Pozdravljeni v še eni oddaji v ciklu “To ni revolucija!”. Tudi danes se nahajamo v letu 1968, tokrat specifično v Franciji, kjer se je zgodil “tisti” maj ‘68, ki danes uživa skoraj kultni status. Podobno kot že v prejšnjih oddajah bomo v današnjem pregledu govorili o treh stvareh. Začeli bomo s kontekstualizacijo Francije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, nadaljevali s pregledom uporov in gibanj, končali pa bomo z analizo političnega izteka pomladnih protestov ‘68 v Franciji. 

Izmed vseh študentskih gibanj po svetu leta ‘68 je francosko študentsko gibanje maja ‘68 najbolj znano, najbolj kultno in največje. Hannah Arendt je v nekem pismu o maju ‘68 zapisala, da se bodo nekoč o njem učili tako, kot se je njena generacija učila o marčevski revoluciji 1848. V resnici bomo videli, da je maj ‘68 izzvenel, zvodenel in nasploh ni bil tista revolucija, ki so jo najbolj lucidni intelektualci v šestdesetih napovedovali. 

Zgodovinski kontekst Francije v šestdesetih je za študentske in delavske proteste ter demonstracije maja ‘68 zelo pomemben, predvsem zaradi heterogenosti in spontanosti gibanja. Čeprav si je kasneje kar nekaj skupin želelo pripisati zasluge za mobilizacijo delavstva in študentov, so se ti v glavnem dvignili brez posebnega vodstva in usmerjanja. Glavne razloge za upor lahko najverjetneje vidimo v relativnem slabšanju življenjskega standarda večine ljudi, avtoritarni vladavini Charlsa de Gaulla, socialno konzervativni družbi in delno v imperialističnih tendencah Zahoda. 

Francija je maja ‘58 - točno deset let pred majem ‘68 - doživela ustavno krizo in korenito spremembo ustave. Francozi so kljub porazu na Indokitajskem leta ‘54 še vedno posestvovali ogromen kolonialen imperij, ki pa ga ni bilo lahko upravljati. V Alžiriji se je francoska vojska med letoma ‘54 in ‘62 borila proti alžirskemu osvobodilnemu gibanju. Francozi so gotovo bili dominantna sila in bi vojno po ocenah takratnih generalov morali zmagati brez večjih težav, toda francoska politika predvsem zaradi nabiranja političnih točk in mednarodnega pritiska vojne ni dovolj podpirala.

Maja ‘58 se je del francoske vojske v Alžiriji povezal z lokalnimi Gaullisti - podporniki de Gaullove patriotistične republikanske, skoraj aristokratske politične linije. 13. maja so prevzeli oblast v Alžiriji, 24. pa so alžirski pučisti zavzeli Korziko in zagrozili, da bodo napadli Pariz. V strahu pred vsesplošno državljansko vojno je tedanji predsednik René Coty  29. maja de Gaulla prosil za pomoč pri reševanju krize.

De Gaulle je razloge za krizo videl predvsem v šibkosti demokratične ureditve tako imenovane četrte republike - torej francoske ustavne ureditve po drugi svetovni vojni. Zahteval je, da institucija predsednika dobi večjo moč, daljši mandat in da postane predsednik do sprejetja ustave ter novih volitev. 1. junija ‘58 je de Gaulle nastopil funkcijo predsednika v izrednih razmerah, potem pa je oktobra istega leta Francija sprejela novo ustavo in rojena je bila peta francoska republika. Po novi ustavi je predsednik izredno močna institucija z ogromno moči in vpliva in sploh de Gaull je deloval izredno avtoritarno. De Gaulle je kot heroj druge svetovne vojne pri prebivalstvu užival močno podporo in je volitve novembra ‘58 gladko zmagal ter tako po pol leta izrednega dobil polni predsedniški mandat.

V naslednjih nekaj letih je de Gaulle poizkušal umiriti konflikt v Alžiriji. Zavedal se je, da je francoska vojska veliko močnejša od alžirskih borcev, vendar pa mednarodna skupnost ne bi odobravala nadaljnje okupacije, zato je svojo politiko počasi peljal v smer alžirske neodvisnosti. Francoski vojaki in kolonisti v Alžiriji, ki so le nekaj let pred tem spravili de Gaulla na oblast, so se sedaj borili proti njemu. Med drugim se je leta ‘61 zgodil poizkus ponovnega puča, ki pa je bil neuspešen. Leta 1962 je Alžirija tako postala samostojna, kar je dokončno utrdilo de Gaullovo oblast.

