O bedi študentskega življenja

O bedi študentskega življenja

Oddaja
9. 6. 2016 - 12.00

O bedi študentskega življenja (z ekonomskega, političnega, psihološkega, seksualnega in predvsem intelektualnega vidika, s skromnim predlogom za njegovo izboljšanje)

 

Izjava

 

Nič ne tvegamo, če zapišemo, da je […] najbolj univerzalno prezirano bitje prav študent. Toda razlogi za njegovo zaničevanje so pogosto napačni in le odsevajo dominantno ideologijo. Razlogi, zaradi katerih ga revolucionarna misel upravičeno zaničuje, pa ostajajo potlačeni in neizrečeni. Kakor koli že, goreči pristaši lažne opozicije se zavedajo teh napak – napak, ki so tudi njihove. Svoje dejansko zaničevanje sprevračajo v pokroviteljsko občudovanje. Tako se nemočna levičarska inteligenca vzneseno navdušuje nad t. i. “študentskim uporom”, dejansko propadajoče birokratske organizacije pa ljubosumno tekmujejo za “moralno in materialno” podporo študentov. Pokazali bomo, čemu tako zanimanje za študente in njegovo ukoreninjenost v dominantni realnosti čezmerno razvitega kapitalizma.

Do sedaj so vse analize in raziskave študentskega življenja, zaobšle bistvena vprašanja. Ne presegajo okvirov akademskih specializacij (psihologije, sociologije, ekonomije), in prav zato so že v osnovi zmotne. Že dolgo tega je Fourier razkril “metodološko kratkovidnost” obravnave bistvenih vprašanj brez njihove umestitve v moderno družbo kot celoto. Človek zaradi vseh detajlov ne vidi celote, kajti fetišizem dejstev zakriva bistvene kategorije. Moderna kapitalistična spektakularnost reifikacije vsakomur dodeli specifično vlogo v sistemu vsesplošne pasivnosti. Pri tem študent ni izjema. Njegova vloga je le provizorična, generalka za njegovo končno vlogo konzervativnega elementa v sistemu potrošniškega blaga. Biti študent je torej oblika iniciacije. Ta iniciacija magično rekapitulira vse značilnosti mitične iniciacije in ostaja popolnoma odrezana od zgodovinske, individualne in družbene realnosti.

 

Izjava

 

Študent živi dvojno življenje: razpet je med življenjem, v kakršnem živi v sedanjosti kot študent, in med izločenostjo, v katero bo nekega dne potisnjen, ko ne bo več študent. Medtem mu njegova shizofrena zavest omogoča, da se umakne v svojo “iniciacijsko skupino”, pozabi na svojo prihodnost in se usidra v mistični prehod sedanjosti, ki je zaščitena pred zgodovino. Ni presenetljivo, da se izogiba soočenju s svojo situacijo, še posebno z njenimi ekonomskimi vidiki: v naši “družbi obilja” je študent še vedno berač. Študentska revščina je anahronizem družbe spektakla, pa vendar – še vedno ni dosegel nove revščine novega proletariata. V času, ko se vedno več mladih osvobaja moralnih predsodkov in družinske avtoritete ter so hkrati podvrženi brezobzirnemu, neprikritemu izkoriščanju v najzgodnejših letih, se študent trdno oprime svojega neodgovornega in docilnega “podaljšanega otroštva”. Zapoznele adolescentske krize lahko pripeljejo do občasnih sporov z družino, vendar pa študent še vedno brez pritožb sprejema položaj otroka od različnih institucij, ki urejajo njegovo vsakdanje življenje. (Če mu že nehajo srati na glavo, je to samo zato, da ga lahko jebejo v glavo.)

 

Študentska beda je le najbolj surov izraz kolonializacije vseh področij družbene prakse. S tem, ko družba projicira svojo slabo vest na študente, zakriva bedo in podložništvo vseh, ne samo študentov. Vendar naš prezir do študenta izhaja iz čisto drugih razlogov. Študent je vreden prezira ne le zaradi svoje dejanske bede, ampak tudi zaradi svojega zadovoljstva ob vsaki vrsti bede, zaradi svoje nezdrave nagnjenosti k valjanju v lastni odtujitvi v upanju, da bo sredi vsesplošne nezainteresiranosti prebudil zanimanje za svoja specifična pomanjkanja.

