Brodolom univerze

Brodolom univerze

Oddaja
8. 11. 2018 - 12:00

Danes pišemo o eseju Brodolom univerze, ki ga je napisal Michel Freitag.

Morda se zdi nenavadno, da o eseju, ki je bil v slovenščino preveden leta 2010, pišemo v tem trenutku, vendar je morda ravno zdaj trenutek, ko moramo spis spet privleči na plano. Freitag je, tolikanj izdamo vnaprej, upal, da se brodolom v resnici še ni zgodil in da se voda dviga šele v podpalubju. Rastko Močnik pa je v predgovoru zapisal, da je imel Freitag bolj prav, kot je upal: univerza se že potaplja. Po zasedbi Filozofske fakultete leta 2012, ki je na nek način zgodba o uspehu, na drug način pa zgodba o izpeti romantiki, je trenutni zeitgeist morda znova primeren za obujanje boja za univerzo: formirajo se nove študentske skupine, vsaj deloma se zdi, da nosi veter možnost še zadnje vstaje, preden univerza potone. Pričujoča oddaja je deloma recenzija in deloma obnova. Obnova je, če reproduciramo Freitagov diskurz in koncepte, recenzija, če jih aktualiziramo in umeščamo v nam lasten politični prostor in diskurz.

Začnimo na začetku. Freitag prične svojo šestdesetstransko razpravo z uvedbo razlike med institucijo in organizacijo: “Tako kakor vse institucije - družina, država, oblike lastnine, podjetje in tako naprej - je tudi univerza deloma samogenerirana, če je priznana od zunaj in od zunaj določena s predpisi. Organizacija pa je, nasprotno, določena instrumentalno: spada v red prilagajanja sredstev za dosego določenega namena ali cilja.”

Univerza kot institucija torej primarno služi ciljem. Freitag poudari, da so ti cilji vedno napajani z vrednotami in tradicijami: osrednjo ideološko funkcijo univerze v svoji izvorni obliki vidi Freitag tako: “Zahtevala je nadomestitev neposredne avtoritete tradicije s svobodnim iskanjem resnice - vključno z znanstvenim spoznanjem v filozofskem pomenu besede - ter avtonomno obliko prenosa vednosti in izobraževanja novih elit, odgovornih družbi v imenu univerzalne objektivnosti te vednosti, ne v funkciji dedne ali cerkvene avtoritete, pa tudi ne zgolj na osnovi posameznih interesov.”
Organizacija je po drugi strani podvržena prioritizaciji sredstev, kar Freitag konceptualizira kot “instrumentalne praktične sposobnosti in praktični uspeh - upravljanje, načrtovanje, učinkovitost, uspešnost in tako naprej”. Univerza kot organizacija je torej entiteta, ki svoj smoter opravičuje z organizacijskim uspehom, kar v resnici pokaže na neko gnilobo v podpalubju: ideal uporabnosti.

Očitno je, da na tej točki Freitag zelo natančno zadene status quo ljubljanskega visokega šolstva: zdi se, da univerza v Sloveniji vztraja v nekakšnem krču: po eni strani še vedno vsaj deloma vztrajamo pri prvem, po drugi pa so se zadnje čase - tu govorimo o več kot desetletju - na univerzo prikradli razni navidez nedolžni elementi: karierni tedni, ljubljanski univerzitetni inkubator, merjenje uspešnosti fakultet po direktni potrebi po stroki na trgu delovne sile in tako naprej. Freitag spremembo in odstopanje od tega prvotnega modela univerze prvič zasledi na ameriških univerzah. Trdi, da je ameriška univerza že od samega začetka drugačna od evropske. Za razliko od Evrope univerze v ZDA nikoli niso obstajale kot predmoderne, nasprotno: formirane so bile v odporu do starega reda in bile od samega začetka zastavljene liberalno in buržoazno; rečeno drugače, v Evropi se je morala zgoditi meščanska revolucija kot nekakšen badioujevski dogodek, ki je terjal novo vednost, ki je utemeljila nek nov meščanski red.