Skozi celotno vladavino je de Gaulle Francijo vodil z etatistično in centralistično politiko imenovano “dirigizem”, kar izhaja iz francoskega glagola diriger, po slovensko upravljati, dirigirati. Dirigistično politiko bi kdo morda lahko označil za plansko, definitivno pa za etatistično ali centralistično, vendar se od sovjetskega modela močno razlikuje. Država je sicer močno vpletena v gospodarstvo - nima samo regulatorne vloge, kot to velja za liberalno državo, pač pa ima tudi odločevalno. Obstaja pa ključna razlika med gaullistično Francijo in sovjetskim modelom planskega gospodarstva. Pri sovjetih je gospodarski plan de facto nadomestil trg, v Franciji pa je trg še vedno obstajal, še več, država je bila lastnica zgolj minornega dela industrije, je pa na svoje gospodarstvo vplivala indirektno skozi razširjeno rabo pobud - politike korenčka in palice. 

Gospodarski in zunanje politični načrt, ki ga je de Gaulle imel za Francijo, je požel kar nekaj uspehov. Francija je v šestdesetih postala jedrska sila, deloma je sodelovala v tako imenovanem “space raceu” in nasploh v več aspektih spet postala velesila, kot je bila pred drugo svetovno vojno. De Gaulle je bil leta 1965 posledično zopet izvoljen za novih sedem let, drugi mandat pa je potekal veliko manj gladko kot prvi. 

Leta 1966 je Francija zapustila obrambno zvezo NATO. Nasploh se je de Gaullova zunanja politika v drugem mandatu bistveno razlikovala od predhodnih francoskih strategij v mednarodni skupnosti. V nigerijski državljanski vojni, ki je potekala med letoma ‘67 in ‘70, so Francozi aktivno, čeprav diskretno, pomagali odcepljeni republiki Biafra, kljub nasprotovanju zaveznic, denimo Velike Britanije. Kljub pomoči slednja na koncu vojne ni obstala in ni bila mednarodno prepoznana. Leta 1967 se je poleg vojne v Nigeriji začela tudi tako imenovana šestdnevna vojna, kjer so se borili Izrael z ameriško podporo na eni in muslimanske države na drugi strani. Francozi, ki so le malo pred tem že drugič preprečili vstop Velike Britanije v Evropsko ekonomsko zvezo, predhodnico Evropske unije, so tudi tu napram ostalim zahodnim zaveznicam nasprotovali izraelski okupaciji in naseljevanju ozemlja. 

Notranje razmere v Franciji med de Gaullovem drugem mandatom so bile dosti manj rožnate od stanja v prvem mandatu. Leta 1966 se je zgodila manjša svetovna recesija, ki je ohladila francosko gospodarstvo in napovedala konec zlati dobi, ki je sledila koncu druge svetovne vojne. Toda francosko gospodarstvo je imelo v tistem času tudi mimo te krize slabše obdobje. Francoski ekonomist Thomas Piketty navaja, da se minimalna plača med letoma 1955 in 1968 ni povečala in je ostajala na približno 2,5 € na uro, če upoštevamo vrednost evra napram takratni valuti francoskega franka. 

V istem času je bila letna raven inflacije skoraj ves čas med tri in pet odstotkov, kar pomeni, da so delavci izgubljali kupno moč. Če gledamo ginijev indeks, vidimo, da je v Franciji v zgodnjih šestdesetih dosegel vrednost skoraj 60 od 100. Ginijev indeks nam pove, kakšno je razmerje v distribuciji kapitala v določeni državi. Ponavadi je definiran kot razmerje z vrednostmi od nič do sto. Manjši kot je ginijev indeks, bolj enakovredno so razporejeni dohodki v državi - torej če je bližje nič kot sto, je družba bolj egalitarna. In obratno; če je bližje stotici, lahko iz njega razberemo, da je distribucija v družbi bolj neenako razporejena. Vrednost 60 danes dosegajo denimo Centralna afriška republika in Zambija, večina evropskih držav pa danes dosega vrednosti okoli 30 od 100. 

