Dijakobinci smo, kar se nas tiče, utelešenje emancipacije. Ker nam torkov jutranji termin ni bil dovolj, smo tokrat prevzeli Unikompleks, v katerem bomo bolj podrobno analizirali Kinotrip, prejšnjetedenski filmski festival za mlade, natančneje za dijake.

 

Na Kinotripu je bilo na ogled osem filmov, ki so si jih iz prej določenega širšega nabora izbrali ljubljanski dijaki, sodelujoči pri organizaciji samega festivala. Vsi filmi naj bi bili mladinski, bili pa so žanrsko različni. Tako smo si ogledali dokumentarni film Sonita, drame Žalejka, Eden izmed nas in Društvo mrtvih pesnikov, animirani film Psihonavta, komedijo Pri sedemnajstih, grozljivko Nisem serijski morilec in športni film Igrišče.

 

To se sicer sliši kot veliko različnih žanrov, a so si bili vsi filmi bolj ali manj podobni. Vsi namreč najstnike obravnavajo bolj ali manj stereotipno. V Žalejki si glavna junakinja Lora želi zapustiti svoje vaško okolje, z družino se ne razume najbolje, zdi se ji, da je nihče ne razume, tudi njeni sovrstniki ne. Po nenadni smrti očeta se s situacijo ne more spoprijeti, zato se odloči za pobeg in s čimer se film konča. Film je sicer dober prikaz mladih, ki se na vasi počutijo ujete, vendar se Lora v celotni situaciji zdi povsem nemočna. Sama ne mora razrešiti ničesar, zato tudi pobegne.

 

PREDSTAVITEV FILMOV

V filmu Pri sedemnajstih ima junakinja filma ne le en najstniški problem, temveč kar vse, ki bi si jih lahko zamislili. V zgodnjih najstniških letih ji je umrl oče, edini, ki jo je kdajkoli razumel. Njena mati ima rada zgolj njenega brata, ta pa je egocentričen narcist, ki ji kasneje ‘ukrade’ njeno edino prijateljico. Poleg tega je izredno družbeno neprilagojena in nezadovoljna s svojim izgledom. Tu pa se njeni problemi še ne končajo. Ko gre prvič na zmenek, ima njena simpatija o tem zmenku precej drugačno idejo, kot jo ima sama, saj jo skoraj spolno zlorabi.

 

Pri sedemnajstih je popoln prikaz vseh stereotipov o najstnikih, vsega skupaj pa je že skoraj preveč, saj je zgodba sestavljena izključno iz najbolj naivnih posplošitev. Najstniki smo, sodeč po tovrstnih prikazih, očitno zgolj jamrajoči egocentristi, ki ne vedo, kako naslavljati svoje probleme in zato najraje zbežimo pred njimi.

 

V filmu Igrišče se znajdemo v ruskem blokovskem naselju, v katerem zaradi nogometnega igrišča pride do prave male vojne. Dve skupini najstnikov, ena sestavljena iz čistokrvnih Rusov in druga iz ne tako zelo pristnih, se spopadeta v nogometu, poraženec pa ne bo več smel uporabljati igrišča. Režiserjev prikaz nogometa kot ojačevalca nacionalističnih idej je bil sicer tekom filma uspešen, vendar ga je uničil srečen konec, v katerem vsi postanejo prijatelji. Jasno je, da je bil film narejen za privabljanje množic oziroma mladih nogometašev v kinodvorane. S precej nerealnim koncem in razvlečeno najstniško igro nogometa pa jim to očitno ni uspelo, saj bolj ali manj film gostuje le na različnih festivalih, kar ni bil primarni cilj ustvarjalcev.

 

Film z naslovom Eden izmed nas pripoveduje zgodbo o resničnih dogodkih. Skupina mladih v Avstriji vdre v supermarket, nakar glavnega junaka Stephana ustreli policist. Zgodba je zelo preprosta, film sam pa odlikujeta odlična režija in kadriranje, ki je predvsem atipično za mladinski film.