ZDA se je že na začetku formirala v odporu do predmodernega in tega teoretskega obrata ni potrebovala. Freitag za primer navede “self-evident truth”, na katero se sklicuje ameriška ustava: ker do obrata ni prišlo, je bila družba že od samega začetka postavljena apolitično, torej instrumentalno, epistokratsko oziroma bolje, bolj freitagovsko, tehnokratsko. Posledično je bila tudi univerza postavljena kot moment instrumentalnosti: obstaja za praktično korist družbe. V 20. stoletju, pravi Freitag, so ameriške univerze zaslovele kot epitom učinkovitosti, uspešnosti: na tem mestu ni tako zelo natančen in detajlen, vendar navede, da je ameriški model univerze vedno bolj posneman. Metamorfoza univerze, ki jo opisuje Freitag, poteka sočasno z metamorfozo znanstvene metode. Izvorno je bila znanstvena metoda uperjena k nekemu “kritičnemu zasledovanju resnice”, k spoznavanju sveta v nekakšni objektivnosti - karkoli si o njej mislimo skozi postmoderno lečo. Nova znanstvena metoda, metoda organizacije, je po Freitagu takšna: “Cilj znanosti ni več znanje o svetu, temveč napovedovanje učinkov naših praktično usmerjenih posegov vanj.” Še vedno ostajamo na terenu, ki nam je dokaj znan: zdi se, da Freitag ubesedi tisto, kar nam je vsem bilo že ves čas jasno, pa tega nismo znali izreči. V nadaljevanju eseja pa uvede tudi premisleke, ki niso bili nikoli tako zelo očitni in predstavljajo neke vrste zarezo v razumevanje univerze. Na tej točki začne Freitag diskurz o raziskovanju. Pove, da raziskovanje na novi univerzi postane glavni smoter: še poučevanje je v bistvu zgolj vzgoja novih raziskovalcev, a vendar to niso raziskovalci nečesa, če spet uporabimo eksakten Freitagov besednjak, marveč raziskovalci neke stvari. Raziskovanje postane ujetnik svojih vsakokratnih neposrednih in specifičnih ciljev, hkrati postane vselej zgolj neka nova tehnika izdelave novih postopkov, nove uporabnosti.

V bistvu se raziskovanje morda sploh ni spremenilo: še vedno zasleduje resnico, morda pa se je spremenila resnica, ko se je, če spet uporabimo neposreden navedek, “poistovetila z zmožnostjo izvrševanja, udejanjanja, ustvarjanja - tistega, kar je sholastika prihranila za božjo usodo". Namesto Freitagovega zaključka te misli lahko omenimo Foucaulta, da pokažemo, kako dobro Freitag umesti svoj esej v intelektualni prostor sedanjosti in polpretekle zgodovine. Foucault namreč opisuje, kako se družba v zgodovini, ki jo konstituirajo zareze, prebije do točke, ko se od discipline posameznika premaknemo k nadzoru množice. Tu ne govorimo nujno o stalinističnem terorju ali o romanu 1984, ne, tu govorimo o družbi tehnokratskega nadzora, ki skozi razne tehnike - panoptikom, biopolitiko in tako dalje - uravnava družbeno. Če navržemo še eno referenco, ki je Foucaultu morda diametralno nasprotna, pa vseeno govori o podobni stvari, ki jo v politični epistemologiji razvije Freitag: Situacionistično internacionalo. Ključna poanta Družbe spektakla po Guyu Debordu je ravno komodifikacija, ki bi jo lahko brali kot vzpostavitev univerzalne metrike užitka, ki se približa idejam utilitaristov, ko se nam zdi, da skoraj obstaja neka merska enota hedonov, s katerimi merimo zadovoljstvo. Edino vprašanje te družbe, ki jo skozi različne horizonte rišejo Freitag, Foucault in Debord, je torej preprosto: kako reševati tehnične probleme. To postane smoter sam na sebi, sizifova skala, ki jo valimo ad infinitum.

Na tem mestu prične Freitag razpravo o prihodnjih nalogah univerze. Univerza danes je organizacija, ki je vseskozi izpostavljena pritiskom, naj se prilagaja gospodarstvu, naj se prilagaja potrebam trga delovne sile: naj torej pomaga pri tem velikem projektu tehnokratske vladavine. Od tod pride do vseh javno-zasebnih partnerstev, odcepljenih podjetij in vsega ostalega, univerza pa iz kroga znanja - od koder, pravi Freitag, prihaja izraz “kolega” - preide v novo industrijo, ki producira nove raziskovalce in nove armade “belih ovratnikov”. Freitag kot odgovor na nastalo situacijo ne predlaga revolucije - ker ta ni niti mogoča niti zaželena. Predlaga pa naslednje. Zahteva, da se mora “univerzitetno raziskovanje torej tako v naravnih kakor humanističnih znanostih napajati iz tega prizadevanja za celovito sintezo, ki ustreza klasični ideji teorije”. Kar zadeva “uporabnost”, pove še: “Obenem pa bi morale biti vse neposredno pragmatične, utilitarne raziskave, katerih prvotni namen je odgovoriti na točno določene potrebe po znanju ali informacijah, prepuščene zunajuniverzitetnim instancam. Kot drugo zahteva ločitev profesorja in raziskovalca, pa četudi sta združena v isti osebi: ta ločitev je predvsem konceptualna: Freitag ne želi profesorjev-raziskovalcev, ki po potrebi subvencije ali utilitarnega projekta specifično raziskovalno vprašanje “prekrstijo v znanstveni problem”. Obe načeli na koncu izhajata iz postulata, da naj bi univerza reševala civilizacijske, in ne zgolj tehničnih problemov.

