Kakšno prihodnost vzgajamo?
»Učenec ve, da moramo grajeno okolje vzdrževati in varovati naravno okolje, ve, kdo skrbi za določena zemljišča in kako lahko sam prispeva k urejenemu videzu okolice, zna ustrezno ravnati z odpadki ter pozna nekatere onesnaževalce voda, zraka in tal v svoji okolici.«
Tako pravi učni načrt za okoljsko vzgojo v osnovni šoli, ki sta ga leta 2011 izdala takratno Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod za šolstvo. Okoljske tematike naj bi se uvajalo interdisciplinarno. Učni načrt specificira, kako naj temo na primer naslovi učiteljica slovenščine, likovne vzgoje ali športne vzgoje. Učenka tretjega razreda naj bi razumela, kako potrošništvo vpliva na okolje. Mladi na okoljskih protestih pa kot eno izmed svojih zahtev vseeno še vedno navajajo »vključitev celostne obravnave okoljskih tematik v učne načrte na vseh ravneh izobraževanja«.
Kaj torej ne štima? Odgovarja Gaj Kolšek iz Mladih za podnebno pravičnost:
Dobra novica je, da se stvari s podporo novega Ministrstva za vzgojo in izobraževanje baje premikajo. Malo manj dobri sta dve: prva, da se menda premikajo že kar nekaj časa in da ni mogoče zagotovo reči, kako dolgo se bodo še premikale, preden se tudi premaknejo. Druga pa, da tudi takrat ni nujno, da se bodo premaknile dovolj radikalno.
Za namene današnjega zeleno obarvanega Unikompleksa smo spregovorili z doktorjem Andrejem Lukšičem, profesorjem na Fakulteti za družbene vede. V času prejšnje vlade je dr. Lukšič sodeloval v samoiniciativni skupini, ki je pripravljala in preizkušala okoljevarstvene spremembe programa. V skupini so sodelovale učiteljice v osnovnih in srednjih šolah, mlade raziskovalke in študentke, pa tudi predstavniki ravnateljskih združenj.
Kaj pa je torej narobe s tem, kako naslavljamo okoljske tematike v učnem in akademskem okolju?
Zdaj prejšnje samoiniciativne skupine torej ni več, ker jo je nadomestila nova, formalna skupina za pripravo sprememb. Vodi jo Saša Kregar na Zavodu za šolstvo, ki je do časa etriranja oddaje na žalost nismo uspeli doseči, zato pa nam je nekoliko več uvida v njihovo delo podala osnovnošolska učiteljica, ki je članica tako prejšnje kot novonastale skupine, in ki tudi sicer aktivno vključuje okoljske tematike v učni proces na svoji šoli.
IZJAVA KATARINA VODOPIVEC KOLAR
Dogaja torej se, ampak ali tudi dovolj hitro? Mojca Orel, srednješolska profesorica biologije in kemije ter članica bivše ekipe za pripravo sprememb odgovarja:
In ko bodo stvari enkrat napisane, bo to dovolj?
Orel pove, da je treba delati na izobraževanju učiteljev. Vse to pa postavlja še eno vprašanje, na katerega odgovarja Lukšič.
Trenutni sistem učiteljice in profesorice motivira k obisku dodatnih izobraževanj predvsem tako, da z udeležbo dobivajo točke, potrebne za napredovanja. Točke lahko pridobijo tudi na povsem druge načine, kot so mentoriranje učenk pri tekmovanjih, organizacija prireditev, objava strokovnih člankov in tako dalje. Če teh točk ne želijo ali ne potrebujejo, ker na primer že imajo najvišji možni naziv in plačni razred za svoje delovno mesto, potem kot korenček za tiste, ki se jim te teme ne bi zdele pomembne, ostane bore malo konkretnega, razen apeli s strani ravnateljev in države. Še sreča torej, da se je v praksi veliko delavk v vzgoji in izobraževanju več kot pripravljenih doizobraziti. Trenutno to nalogo doizobraževanja opravljajo programi, kot je Ekošola. Več o njihovem poslanstvu in ciljih pove Gregor Cerar:
Kaj šole motivira, da se pridružijo projektu Ekošola?
O aktualnem projektu sprememb na Zavodu za šolstvo pri Ekošoli ne vedo veliko, čeprav pravijo, da bi si želeli biti vključeni.
Vseeno pa je treba tudi pri Ekošoli in podobnih programih poudariti, da glede na njihov seznam najboljših praks večinoma ostajajo pri prepoznavanju in zmanjševanju individualnega vpliva na okolje. Še vedno lahko pogosto umanjka prepoznavanje sistemskih vzrokov in revolucionarno stališče, ki ga pogrešajo Mladi za podnebno pravičnost.
Ravno zato se zdi upravičen tudi dvom, da bodo prihajajoče spremembe naslovile širši izvor okoljskih problemov. A kakršen koli naj že bo ta novi program, dovolj radikalen in sistemski ali ne, v vsakem primeru izgleda, da bomo morali nanj še počakati. In vmes? Odgovarja Lukšič.
Ob tem dodaja:
Ponovimo še enkrat, za tiste zadaj: ni, da se ne da, ampak se noče. In dodajmo: če pa se hoče, naj se torej že enkrat zgodi. Dokler učni načrti mladih ustrezno ne pripravljajo na soočenje z vzroki okoljske krize in na življenje, ki nas čaka čez nekaj desetletij, bo zahteva po prenovi učnega sistema v kontekstu okoljevarstva očitno ostala na seznamu protestnih zahtev.
In dokler vodilni v državi ne poslušajo stroke in mladine, se bomo še naprej družili ob petkih. Katarina Vodopivec Kolar se nam bo s svojimi učenci in učenkami danes pet čez eno baje pridružila.
IZJAVA KATARINA VODOPIVEC KOLAR
Nika upa, da se imajo lepo in da pridejo še kdaj.
Dodaj komentar
Komentiraj