 

Psihonavta je španski animiran film. Govori o otrocih, ki živijo na osamljenem otoku sredi morja, ki ga uniči nuklearna katastrofa. Sočasno spremljamo dve zgodbi. Del glavnih junakov se v želji, da bi pobegnili na najbližji kontinent, odpravi do obale otoka, eden izmed junakov, imenovan Birdboy, pa se medtem sooča s samim sabo.

 

Film, ki sliši na ime Nisem serijski morilec, naj bi bila grozljivka. Glavni junak je prepoznan kot sociopat in doma pomaga pri delu v mrtvašnici. Ko se v mestecu sočasno s pojavom skrivnostne črne snovi pričnejo umori, je po naključju vedno nekje blizu. Film na koncu preide v polje nadnaravnih pojavov, ubijalec je namreč  neke vrste demon, ki mora ubijati, da lahko preživi. A vendar s projekcije na koncu odidemo z več nerazrešenimi vprašanji, kot se nam jih porajalo ob njenem začetku, saj film ne pojasni, od kod se je demon vzel in kaj je pravzaprav bil.

 

Edini dokumentarni film v izboru je bil Sonita, ki govori zgodbo o v Iranu živeči afganistanski begunki Soniti. Režiserka je protagonistko zasledila, ker se je ukvarjala z rapom, kar je za Afganistanke zelo nenavadno, saj se z glasbo ne bi smele ukvarjati. Sam dokumentarec je zelo zanimiv in to ne zgolj zaradi tako aktualne tematike: režiserka je Soniti večkrat pomagala, na koncu pa jima je uspelo priti v Združene države Amerike, kjer je Sonita dobila štipendijo in kjer zdaj končuje šolanje.

 

Na festivalu je bil predvajan tudi film Društvo mrtvih pesnikov, ki pa je tako znan, da ga ni treba posebej predstavljati. Vsem naštetim in predvajanim filmom je skupna tematika osvoboditve in opolnomočenja mladih. Glede na to pa, da je cilj Kinotripa ustvarjati mlade cinefile, ki na film ne bodo gledali le kot na vrsto zabave, temveč tudi kot na umetniško delo z določenim vplivom na diskurz, se vprašajmo, kakšen pomen imajo takšni filmi za dijake, ki jih gledajo.

 

VREDNOTENJE SAME SPOROČILNE VREDNOSTI

Nabrani filmi vzpostavljajo diskurz o problemih mladih, predvsem gre za dijake, leto gor ali dol. Mlade praviloma postavijo v antagonistične pozicije, jih soočajo z različnimi problemi. Razberemo lahko tri pozicije, v katerih omenjeni filmi obravnavajo dijake.

 

Morda je najbolj naivna čisto prva pozicija, v kateri so dijaki postavljeni v nasprotovanje celemu svetu. Na tak način se riše Psihonavta. Glavni junaki želijo zapustiti njihov domač svet, ki ga je uničila nuklearna eksplozija. Želijo oditi na drug kontinent, kar pa v kontekstu samotnega otoka v resnici pomeni zavrnitev celega sveta, v katerem so bivali vse življenje. Svojo svobodo in emancipacijo bodo prejeli na račun zavrnitve materialnega sveta skozi idealistično ali utopično mišljenje.

 

Podobno stvar vidimo v Žalejki pri Lori, ki na koncu pobegne od doma. Na koncu deluje kot stereotipičen najstnik ali najstnica, ki v vsej naivni nedolžnosti pobegne in ravno odprt konec simbolizira neko histerično ravnodušnost, češ, saj je tako ali tako vseeno, kam gre, samo da pač nekam gre.

 

Veliko bolj popularna - in stereotipična - je postavitev dijaka v čevlje upornika proti sistemu. V filmu Eden od nas je celotna poanta vloma v supermarket ravno osvoboditev. Čeprav glavni junak hitro umre, za nekaj trenutkov občuti svobodo. Zelo podobno idejo je mogoče zaznati v sceni slovenskega filma Gremo mi po svoje, v kateri se trije heroji evforično derejo “svoboda”, ko gredo nek dan sami na pohod, kar naj bi simboliziralo upor proti pravilom.