Povezano z omenjenim Freitag predlaga tri rešitve. Prvič, zahteva postavitev “močnega in živega akademskega okolja”, ki mu postavi praktično enake zahteve, kot jih postavi univerzi. Drugič, zahteva tako konceptualno kot tudi organizacijsko ločitev univerze in raziskovanja. Tretjič, Freitag zahteva, da se reši dilema med neelitistično splošnostjo in specializiranim izobraževanjem. Trdi, da je kriterij pravega izobraževanja preprost: “Vsako izobraževanje in vsako intelektualno raziskovanje sta na ravni univerze, če ne implicirata samo obvladovanja in uporabe neke tehnike, pač pa tudi pridobitev zmožnosti presoje, ki jo bo družba priznala kot avtonomno.”  Na tej točki lahko našo obnovo in aktualizacijo Freitaga obrnemo v kritiko. Poskusimo abstrahirati teoretsko pozicijo eseja: problem univerze je, da je od izvirnega civilizacijskega projekta iskanja resnice in sintetične teorije prešla k tehničnemu projektu reševanja problemov in poseganja v okolje. Če njegovo kritiko abstrahiramo in privedemo še korak dalje, kot jo privede sam, bi lahko rekli, da je Freitag v osnovi kritik postmodernizma.
Postmodernizem v humanistiki, pomnimo, pomeni predvsem spremembo v razumevanju narave resnice: če je resnica sprva veljala za konsistentno in vsebovano v stvari sami na sebi, je v postmodernizmu resnica vsebovana znotraj vedovnega sistema, ideologije, strukture. Rečeno drugače: v klasičnih linijah obstaja resnica v svetu kot cela, v postmodernizmu je resnica sama necela, paradoksalna, fragmentirana. Ravno etika postmodernizma bi se oddaljila od iskanja absoluta - toda to ne nujno vodi k učinkom, ki jih opisuje Freitag.

Postmodernistična etika ne nujno implicira tehnicistično univerzo - organizacijo. Ključen moment tehnicistične univerze je ravno apolitičnost v smislu manka prevpraševanja namena in smotra: spomnimo se še enkrat na self-evident truth v ameriški ustavi. Tudi Freitag tu pravilno zaključi, ko ameriško univerzo označi za pravo realizacijo razsvetljenskega projekta: zdi se, da je resnica najdena, da je projekt univerze zaključen, vse, kar preostane, je, da najdemo praktične rešitve: enačba je nastavljena, moramo jo samo še poračunati. Vendar omenjena etika ni etika postmodernizma, pač pa je omenjena etika dokončen iztek predmodernega projekta: postmodernizem, ki predmoderno označi za naivno, bo kot naivno označil tudi ameriško univerzo. Morda lahko tu narišemo svojo zahtevo univerzi: očitno se mora univerza spreminjati v koraku z resnico. Še enkrat si oglejmo konceptualizacijo resnice v zgodovini teoretske misli. Predmoderno smo že omenili - lahko bi ji rekli tudi realizem: resnica je nekje zunaj, na nas je, da jo najdemo. Sledi, četudi za kratek čas, modernizem, ki ugotovi, da resnice ni v zunanjem svetu, marveč jo išče nekje drugje, zadaj: zato so za modernizem značilna gibanja kubizma, nadrealizma in tako dalje. Na koncu, kot omenjeno, pride postmodernizem, ki resnico postavi v dojetje.

Kaj naj bo v tej postmoderni dobi torej etika univerze, kako naj se univerza obnaša? Morda se moramo vrniti na izvirni smoter: Freitag ga sicer postavi v moment kritičnega iskanja resnice, vendar morebiti obstaja nek globlji smoter. Omenili smo civilizacijski projekt: bi lahko rekli, da je smoter univerze produkcija vednosti?

Rešitev se zdi elegantna, ker omogoča zadoščenje Freitagovi kritiki tudi znotraj dekonstruktivističnega projekta: ni treba, da bi produkcija vednosti hkrati pristajala na predmoderne zahteve po iskanju resnice in se zatekala v tehnicizem. Kaj pomeni produkcija vednosti? V kontekstu postmodernizma predvsem produkcijo intervencij, zarez, preobratov v teoriji, ki omogočajo teoretsko produktivnost in politično subverzivnost. Smoter teoretske produkcije je zajet v civilizacijskem projektu: odpira nove horizonte, novo vednost.

Politična subverzivnost je ključna ravno zato, da se izognemo problemom, ki jih navaja Freitag: apolitičnost oziroma sprejetje mainstream ideologije je razlog, da se na univerzi zgodi tehnicizem: teorija je sprejeta, gre samo še za reševanje tehničnih problemov, ki še niso dorečeni. S politično subverzivnostjo tu ne mislimo političnega aktivizma, pač pa aktivno prevpraševanje statusa quo. Iztek obeh zahtev nam v končni instanci pove, da sta zahtevi v resnici isti: teoretska produktivnost, izumljanje novih zarez in prevratov je tavtološko enako politični subverzivnosti: politična subverzivnost za temeljno metodo prevpraševanja prevzame produkcijo teorije: novih horizontov.

Na tej točki zaključimo našo razpravo: Freitag ima še kako prav in kljub našemu dodatku so njegove zahteve na koncu utemeljene. Ni pa jasno, kako zahteve realizirati. Naj se stavi na parlamentarno politiko in levi projekt? Naj se nadalje bori v sklopu študentske politike? Naj univerza bije svojo samostojno bitko? Ta vprašanja puščamo odprta za kdaj drugič.

 

Freitaga je žvečil Matija

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness