Megazaložniška znanstvena tržnica
V današnjem Unikompleksu se ponovno lotevamo znanstvene produkcije oziroma dostopnosti in nedostopnosti znanstvenih revij. Prvi del oddaje bomo posvetili pregledu trenutnega stanja in sprememb v zadnjih letih, v drugem delu oddaje pa bomo prisluhnili, kako je področje zakupa licenc na znanstvenem trgu urejeno pri nas. Pogovarjali smo se z Mirom Pušnikom, direktorjem Centralne tehniške knjižnice, in Sandro Jesenek, vodjo Službe za informacijsko dejavnost v Mariborski knjižnici.
Za začetek na kratko obnovimo dobro znano sprevrženo logiko nečesa, čemur naj bi se reklo znanstvena produkcija. Pet največjih založnikov nadzoruje več kot 50 odstotkov vseh znanstvenih izdaj in predstavlja eno izmed največjih koncentracij tržne moči v različnih sektorjih. Monopol nad objavo znanstvenih revij je desetmilijardni biznis z eno izmed najvišjih stopenj dobička. Za založniško hišo Elsevier je ta leta 2019 na primer znašala 37 odstotkov oziroma dvakrat več kot za Google.
V zadnjih tridesetih letih se je cena zbornikov zvišala za okoli 520 odstotkov. Ob tem se stroški izdajanja in produkcije nižajo, raziskovalke in raziskovalci zanje niso plačani, objave so se večinoma digitalizirale in trenutno je približno 90 odstotkov znanstvenih zbornikov objavljenih v digitalni obliki. Prav tako za zmanjšanje stroškov oblikovanja in pretvarjanja končnih formatov avtorskih verzij člankov založniki najemajo podjetja v državah s cenejšo delovno silo, na primer v Indiji.
Vodilni založniki nimajo nikakršne vloge pri vsebinskem vodenju revij, prav tako ne skrbijo za kakovost izdanih člankov. Recenzij revij in člankov ne plačujejo, opravljajo jih drugi člani akademske in znanstvene skupnosti, ki so za svoje delo financirani iz drugih virov: iz javnih sredstev in študentskih šolnin. Obenem morajo avtorji plačati ne samo za objavo člankov, ampak tudi za dostop do revij, v katerih so objavljali. S parazitiranjem obstoječega procesa založniki kot nepotrebni vmesniki poosebljajo definicijo kapitalizma kot posredništva.
Urejanje dostopa do znanstvenih publikacij je domena univerzitetnih knjižnic, fakultet in drugih akademskih institucij, ki morajo svojim študentom in uporabnikom za študij in delo omogočiti dostop do potrebnih gradiv. Vendar neprestano rastočim cenam naročnin mnoge knjižnice ne morejo ali nočejo več slediti. Zakup licenc in dostop do podatkovnih baz, elektronskih zbornikov in revij je pogosto en izmed najvišjih stroškov, kamor se stekajo veliki deleži finančnih sredstev univerz, fakultet in inštitutov.
Logika začaranega kroga je jasna in vsa prizadevanja za drastičen preboj njegovega pogona običajno slej kot prej zamrejo ali pa se izkažejo za ne-tako-drastična. Leta 2016 je Svet za konkurenčnost, ki deluje v okviru Evropske komisije, napovedal, da bo do leta 2020 omogočen odprt dostop do vseh znanstvenih člankov, objavljenih v Evropski uniji. Za enoten vseevropski pristop do odprte znanosti si sicer pod projektnim imenom “Open Science” prizadevajo že od leta 2012. Leta 2018 so za spremljanje napredka projekt pospremili z vzporednim projektom “Open science monitor”, ki so ga sestavljale tri skupine in en podizvajalec. Na mesto podizvajalca je bila izbrana založba Elsevier. Vpletanje krivcev v iniciative za iskanje rešitev je sprožilo odzive znanstvene skupnosti. Očitna ironija, globoko navzkrižje interesov in nadzorovanje samih sebe je nekaj, kar nam v tej redakciji ni tuje, zato niti nismo presenečeni.
Kljub temu da prizadevanja za odprt dostop do znanstvene produkcije lahko razumemo kot pozitivno idejo, pa vsaj v tem okviru ne morejo predstavljati radikalnejšega obrata k bolj odprti, pravičnejši in transparentnejši znanstveni produkciji. Prav tako je odveč skrb, da bi ceno odprtega dostopa plačale megazaložbe. Finančni izpad se bo pokrpal drugače. Raziskovalke in raziskovalci so za svoj akademski obstoj še vedno prisiljeni objavljati članke in plačevati stroške za njihovo obdelavo, saj nov evropski načrt ni predvidel odprave postavk, ki jih za objavo plačujejo avtorji.