 

Podobno upor zavoljo upora samega predstavlja Sonita. Afganistanska deklica se bori proti prisilnim porokam žensk v arabskem svetu. Toda v obratu ironije se potem preseli v ZDA, ki niso nič manj patriarhalne od Bližnjega vzhoda in tudi nič manj eksploitativne. Problem upora, ki je sam sebi namen, je, da mu manjka celovito prevračanje sistema in je omejen na kritiko določenih fetišizacij oziroma simptomov, medtem ko vzroki ostajajo nespremenjeni - kar se, mimogrede, v teoriji imenuje Marxov fetiš.

 

Gre za upor proti sistemu, vendar tukaj ni cilj uničenje sistema kot občega, marveč obratno - gre za neko, če se tako izrazimo, brezskrbno površinsko upiranje. V lastni diskreditaciji, naivnosti in brezbrižnosti v resnici sistem naredi še močnejšega. Temu podzavestno pritrdi tudi igralec v filmu Eden od nas. Povedal nam je, da želi, da naj se prek filma učimo in ne ponavljamo istih napak, kar je nasprotno motiviranju dijaške osvoboditve in opolnomočenja.

 

Glavna reakcija na prikazano uporništvo je obsodba slednjega, ki pa je v filmu na svoj način romantizirano. Filmi se vrtijo okoli neke ezoterične mistične predstavitve uporništva in krutega racionaliziranega neuspeha, nikoli pa ne uspejo misliti uporništva kot pogoja korenite spremembe.

 

Čisto zadnji moment antagonizma mladostnika - dijaka je moment, v katerem se dijak na nek način bori sam s seboj. Slednjega srečamo predvsem v filmu Jaz nisem serijski morilec, postransko pa je predstavljen v praktično vseh prej omenjenih filmih.

 

Gre za stereotip najstnika, ki se mora za razrešitev konflikta soočiti z lastnimi problemi in jih mora v svojem notranjem svetu razrešiti. Kar je na koncu dneva spet obrat stran od prave subverzije. Fant je v resnici sociopat in se ne more spremeniti, kar gre z roko v roki s tezo, da subjekt ne obstaja kot neka stvar sama na sebi, marveč venomer kot vloga znotraj družbe.

 

Zakaj se to zgodi? Ne nasprotujemo opolnomočenju in osvoboditvi dijakov in mladih na sploh, vprašanje pa je, na kakšen način je želja po uspešnem dijaškem revoltu sploh izražena. Ni važno samo, kaj je izrečeno, marveč tudi, kako je izrečeno in kdo sporočilo izreče.

 

Nabrani filmi dijaka vzpostavljajo kot simbol določene identitete. Bili naj bi tista naivna nedolžna bitja, ki iščejo nov svet, ki bo popoln, pa čeprav se vsi zavedajo, da je to nemogoče. Brezbrižno in skorajda naključno se upirajo sistemu, kar jim vedno spodleti in nazadnje neumorno popravljajo svojo zlomljeno bit, ki naj bi bil glavni in zadnji nasprotnik. Saj veste, vsi problemi so le problemi mentalitete in ne problemi družbe, saj veste, vsak dijak je za svoje težave kriv sam in naj jih tudi sam reši.  

 

Diskurz o dijaku kot uporniku je tukaj ambivalenten. Po eni strani izbrani filmi romantizirajo opolnomočenje v obliki histerične opustitve sveta, mogoče boja proti sistemskem, ali skoraj faustovske borbe z nepremagljivimi demoni v sebi.

 

Po drugi strani tej ezoteriki ves čas kontrirajo z eksoterično racionalizacijo: dijaki so na koncu koncev videni kot naivni idealisti, kot lažne in spodletele Antigone, ter kot težavni najstniki, ki pač ne znajo živeti sami s seboj.

 

Dijaki smo v tem momentu simbol, vendar nismo simbol sami zase v svojem diskurzu. Dijaško, kot je predstavljeno v teh filmih, je dijaško nekoga drugega, nekoga, ki ni dijak. Kar se spet zverzira na isto kritiko, kot smo jo predstavili v redni oddaji v torek zjutraj (http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/dijakobinci/odpeljani-s-filmom). V resnici poanta osvobajanja in opolnomočenja ne leži v vsebini sami, ne leži v ideji upora ali v dejanski realizaciji emancipatorne ideje. Poanta osvobajanja in opolnomočenja v resnici leži v možnosti samoustvarjanja diskurza. Valentin Vološinov, ruski lingvist in filozof, je davno tega dejal, da je ravno jezik - diskurz - arena razrednega boja.