 

Izjava

 

Zahteve modernega kapitalizma določajo, da bo večina študentov postala le nižji kader (t. j. s funkcijo, ekvivalentno tisti, ki jo je imel kvalificirani delavec v 19. stol.). Soočen z evidentno bedo skorajšnje “kompenzacije” svoje sramotne sedanje bede, se študent raje obrne k sedanjosti in jo okrasi z iluzoričnim glamurjem. Kompenzacija ni ravno razlog za veselje; jutri bo enako mračen in povprečen kot včeraj. Zato se zateka v nerealno življenje trenutka.

 

Študent je stoični suženj: bolj ko ga oblasti vklepajo, bolj misli, da je svoboden. Kakor njegova nova družina – univerza, se ima za najbolj neodvisno družbeno bitje, medtem ko je dejansko podložen dvema najmočnejšima sistemoma družbene avtoritete – družini in državi. Študent je njihov olikan in hvaležen otrok. Sledeč logiki poslušnega, si deli njihove vrednote in razne mistifikacije. Iluzije, ki so jih včasih morali naprtiti tako imenovanim delavcem z “belimi ovratniki”, sedaj množice prihodnjih nižjih delavskih kadrov z veseljem integrirajo in sprejemajo.

 

Izjava

 

Kot ideološko bitje študent vedno zamuja. Vse njegove vrednote in entuziazme, ves ponos njegovega malega in zaprtega sveta je zgodovina že davno obsodila za posmeha vredne in minljive iluzije.

 

Nekoč je univerza imela določen prestiž; študent vztraja v veri, da ima srečo, ker je nanjo vpisan. Toda spet je zamudil. Njegovo mehanično, specializirano izobraževanje je prav tako degradirano (glede na prejšnjo stopnjo splošne buržoazne kulture) kakor njegova intelektualna raven, saj moderni ekonomski sistem zahteva množično produkcijo neizobraženih študentov, ki so postali nezmožni razmišljanja. Univerza je postala institucionalna organizacija nevednosti; sama “visoka kultura” pa je postala degradirana na proizvodnjo profesorjev po tekočem traku, med katerimi so vsi kreteni in katerih večino bi že srednješolsko poslušalstvo izžvižgalo. Toda študent se vsega tega ne zaveda, še naprej s spoštovanjem posluša svoje gospodarje, zavedno potlači ves kritični duh, ki ga še premore, in se raje potopi v mistično iluzijo “biti študent” (biti nekdo, ki je resno predan učenju resnih stvari), v upanju, da mu bodo na koncu profesorji zaupali končno resnico sveta. Do takrat pa – menopavza duha. Prihodnja revolucionarna družba bo seveda ves trušč predavalnic obsodila kot čisti hrup oziroma verbalno onesnaževanje. Že zdaj “biti študent” ni nič drugega kot neokusna šala.

 

Izjava

 

Študent se ne zaveda niti tega, da zgodovina spreminja celo njegov “zaprti” mali svet. Slavna “kriza univerze”, ki je samo delček splošnejše krize modernega kapitalizma, ostaja objekt gluhonemega dialoga različnih specialistov. To enostavno izraža težave tega specifičnega področja produkcije v njenem zakasnelem prilagajanju vsesplošni preobrazbi produkcijskih aparatov. Ostanki stare liberalne buržuazne univerzitetne ideologije postajajo vedno bolj banalni in njihova družbena baza izginja. V obdobju tako imenovanega kapitalizma svobodnega trga, ko je liberalna država pustila univerzi določeno marginalno svobodo, si je le-ta lahko pripisovala določeno neodvisno moč. Ampak tudi takrat je bila tesno zavezana potrebam družbe, iz katere je izhajala – zlasti potrebi po dajanju primerne splošne izobrazbe privilegirani manjšini, dokler le-ta ne zavzame svoje pozicije znotraj vladajočega razreda. Od tod tudi absurdnost tistih nostalgičnih profesorjev, ki so zagrenjeni zaradi izgube svoje prejšnje funkcije psa čuvaja, ki je služil bodočim gospodarjem, in pridobitve znatno manj ugledne funkcije ovčarskega psa, ki mora voditi črede “belih ovratnikov” v posamezne tovarne in pisarne v skladu s potrebami planirane ekonomije. Ti profesorji vzdržujejo svojo arhaičnost kot alternativo tehnokratizacije univerze in še naprej ravnodušno zalagajo bodoče specialiste z drobci splošne kulture, ki bodo zanje brez pomena.