Drug način zoperstavljanja nevzdržnim pogojem znanstvenega trga predstavljajo piratske spletne strani, kot sta Sci-Hub in Libgen. Na te založniške hiše v različnih državah redno odgovarjajo s tožbami. Švedski konzorcij je na primer leta 2018 prekinil pogodbo z založniško hišo Elsevier, ki je nato od švedskega sodišča za avtorske pravice zahtevala, naj onemogoči dostop do piratske spletne strani Sci-Hub.
Konec leta 2020 so trije veliki znanstveni založniki - Elsevier, Wiley in American Chemical Society kot nosilci avtorskih pravic na visoko sodišče v Delhiju vložili tožbo proti piratskim spletnim stranem Sci-Hub in Libgen.
Tovrstne sodbe so pogoste. Potekajo v znamenju boja proti piratskim stranem in zaščite avtorskih pravic, obenem pa prikrivajo, da njihove akcije vplivajo na ogromne skupnosti študentk in študentov, profesoric in profesorjev ter raziskovalk in raziskovalcev, ki brez dostopa do teh strani izgubijo dostop do vseh gradiv in virov in s tem možnosti za raziskovanje.
Monopol nad znanstveno produkcijo pa sega tudi onkraj nepravičnosti za zahodno in mainstreamovsko znanstveno skupnost. Obstoječi model produkcije znanosti pomeni tudi izrazito evropocentrično znanost in vsebinsko cenzuro. Znanost, ki bi bila ustvarjena in mišljena v drugih jezikih kot v angleščini, si težko predstavljamo. Prav tako si težko zamislimo vso znanost, ki nekje obstaja ali vsaj tli, ampak ni krojena po pravilih mainstreama in nima nobenih možnosti prodreti v tako oklicane ugledne revije in odmevnejše znanstvene diskurze. Ob vsem tem torej ne pozabimo, da trenutne prakse niso nepravične samo za tiste, ki to povedo sami, ampak tudi za velik del nevidnega in neslišnega dela sveta in znanosti, ki ne more storiti niti tega.
Sledi glasbeni premor, po katerem se bomo posvetili urejanju dostopa do mednarodne znanstvene in strokovne literature pri nas.
VMESNI KOMAD: Maria Violenza - La ballade de l'indifference
Z urejanjem dostopa do mednarodnih baz podatkov, licenčnih revij, zbornikov in člankov se pri nas ukvarjajo v konzorciju COSEC, ki spada pod Narodno in univerzitetno knjižnico, in v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani. Delovanje podrobneje opiše direktor CTK-ja, Miro Pušnik.
Kot smo omenili že v prvem delu oddaje, so kot odziv na plenilske pogoje v znanstveni produkciji vzniknile različne iniciative za odprt dostop. V Evropi je ena izmed največjih Koalicija S, ki se zavzema za uresničitev Načrta S. Ta je bil vzpostavljen septembra leta 2018 in zahteva odprt dostop do vseh javno financiranih raziskav. O napredku in težavah na tem področju več pove Pušnik.
Čeprav se delež odprto dostopnih člankov veča, dinamika znanstvene produkcije ostaja daleč od tega, za kar se tovrstne iniciative zavzemajo. Z združevanjem univerzitetnih knjižnic pa si za odprti dostop prizadevajo tudi na nacionalni ravni. Projekt Odprta knjižnica, ki nudi raziskovalcem in drugi zainteresirani javnosti podporo pri znanstvenoraziskovalnem delu v okolju odprte znanosti, opiše Pušnik.
Dostop do različnih elektronskih virov pa ponujajo tudi splošne knjižnice. S tem lahko do različnih strokovnih in splošnih gradiv dostopajo tudi osnovnošolke in osnovnošolci, dijakinje in dijaki ter vsi ostali člani splošnih knjižnic. Kako je dostop do elektronskih virov urejen v Mariborski knjižnici, nam je pojasnila Sandra Jesenek, vodja Službe za informacijsko dejavnost.
Za možnost dostopa do elektronskih virov veliko članic in članov knjižnice ne ve. Na Mariborski knjižnici se zato ukvarjajo tudi z izobraževanjem dijakov.
Z upanjem na čim bolj uspešno sodelovanje javnih institucij in zainteresirane javnosti v prizadevanjih za odprto znanost se za danes poslavljamo iz Unikompleksa.
Oddajo je pripravila Alja, lektorirala je Višnja, bral Rasto, tehniciral pa Seliškar.
Dodaj komentar
Komentiraj