Cene Štupar
Današnji unikompleks bo posvečen problematiki izobraževanja odraslih. V intervjuju z direktorjem javnega zavoda Cene Štupar, Bojanom Hajdinjakom in dvema strokovnjakinjama s področja izobraževanja odraslih, Alido Zagorc Šuligoj in Sašo Vrbančič, bomo spoznali kompleksno področje šolanja odraslih in mladih, ki so šolanje iz raznovrstnih razlogov opustili, pa se zopet vrnili.
Ker se na Radiu, ki ga poslušate, še vedno veliko ukvarjamo z izobraževanjem priseljencev, je bil pogovor zanimiv tudi zato, ker smo izvedeli, kakšne možnosti za izobraževanje imajo na javnem zavodu Cene Štupar odrasli ter mladoletni begunci, ki k nam pridejo brez spremstva.
Direktor zavoda ter učiteljici so nam v pogovoru pojasnili, kako poteka izobraževanje na zavodu, kako se oblikujejo učne skupine, kakšne so težave in specifike dela z odraslimi učenci, kakšne so sistemske težave. Presenetljiv in osvežujoč pa je bil realističen, “no-nonsense” odnos sogovorcev do kompleksnih problemov, s katerimi se srečujejo vsakodnevno. Sogovorci točno vedo, kdaj se je treba v učnem procesu učencem prilagoditi, kdaj jih je treba prisiliti, da opravijo zadane naloge in obveznosti, zavedajo pa se tudi omejitev lastne strokovnosti in ne posegajo v področja, ki niso v njihovi domeni.
Začeli smo s tem, kar nas v tem trenutku najbolj bremeni. Ali so begunci upravičeni do izobraževanja in tega tudi deležni? In če ja, kakšno to sploh je?
Alida Zagorc Šuligoj nam najprej razloži, v katere skupine, kategorije so migranti razvrščeni. Glede na kategorijo, v kateri pristanejo, so upravičeni do različnega izobraževalnega programa.
Alido Zagorc Šuligoj pri predstavitvi izobraževalnih programov izmenjaje dopolnjujeta še Bojan Hajdinjak, direktor zaova Cene Štupar in Saša Vrbančič, ki na zavodu skrbi za izvajanje programov osnovne šole za odrasle:
Priseljenci iz tretjih držav pa dobijo pravico do vključitve v program začetne integracije priseljencev v obsegu začetnih 60 in naknadnih 180 ur. Program začetne integracije priseljencev je osnova za izpit za pridobitev državljanstva.
Velik del priseljencev po različnih indikatorjih spada med ranljive skupine. Zaradi specifik, ki opredeljujejo priseljence, so težko zaposljivi. Poleg tega, da priseljenci ob prihodu v Slovenijo še ne poznajo jezika, pogosto tudi ne vedo, kako deluje trg delovne sile v novi državi, težava pa se lahko pojavi tudi pri izobrazbeni strukturi ali dokazovanju dosežene stopnje izobrazbe. Zaradi velike potrebe po zaposlovanju in slabe seznanjenosti iskalcev dela z zaposlitvenimi možnostmi so na zavodu vključeni v projekt, ki skuša te težave premostiti. Projekt predstavijo Hajdinjak, Zagorc Šuligoj in Vrbančič.
Priseljenci imajo poleg težav z vključevanjem na trg delovne sile pogosto še psihosocialne težave. V obdobju obveznega izobraževanja je za premagovanje teh poskrbljeno, saj obstajajo sistemski mehanizmi za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski. Na slovenskih osnovnih šolah delujejo psihologi, sociologi in pedagogi, ki se povezujejo z zunanjimi institucijami, da lahko šolarjem pomagajo pri premagovanju težav. Glede na to, da se v andragoškem izobraževanju delavci ukvarjajo z relativno specifično populacijo, se nam je zdelo smiselno, da tudi sami nudijo pomoč za premagovanje psihosocialnih težav. Učenci, ki obiskujejo javni zavod Cene Štupar, namreč niso samo begunci in priseljenci, ampak tudi otroci ponavljavci, ki so osnovno šolo obiskovali več kot 11 let, otroci, ki so iz šolanja zaradi različnih razlogov izpadli in se v šolski sistem vrnili kasneje, in drugi.
Sogovorci omenjajo, da se povezujejo z različnimi nevladnimi in vladnimi organizacijami. Opozarjajo pa tudi na neusklajenost v tako imenovani ponudbi. Različne organizacije, društva in človekoljubci organizirajo tečaje, pomoč, izobraževanja. Pestrost ponujenega lahko udeležence izobraževanj, ki se v novem okolju še ne znajdejo, zmedejo. Kaj se dogaja, razloži Zagorc Šuligoj.
V tem zadnjem odgovoru se že nakazuje ena naslednjih tematik, ki se jih je treba zavedati ob delu z osebami, ki so vključene v andragoško izobraževanje. Namreč, zaradi pestre izbire tako formalnih kot neformalnih izobraževalnih možnosti pa tudi zaradi izrazito različnih življenjskih poti je treba odraslim učencem bistveno bolj stati ob strani pri odločitvah, ki jih sprejemajo. Še druge specifike dela z odraslimi pojasnita Hajdinjak in Zagorc Šuligoj.
Saša Vrbančič izpostavi še veliko vlogo, ki jo ima izobraževanje za ženske. Pogosto lahko za priseljenke, ki živijo same, izobraževanje pomeni izhod iz izolacije, pozitiven neprekinjen stik z ljudmi.
Kljub pozitivnemu in pogosto ključnemu doprinosu, ki ga ima andragoško izobraževanje na življenje odraslih, je nenavadno, kako slabo je urejeno s sistemskega vidika.
Hajdinjak, Vrbančič in Zagorc Šuligoj povedo, da za področje izobraževanja odraslih ni urejenih standardiziranih testov za ocenjevanje prehodne ravni znanja, s katerimi bi posamezniku lažje in boljše prilagodili učni proces. Prav tako niso urejena učna gradiva, ki bi učiteljem in učencem lajšala delo.
Prav tako ni urejeno stalno financiranje, zato je delo zavoda odvisno od stanja na trgu. Razloži Hajdinjak.
Področje izobraževanja odraslih je pred očmi, ušesi, zavestjo javnosti nekoliko skrito področje, a je še kako pomembno. Škoda, da ni za to področje skrbneje poskrbela tudi država.
Eno ključnih misli o vlogi izobraževanja za življenje in prihodnost odraslega s kratko izjavo najbolje povzame prav direktor zavoda Cene Štupar, Boštjan Hajdinjak:
Oddajo je pripravila Zala
Dodaj komentar
Komentiraj