 

Izjava

 

Bolj resni, in zato tudi nevarnejši, so levičarski modernisti in [nekateri drugi] predstavniki. Ta struja zahteva “reformo univerzitetne strukture”, “reintegracijo univerze v družbeno in ekonomsko življenje”, se pravi njeno prilagoditev potrebam modernega kapitalizma. Različne fakultete in šole, ki so včasih vladajoči razred oskrbovale s splošno kulturo, izobrazbo in omiko, četudi so obdržale nekaj svojega anahronističnega prestiža, se spreminjajo v prisilne tovarne za pospešeno vzgojo nižjih in srednjih kadrov. Daleč od tega, da bi oporekali temu zgodovinskemu procesu, ki podreja enega zadnjih relativno avtonomnih sektorjev družbenega življenja zahtevam sistema potrošnega blaga.

 

Izjava

 

Seveda pa vsi ti boji potekajo daleč stran od študenta samega, in sicer nekje v nebeških kraljestvih njegovih gospodarjev. Celota njegovega življenja je zunaj njegove kontrole in mu je nedosegljiva.

 

Izjava

 

Zaradi svoje akutne ekonomske revščine je študent obsojen na malenkostno in ničvredno obliko preživetja. A še vedno samozadovoljen paradira s svojim vsakdanjim pomanjkanjem, kot da bi to bil originalen “lifestyle”. Iz svoje bede naredi vrlino in se pretvarja, da je boem. V vsakem primeru je boemstvo daleč od kake izvirne rešitve; predstava, da nekdo lahko živi pravo bohemsko življenje brez popolne in dokončne prekinitve z univerzitetnim okoljem, pa je popolnoma nesmiselna oziroma smešna. Toda študent boem (in vsak študent se rad pretvarja, da je po srcu boem) se oprijema svoje ponarejene in degradirane verzije tega, kar je – v najboljšem primeru je samo povprečni individualni primerek človeštva. Celo starejše provincialne gospe vedo o življenju več kot on.

 

Kljub bolj ali manj ohlapnemu urniku v mejah individualne svobode, ki jo dovoli totalitarni spektakel, se študent izogiba avanturi in eksperimentiranju ter se rajši drži prisiljenega časovno-prostorskega planiranja, ki ga za njegov blagor urejajo varuhi sistema. Čeprav ni prisiljen ločiti dela od prostega časa, to prostovoljno počne in hkrati hinavsko razglaša svoj prezir nad “zadrtimi študenti”. Sprejema vsako obliko separacije in potem obiskuje svoje religiozne, športne, politične ali sindikalne klube, da lahko objokuje odsotnost komunikacije.

 

Izjava

 

Vendar resnična beda študentskega življenja najde svojo takojšnjo fantastično kompenzacijo v opojnosti kulturnih dobrin. V kulturnem spektaklu zavzame študent svoj naravni prostor kot spoštovanja poln učenec. Čeprav je blizu produkcijske točke, mu je dostop do “Resničnega Svetišča Kulture” onemogočen, in tako odkrije moderno kulturo kot občudujoč gledalec. V dobi mrtve umetnosti ostaja najbolj lojalen pokrovitelj gledaliških in filmskih klubov in najbolj pohlepen potrošnik zapakiranih fragmentov njenih konserviranih trupel, razstavljenih v supermarketih za premožne gospodinje. V brezpogojnem nekritičnem konsumiranju je študent v svojem elementu. Če kulturnih centrov ne bi bilo, bi jih izumil študent.

 

Izjava

 

Bolj kot kjer koli drugje je študent zadovoljen, da je spolitiziran. Toda njegovo politično delovanje posreduje prav spektakel. Tako torej grabi vse uboge capaste ostanke Levice, […]. Vodje se dobro zavedajo poraza delavskega gibanja, in prav tako delavci sami, čeprav so pri tem bolj zbegani. Toda študent o vsem tem nima pojma in se še naprej veselo udeležuje smešnih demonstracij, ki niso nikoli pritegnile nikogar drugega kot prav študente. Bolj kot kjer koli drugje je študent zadovoljen, da je spolitiziran. Toda njegovo politično delovanje posreduje prav spektakel. Tako torej grabi vse uboge capaste ostanke Levice, […]. Vodje se dobro zavedajo poraza delavskega gibanja, in prav tako delavci sami, čeprav so pri tem bolj zbegani. Toda študent o vsem tem nima pojma in se še naprej veselo udeležuje smešnih demonstracij, ki niso nikoli pritegnile nikogar drugega kot prav študente.

 

Izjava

 

To je politična lažna zavest v svojem čistem nedotaknjenem stanju, dejstvo, ki spreminja univerze v bogato lovišče manipulatorjev umirajočih birokratskih organizacij. Ti birokrati totalitarno programirajo študentske politične opcije. Občasno se pojavljajo deviantne tendence in šibki impulzi “neodvisnosti”, ampak po obdobju simboličnega odpora se disidenti reinkorporirajo v red, ki v svojih temeljih ni bil nikoli vprašljiv.

 

Izjava

 

Lahko dodamo, da obstajajo tudi študentje z znosno intelektualno ravnijo. Ti se kasneje z lahkoto izognejo mizernim pravilom, določenim za kontrolo povprečnejših študentov. To so zmožni storiti zato, ker so dojeli sistem, ker ga prezirajo in vedo, da so njegovi sovražniki. V izobraževalnem sistemu so, da dobijo najboljše, kar jim ta lahko ponudi: štipendije. Izkoriščajoč kontradikcijo, ki vsaj sedaj obvezuje k vzdrževanju majhnega relativno neodvisnega akademskega “raziskovalnega” sektorja, bodo mirno prenašali virus odpora vse do njegove najvišje stopnje: njihovo odprto zaničevanje sistema je nasprotje lucidnosti, ki jim omogoča, da prekosijo njegove služabnike. Že sedaj so teoretiki prihajajočega revolucionarnega gibanja in ponosni, da se jih kot takih tudi bojijo. Ne prikrivajo dejstva, da tisto, kar tako zlahka izvlečejo iz “akademskega sistema”, služi za njegovo uničenje. Študent se ne more upreti ničemur, ne da bi se uprl svojemu študiju, čeprav študent manj občuti to nujnost upora kot delavec, ki se spontano upre svojemu položaju. Toda študent je proizvod moderne družbe ravno tako kot Coca Cola ali Godard. Svojo ekstremno odtujitev lahko premaga le s spopadom s celotno družbo. Ta kritika na noben način ne more biti opravljena izključno v samem študentskem polju: študent, če se že definira kot študent, se s tem identificira s psevdovrednostjo, ki mu onemogoča, da bi se ovedel svoje dejanske razlastitve, in zato ostaja žrtev lažne zavesti. Toda vsepovsod, kjer je moderna družba predmet kritike, se mladina udeležuje tega boja; ta upor je najbolj direktna in temeljita kritika študentskega obnašanja.

 

Poslušali ste odlomek iz pamfleta »O bedi študentskega življenja (z ekonomskega, političnega, psihološkega, seksualnega in predvsem intelektualnega vidika, s skromnim predlogom za njegovo izboljšanje)«, ki je nastal novembra 1966 kot plod sodelovanja situacionistov in AFGES (Zveza študentov v Strassbourgu). Slovenski prevod je izšel v Časopisu za kritiko znanosti l.1997. Posnetki, ki ste jih slišali, so nastali ob različnih priložnostih v zadnjih 3 letih. Prispevek naj ne bo ponazoritev tega, da se zgodovina ponavlja najprej kot tragedija in potem kot farsa, temveč dokaz, da se od ranih '68 pač preprosto ni kaj dosti spremenilo.

 

Zrezala in sestavila sem Klara Otorepec, interpretirala sta Polona in Biga, za tehnikalije je skrbel Blaž

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.