Francoska družba v šestdesetih je bila očitno izredno neegalitarna, kljub temu da je Francija v tem času še vedno beležila razmeroma visoko gospodarsko rast, povprečna letna rast v šestdesetih je znašala približno pet odstotkov. Ta podatek je morda navidez protisloven dejstvu, da je Francija od konca druge svetovne vojne do konca šestdesetih doživljala zlato dobo, imenovano le Trente Glorieuses. Pomembno je, da se zavedamo, da dejstvo, da se je položaj delavstva v tem obdobju načeloma izredno izboljšal, še ne pomeni, da delavci v šestdesetih niso bili nezadovoljni s porastom neenakosti. 

Kljub slabi ekonomski situaciji delavcev nam pri analizi maja ‘68 ni dovolj samo ekonomska analiza Francije. Pogledati si moramo tudi kulturno oziroma socialno situacijo v Franciji. De Gaullova peta republika ni bila avtoritarna samo v političnem smislu, ki smo ga že omenjali - torej v pogledu moči predsednika in dolžine mandata. Pisni mediji in volitve so bili sicer svobodni, vendar je de Gaullov režim nadzoroval vse radijske in televizijske medije. Avtoritarnost režima se je prelila tudi na socialno raven družbe. De Gaullova Francija je bila izrazito tradicionalistična in represivna, kar je posebej študentom šlo zelo v nos. Kasneje bomo videli, da se je socialni konzervativizem Gaullistične politike med drugim manifestiral v praksah, kot je ločevanje študentskih domov po spolu in tako dalje. 

Glasbeni premor: Boris Vian- Le déserteur

Po splošnem uvodu v zgodovinski kontekst Francije v šestdesetih se sedaj lotimo gibanj maja ‘68. Kot pri vsakem gibanju nas sprva zanima, kakšna so bila idejna oziroma teoretska ozadja gibanja. Že na začetku se moramo zavedati, da študentska in delavska gibanja maja ‘68 niso bila homogena. Niso imela enega vodje in so bila nasploh izredno spontana in zato večkrat zelo protislovna. Vseeno lahko v grobem prepoznamo dve teoretski oziroma politični liniji. Na eni strani Situacionistično interncaionalo, na drugi pa gibanje New Left.

Situacionistična internacionala je bila uradno ustanovljena v mestu Cosio di Arroscia leta 1957. Definicija situacionističnega gibanja je izredno fluidna. Glavna teoretska postavka gibanja, ki sicer izhaja iz marksizma, je, da se gibanje ne sme vzpostaviti kot stalna in fiksirana ideologija, tako kot so se vzpostavila ostala politična gibanja na levem polu, denimo leninizem, maoizem ali celo anarhizem. Nasprotno od rigidnega seta idej in prepričanj so situacionisti želeli, da njihovo gibanje obstaja predvsem v praksi in se zato sproti prilagaja. Hkrati so ustvarjali sociološko analizo kontemporarnega konzumerističnega kapitalizma. 

Če naj izpostavimo eno izmed ključnih del situacionističnih piscev, je najpomembnejše Družba spektakla, ki ga je napisal Guy Debord, izšlo pa je leta 1967. Spektakel, ki ga v delu uvaja Debord, je eden izmed pomembnejših situacionističnih pojmov, definira pa način, kako se v konzumerističnem kapitalizmu tvorijo družbena razmerja. Spektakel v grobem pomeni način mistifikacije oziroma zakritja realnosti družbene proizvodnje oziroma se nam predstavlja kot družba sama, hkrati pa kot le del družbe ali faktor homogenizacije. Če pustimo detajle vnemar, lahko situacionistično teorijo morda definiramo kot dekonstruktivistično, torej kot teorijo, ki razkriva, vprašanje nadaljnjega ravnanja pa pusti ob strani, za kasnejši čas. 

