Današnji Šouvizor smo zastavili nekoliko drugače, saj ne gre za poročilo s seje študentskega zbora, temveč za kolaž izjav o študentskem organiziranju. Pred dobrima dvema tednoma je namreč potekal festival teorije, kulture in špasa oziroma tako imenovana Rezistenca, kjer se je zvrstilo nemalo predavanj in okroglih miz. Osrednja tema ene izmed okroglih miz je bilo prav študentsko organiziranje, zato se bomo danes posvetili temu. Gostje okrogle mize so bili mladi aktivisti iz raznih študentskih organizacij širom po Sloveniji, ki pravzaprav predstavljajo alternativo institucionalnemu študentskemu organiziranju.

Prva je bila pri besedi Ana Škreblin Pirjevec iz Medijske komune, ki je za začetek izpostavila specifično situacijo na Obali:

klik

A je že v isti sapi poudarila klavrno stanje, v katerem je obštudijsko življenje na Primorskem, zaradi česar se tamkajšnja študentska organizacija še bolj odtujuje od tistih, katerih interese bi morala zastopati:

klik

Škreblin Pirjevec je pojasnila tudi, zakaj ŠOUP deluje kot zaprt krog izbrancev, do katerega je praktično nemogoče pristopiti:

klik

Naslednji je bil na vrsti Matevž Hrženjak iz mladinskega kolektiva Pizda!, ki deluje v Mariboru. Že na začetku je oznanil, da bo njegova predstavitev nekoliko krajša, saj vse, kar je bilo povedano o ŠOUP, velja tudi za ŠOUM. Prav tako je priznal, da zaradi slabe informiranosti do pred nedavnim sploh ni vedel, da so njegovi tako imenovani predstavniki izvoljeni na volitvah. A ko slišimo, v kako zaprtem krogu potekajo tamkajšnje študentske volitve, se slaba informiranost niti ne zdi več največji problem:

klik

Kar se tiče vsebin, ki jih mariborska študentska organizacija ponuja, je stanje veliko bolj obupno kot na Obali:

klik

Zadnji je imel besedo Božidar Kolar iz študentske organizacije Iskra, ki je za začetek predstavil ozadje, iz katerega današnje institucionalno študentsko organiziranje sploh izhaja:

klik

Glede zasebnega prisvajanja sadov študentskega dela je Kolar ilustrativno navedel primer študentskih servisov:

klik

Kot smo na okrogli mizi in v tem skromnem poročilu lahko slišali, institucionalne študentske organizacije več kot očitno niso dovolj. Še več - v večini primerov celo delujejo proti tistim, ki bi jih naj predstavljale. Če je študentska organizacija nekoč predstavljala višek solidarnosti in čuta za dobrobit skupnosti, je danes vse prej kot to. Zasebno prisvajanje skupnega denarja, klientelistično sklepanje sumljivih pogodb in celo politično šikaniranje so realnost, ki kroji današnje študentsko življenje. Krivde pri tem seveda ne gre iskati v pohlepnih posameznikih, čeprav tudi ti nosijo velik del odgovornosti. Vprašati se moramo, kaj so tisti sistemski pogoji, ki takšno delovanje sploh omogočajo, ga podpirajo in v večini primerov celo branijo. Študentska skupnost je tako prisiljena, da usodo vzame v svoje roke in na novo definira pogoje svojega obstoja. A pri tem se bo morala nujno soočiti z večnim vprašanjem - ali usmeriti vse svoje moči v institucionalen boj ali pa graditi alternativne strukture delovanja? Odgovor na vprašanje ni enoznačen. In če smo omenili materialne pogoje, ki takšno delovanje omogočajo in podpirajo, naj omenimo še, da bo za resnično redefinicijo delovanja omenjenih struktur treba vse svoje moči usmeriti izven partikularnosti študentskega organiziranja.

Neorganizirano je poročilo spisal Grandovec.