno politiko z obljubo, da lahko pomaga »vladati« oblastem po principu, ki jo je zasnoval filozof Francis Bacon: »knowledge is power!«. Z profesionalizacijo znanstvene dejavnsoti vedno več znanstvenikov jemlje svojo dejavnost, kot poklic - kot delo za nekoga. Kar je obratno od vedoželjenosti, ki je bilo pogoj za raziskovanje od Aristotla naprej. S pojavom platonizma, oziroma neoplatonizma konec 19. Stoletja prevladuje v znanosti dogma tako imenovanega »idejnega sveta«, ki je bila v prid političnim interesom kakor pa znanosti. S tem ko se znanost ukvarja z idejami, se v poltičnih in hierhičnih poljih ravno paradoksalno omejuje možnost domišljije in drugačnosti, ki je bil značilen v aristotlovem raziskovanju. Raziskovanje je temeljiljo na razmerij med stvarmi ter, če je lahko kaj drugače, kar je bila metafizika. Ampak, če znanost deluje na podlagi platonizma, potem za znanost ni več pomembno kakšen je svet, ampak bolj v kakšni ideji lahko ustreza interesu politike kakšen bi moral biti ta svet.

Tipičen primer je Richard Dawkins, ki je združil sistemsko teorijo z evgeniko (oz. geni), kar je Darwin stroko obsojal. Nadaljuje svojo dogmo evolucionizma, ki pa nima empiričnega raziskovanja. Zato še danes ne vemo empirično, kako vrste nastajajo ali kakšni so naravni zakoni. Darwinova evolucija je prinesla poleg generalne teorije o nastanku vrst še nekaj drugega. To, da so v naravi zakoni, ki se lahko razvijajo tudi po svoje, kar je bilo v nasrotju z trans- kreacionizmom takratnega časa. Zavrnil je mehanistični pogled na naravo in utemeljil, da ima narava svojo moč razvoja. V današjem pogledu bi Darwin bil velik naravo-varstnevik in ekolog.

Današnji evolucionizem pa ravno obratno od Darwina, zagovarja mehanistiko, moč sistema in tehnike, ter odpravo narave. To utemeljuje potem boj človeka proti človeku, namesto da bi ponudil holistično paradigmo, ki bi pojasnila obstoj stvari. Preobrnjeni evolucionizem je našel svojo mesto v socialnem dawinizemu, ki pa ni imel podpore pri socialnih disciplinah. Socialni darwinizem se je zatekel k najbolj neempirični znanosti, to je ekonomiji. Ravno ekonomija, ki ne prepoznava človekovega potenciala je prevzela mehanističnie dogme, katere so podprli politiki in vlade, ki financirajo raziskave.

Za znansvetnike je danes bolj pomembno, da dobijo priznanje inštitucij, ali da pridobijo nek naziv, kakor da bi empirično preiskusili svoja dognanja. Prava znanost, ki sledi učinku v naravi, oziroma v polju naravnega je pravzaprav izpodrinjena iz inštitucij, akademij in visoko zvenečih eminenc.

Shledrake ugotovi, da se znana Kopernikova revolucija, ali tudi Galilejevo odkritje v znanosti še nista zgodili. Še vedno, kot takrat ko so verjeli, da je zemlja okrogla, obstaja isti nihilizem v znanosti do nečesa novega, ali pa tudi do odkitja. Isti mehanizmi, pred katerimi se je znanosti borila proti Cerkvi in Državi so danes znotraj znanosti.

Vprašanje je, ali moramo znanost osvoboditi od vseh dogm in miselnih represij, ali pa je potrebno samo raziskovati izven dogmatičnih institucij?

Po mojem mnenju bi bil ne samo zgodovinski čas, ampak čas prihodnosti, če obrnemo list znanosti in začnemo na novo raziskovati naravo, človeka in vsa čudesa, ki nas obdajajo. Kaj ni ravno namen, da razumemo svet okoli nas, da lahko razumemo sebe in skupaj sobivamo?