Prvi večji stik francoskih študentov s situacionisti se je zgodil konec leta 1966 na Univerzi v Strasbourgu. Nekaj študentov situacionistov se je uspelo infiltrirati v lokalno podružnico francoskega študentskega sindikata - Union National des Étudiantes Français, krajše UNEF. Lokalni sindikat je nato izdal publikacijo, ki jo je napisal Mustapha Khayati. Naslov pamfleta O bedi študentskega življenja* je direktna parafraza naslova enega izmed zgodnjih Marxovih tekstov O bedi filozofije. 

Tekst je po eni strani razkrival slabe pogoje študija, po drugi pa je kritiziral študente - po eni strani tiste, ki so se soočanju z bedo izogibali skozi razne boemske in ostale prakse, po drugi strani pa radikalne aktivistične skupine, ki so se ukvarjale s tem ali onim problemom, niso pa napadale sistema kot celote. Izid pamfleta je po celi Franciji sprožil ogromno polemik in kontroverz in situacioniste predstavil širši javnosti, sploh študentom. Ravno izid omenjenega besedila je, kot bomo videli, kasneje pomembno vplival na razvoj dogodkov maja ‘68. 

Gibanje New Left po drugi strani ni bilo materializirano v specifičnih intelektualcih ali tekstih, marveč obstaja kot termin za novo smer, ki so jo v šestdesetih ubrali mnogi marksistični misleci, sploh pa študentje po celem svetu. Za razliko od predhodnih političnih gibanj, kot so prej omenjeni leninizem, trotskizem, maoizem in tako naprej, se New Left ne osredotoča več na historični materializem, delavske pravice in iskanje kolektivne družbene pravičnosti. New Left se bori za individualno liberalizacijo skozi boj za politične pravice, pravico do splava, boj proti rasizmu, vlogam spola in tako dalje. Morda lahko v gibanju New Left opazimo prve zametke kasnejših identitetnih politik.

Zanimivo je, da sta tako Situacionistična internacionala kot tudi gibanje New Left neke vrste odziv na ortodoksne marksistične politične opcije. Situacionisti se še vedno borijo za revolucijo in spremembo družbenega sistema, čeravno se ne želijo vzpostaviti kot gibanje z vzpostavljenim političnim načrtom in kodom. New Left po drugi strani ne išče svetovne revolucije in boja proti sistemu kapitalizma, še vedno pa deluje kot gibanje z dokaj rigidnim sistemom prioritet in političnih ciljev. 

Glasbeni premor: Dominique Grange - Greve illimitée

Sedaj se lahko končno brez slabe vesti posvetimo protestom in demonstracijam maja ‘68 - kontekst nam je znan. Sicer je težko potegniti črto med že omenjenim dogajanjem in specifičnimi protesti maja pa tudi junija ‘68, toda našim potrebam zadostuje, da začnemo v letu 1967. Študentje so deloma že bili mobilizirani. Na univerzi Paris-Nanterre so že leta 1967 v sicer majhnih številih protestirali proti slabim razmeram v šolstvu, denimo zastarelim prostorom, pedagoškim postopkom, hkrati pa so študentje izražali nezadovoljstvo s socialnim konzervativizmom, ki je vladal na univerzah. Študentje so bili v študentskih domovih ločeni po spolu, s tem da so dekleta, denimo, lahko obiskovala moške domove, obratna smer pa ni bila dovoljena, če navedemo samo en primer tradicionalizma. 

Hkrati s protesti proti razmeram v šolstvu so študentje protestirali tudi proti vietnamski vojni in proti imperializmu nasploh. Tu sicer niso bili v direktnem konfliktu z oblastmi, ki tudi same niso eksplicitno podpirale imperializma, de Gaulle je celo sam izrazil nasprotovanje, vendar so protesti večkrat postali nasilni. 20. marca 1968 je proti vietnamski vojni protestiralo približno 300 ljudi, protest pa je organizirala organizacija Comité Vietnam National. Protestniki so v protestih napadli poslopja podjetja American Express. Osem so jih aretirali, med njimi tudi študenta univerze Paris-Nanterre. 