 

Seveda se strinjamo, da se moramo dijaki boriti in moramo biti progresivni. Ampak pravi progresivci ne bomo nikoli, če bomo na svet gledali s pozicije institucionaliziranega in sploh, če bomo od tam krojili naš diskurz.

 

PROBLEMATIKA FILMOV

Na trenutke smo se vprašali, kako je do izbora tako stereotipnih filmov lahko prišlo s strani najstnikov. Imeti film rad in uživati ob filmih, ki morda ne nosijo kakšnega pomembnejšega sporočila, je nekaj drugega kot izbirati filme, ki jih bo videlo večje število gledalcev. Skoraj vsi filmi so bili lahkotni, brez vsakršne teže - izjema sta dokumentarni film Sonita in drama Eden izmed nas, ki projecirata resničnost.

 

Prav tako je presenetila projekcija filma Društvo mrtvih pesnikov, ki je nastal pred več kot petindvajsetimi leti. Lepo je, da se je predvajalo tudi starejši film, vendar bi bilo še bolje, če bi se namesto njega predvajalo kaj novejšega, saj ta film reflektira mlade iz leta 1989 in ne današnjih najstnikov. Film je medij, ki nastavlja zrcalo trenutni družbi, česar pa skozi ta film na Kinotripu ni moral narediti.

 

KONKLUŽN SORT OF SPEAK

Filmski festival je sicer odlična stvar. V kratkem času se predvaja veliko zanimivih filmov, včasih si prisiljen videti nekatere filme, ki jih sicer ne bi pogledal. Kinotripov cilj je prikazovanje mladinskih filmov, ki bi privabili najstnike v dvorano Kinodvora, kar ni tako zelo slabo. Tudi to, da se dijake vključi v samo organizacijo in zasnovo festivala, ni slabo. Moteče je zgolj to, da se ob filmih s tako stereotipizirano vsebino izgubijo vse te plemenite podnote festivala. Kdo bi vzel najstnika resno, če si sam izbere filme, ki so tako polni stereotipov in nimajo veliko veze z resničnostjo.

 

Ker lahko pri organizaciji festivala sodeluje vsak, so bili izbrani tako različni filmi, vsak ima pač svoj okus. Tako raznolika skupina ljudi pa očitno ne mora izbrati filmov, ki bi nam podali globlji vpogled v življenje najstnika, kot je.

 

Zanimivo je to, da včasih dijaki, ki samoorganizirano pripravljajo filmske večere, ponavadi izbirajo težje filme, kot so bili prikazani na Kinotripu. Lep primer tega so filmski večeri Iskrice, na katerih si dijaki izberejo filme, ki jih zanimajo, ti pa niso nujno mladinski. Prikazani na festivalu pa očitno niso tisti, ki bi dijake primarno zanimali, saj si želimo videti več, kot nam nek mladinski film lahko ponudi.

 

Vrsta filma, ki naj bi bil ustvarjen za nas, mlade, je očitno narejena zgolj z namenom, da se najstnike v družbi lahko prikaže po meri odraslih. Da bi Kinodvor dobil mladinsko publiko, bi moral razmišljati tudi širše. Mladih ne zanimajo samo mladinski filmi, zato bi moral mladinski filmski festival vsebovati tudi druge filme.

 

Skratka, nabor filmov v bistvu vseeno ni tako progresiven. Ali pa je progresiven, pa je le progresivnost sama pomanjkljiva. Na koncu dneva ti filmi ne dosežejo nivoja subverzivnosti in produktivnosti. Ni cilj, da dijaki gledamo filme o dijakih. Cilj je, da so filmi dijaški. Zaključimo lahko z Žižkovim citatom “Prava revolucija ni nikoli realizacija starih emancipatornih sanj, marveč je v resnici šele izum novega modusa sanjanja!”