22. marca se je na univerzi Paris-Nanterre zaradi zaprtja protestnikov sestalo med 600 in 700 študentov, ki so zahtevali izpustitev zaprtih. Še isti dan so se odločili, da zasedejo prostore. Tako se je rodilo gibanje, ki ga danes imenujemo Gibanje 22. marca in hkrati daljša zasedba. 28. marca je dekan univerze Pierre Grapin  v odgovor gibanju za dva dni ustavil pedagoške procese, da bi onemogočil gibanje in efektivnost zasedbe, vendar mu ni uspelo. Na tej točki gibanje ni več zahtevalo le izpustitve protestnikov, pač pa je začelo protestirati tudi proti represiji seksualne svobode in slabemu stanju šolstva. Kot neuradni glas gibanja se je v teh dneh vzpostavil Daniel Cohn-Bendit, francoski študent nemškega rodu, ki je študiral na univerzi Paris-Nanterre. 

29. aprila ‘68 so organi pregona zoper Cohn-Bendita sprožili uradni postopek, katerega namen je bila ali premestitev na drugo univerzo ali pa deportacija iz Francije, na kar so študentje na univerzi Paris-Nanterre odgovorili z novimi protesti in demonstracijami. Že prvega maja pa je bil Cohn-Bendit skupaj s še sedmimi drugimi študenti univerze Paris-Nanterre poklican na zasedanje Komisije za disciplinske zadeve pariške univerze - naj opozorimo, da so bile vse pariške univerze takrat uradno del skupne organizacije, imenovane Pariška akademija. 

Komisija naj bi zasedala na Sorbonni v ponedeljek, 6. maja, vendar so se že v četrtek, 2. maja, aktivirali študentje na univerzi Paris-Nanterre in znova protestirali in zasedli prostore. Dekan Grapin je s soglasjem takratnega ministra za šolstvo Alaina Peyrefitta znova ustavil ves učni proces na univerzi. Naslednji dan, v petek, 3. maja, je bila univerza Paris-Nanterre zaprta. Okoli 400 študentov se je zbralo na Sorbonni in sestankovalo, zvečer pa je prišlo do prvih poizkusov nasilne deložacije s strani policije. Nekaj sto študentov je policija strpala v svoja vozila in začeli so se prvi spopadi. Na ulicah se je v odgovor na nasilje kar naenkrat zbralo več tisoč študentov, ki so se spopadli s policijo. 

Zgodovinarka Michelle Zancarini-Fournel navaja, da je bilo že prvi dan okoli 400 ranjenih. Že isti dan, 3. maja, se študentje iz prostorov Sorbonne prestavijo v širše območje latinske četrti v Parizu, kjer se Sorbonna nahaja, in prično postavljati prve barikade. 574 študentov je bilo aretiranih, med njimi Jacques Sauvageot, eden izmed glavnih voditeljev v študentskem sindikatu in tudi že prej omenjeni Cohn-Bendit. 

V naslednjih dneh je prišlo še do več spopadov s policijo, največ v ponedeljek, 6. maja. Ta dan je bilo na ulicah okoli 20.000 študentov, večinoma jeznih zaradi policijskega nasilja in represije. Večkrat so poizkusili zasesti poslopja Sorbonne, vendar jim zaradi policije to ni uspelo. Isti dan so srednješolski sindikati in organizacije izkazali podporo študentom. Naslednji dan, v torek, 7. maja ‘68, se je pod slavolokom zmage zbralo skoraj 50.000 študentov, dijakov, profesorjev in vedno več delavcev, ki so zahtevali predvsem izpustitev pridržanih študentov, odhod policije z univerz in ponovno odprtje univerz Paris-Nanterre in Sorbonna. 

Še isti teden, v petek, 10. maja, se je na levem bregu Sene zbrala množica in reko hotela prečkati, kar jim je policija preprečila. Študentje so se vrnili v latinsko četrt, kjer jih je ob dveh zjutraj napadla policija, vendar so s pomočjo barikad protestniki policijo pregnali iz četrti. Med protestniki so se začele širiti razne parole, morda najbolj znana in kultna med njimi je slogan, ki je tudi naslov te oddaje: Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče. 

Francoska komunistična partija se je do protestov opredelila zelo zadržano. Partija je le nekaj mesecev pred tem napovedala sodelovanje s socialisti in je na parlamentarnih volitvah leto pred tem dobila 72 sedežev od 486-ih v parlamentu, kar je bilo skoraj dvakrat več kot v letu ‘62, ko so jih dobili 41. Komunisti so si tako obetali svetlo strankarsko prihodnost, ki bi jo lahko vpletanje s tveganim in radikalnim študentskim gibanjem zlahka ogrozilo. Kljub temu so za ponedeljek, 13. maja, sklicali enodnevno splošno delavsko stavko. 

V ponedeljek, 13. maja, je v Parizu demonstriralo vsega skupaj milijon ljudi. Premier Georges Pompidou je razglasil izpustitev aretiranih študentov in odprtje univerz, kar pa na tej točki protestnikov ni pomirilo, temveč jih je še bolj podkurilo. Takoj po odprtju Sorbonne so jo zasedli in razglasili avtonomno ljudsko univerzo. Čez teden so se protesti samo še stopnjevali. V sredo, 15. maja, so protestniki zasedli pariško Narodno gledališče in ga spremenili v protestno skupščino. Do četrtka, 16. maja, so delavci po Franciji zasedli že okoli 50 tovarn. Stavkajočih delavcev je bilo v četrtek, 16. maja, okoli 200.000, v petek, 17. maja, pa kar 2 milijona.

V tednu med 20. in 26. majem je protestiralo že okoli 10 milijonov delavcev oziroma dve tretjini francoske delovne sile. Delavci so razširili program stavk. Če so študentje protestirali predvsem zaradi aretacij študentov in socialno konzervativne politike, so delavci zahtevali 35-odstotni dvig minimalne plače in sedemodstotni dvig ostalih plač. Pomnimo, v Franciji se minimalna plača v šestdesetih ni dvignila napram relativno visoki inflaciji. V petek, 24. maja, so protestniki zažgali pariško borzo. 

Na tej točki se je vojska že pripravljala, da z 20.000 vojaki zavzame Pariz. Omeniti pa moramo tudi, da je komunistična partija z manipulacijo poizkušala umiriti delavce. Delavskih protestov namreč ni organiziralo vodstvo sindikatov in komunistov, pač pa so bili spontani oziroma rečeno s tujko so bili wildcat protesti. Komunistična partija si ni želela tvegati odprtega spopada z režimom, ki bi jo lahko v primeru neuspešnega revolta pokopal. 

Oblasti so konec tedna, torej med 24. in 26. majem, delavcem ponudile 25-odstotni dvig minimalne plače in 10-odstotni dvig povprečnih plač, toda ponujeno so delavci zavrnili. Konec maja je v Parizu spet demonstriralo okoli pol milijona ljudi. Francoski režim je bil blizu kolapsa in de Gaulle je za nekaj ur celo zapustil državo, a se je, ko se je prepričal o podpori vojske, vrnil v Francijo. Po radiu - nacionalna televizija je stavkala - je napovedal razpustitev parlamenta in predčasne volitve 23. junija. Delavcem je pod grožnjo razglasitve izrednih razmer ukazal, naj se vrnejo na delo, kar je impliciralo uporabo vojske. 

V začetku junija so se delavci počasi vrnili nazaj na delo, študentje so prenehali s protesti in v četrtek, 6. junija, je policija spet zavzela Sorbonno. Na parlamentarnih volitvah konec junija je de Gaulle prepričljivo zmagal. Volivci so, ko so bili postavljeni pred izbiro med statusom quo in grožnjo državljanske vojne, raje izbrali status quo.

Glasbeni premor: Sylvie Vartan - Irresistiblement

Ali so bile demonstracije maja ‘68 uspešne? Kar zadeva delavstvo, so deloma bile. Thomas Piketty navaja, da se je večanje neenakosti, ki se je v Franciji, kot omenjeno, dogajalo približno do leta ‘67, po protestih ustavilo in celo obrnilo. Naslednjih dvajset let bo Francija postajala po distribuciji prihodkov vse bolj enaka, na kar namigujejo tudi grafi Ginijevega indeksa. To je predvsem rezultat sistematičnega višanja minimalne plače, kar je bila ena izmed temeljnih zahtev delavcev leta ‘68. 

Kar zadeva študentske zahteve, jim pri modernizaciji visokega šolstva ni preveč uspelo - spremenilo se namreč ni veliko. Po drugi strani pa ravno leto ‘68 lahko označimo za prelomno - po tem letu že lahko govorimo o seksualni revoluciji, ki je zajela cel svet. Vprašanje je, če je bila liberalizacija direktna konsekvenca majskih protestov, glede na to, da se je dokaj spontano in sporadično pričela po celem svetu. Najverjetneje je vsaj deloma bila oziroma rečeno drugače svetovna seksualna liberalizacija in celoten politični projekt gibanja New Left sta bila uspešna zaradi vsesplošne študentske mobilizacije leta ‘68. 

Če smo na prejle omenili, da je bilo ravno gibanje New Left izredno pomembno za razvoj majskih dogodkov, lahko zdaj ugotovimo, da so bili cilji tega gibanja bolj ali manj doseženi. New left je gibanje, ki ne organizira kolektivne spremembe sistema, pač pa želi s kolektivno aktivacijo doseči individualno liberalizacijo: v prvi vrsti so to identitetne politike, na koncu koncev pa je projekt dvigovanja plač veliko bolj New-leftovski kot pa marksistični projekt. New left lahko v zadnji instanci opredelimo kot izrazito socialdemokratski projekt in za tak projekt je maj ‘68 skoraj zagotovo zmaga. 

Istega ne moremo trditi za Situacionistično internacionalo. Če bi že morali opredeliti politične cilje situacionistov, smo lahko gotovi, da seksualna liberalizacija ni bila ena izmed njih. Situacionisti so iskali splošen revolt in revolucijo, ki pa se nista zgodila. Do takega razpleta dogodkov je prišlo zaradi dveh glavnih razlogov. Prvi razlog tiči v študentskem delu gibanja. Študentje, prvotni nosilci gibanja, v svojem jedru kljub situacionističnim agitatorjem in načelnem sprejemanju situationistične teorije niso bili nič več in nič manj kot elitistični kavč socialisti. Če ne bi prišlo do aretacij zaradi antiimperialističnih protestov in če hkrati fantom ne bi bilo prepovedano obiskovati dekliških dormitorijev, se protesti morda sploh ne bi zgodili. 

Delavci so bili veliko radikalnejši, kar se zahtev tiče, in bi bili v primernem kontekstu morda pripravljeni iti do konca, toda pri njih je bila problem že omenjena komunistična partija, ki je vseskozi zavirala proteste. Partija se je pač raje šla parlamentarno politiko, kar se jim na predčasnih volitvah ni obrestovalo. Izgubili so več kot polovico svojih sedežev. Zanimivo vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če partija delavcev ne bi zaustavljala, pač pa bi jih dodatno podprla, česar pa na žalost nikoli ne bomo izvedeli. 

Na koncu lahko rečemo, da maj ‘68 ni bil revolucija. V bistvu je bil gibanje mnogih za mnoge različne cilje, kar pa ne pomeni, da dogodki niso bili pomembni. Še več, najbrž so usodno zaznamovali zadnjih petdeset let, sploh kulturno in socialno. Ključno je, da po maju ‘68 počasi lahko začnemo govoriti o počasnih izpraznitvah mesta oblasti. Vedno manj aktualni so dejanski individualni voditelji, kar pa ne pomeni, da oblast ne obstaja več. Tudi v postindustijski družbi obstaja, vendar je skozi čedalje večjo odtujenost delavca od produkta svojega dela vedno bolj zakrita. 

Guy Debord je bil še kako vizionarski, toda ravno spodletela situacionistična revolucija ‘68 - če smo malo vulgarni - je tlakovala pot seksualni revoluciji, ki dovrši formacijo družbe spektakla. Ko svet enkrat razumemo skozi spekter individualnih pravic oziroma v relaciji individum-družba, smo le še bolj podrejeni želji Drugega. Če poizkusimo isto povedati z druge strani teorije, nam pride prav Lacanov citat, ki je svaril študente protestnike: “Želite si novega gospodarja in dobili ga boste.” Novi gospodar je prišel, upor je spodletel, ostal je samo spomin na idealizem in optimizem, ki je bil doživljan maja ‘68. Pomnimo: to ni revolucija!

* O tekstu smo na Radiu Študent v preteklosti že govorili, povezava vodi do oddaje.