Nazaj v prihodnost

Nazaj v prihodnost

Oddaja
22. 11. 2018 - 12.00

Že pred nekaj tedni smo v novicah poročali, da je nemška nacistična stranka, Alternatif für Deutschland - AfD, v okolici Hamburga sprožila sporno akcijo, ko je na spletni strani Hamburške celice objavila obrazec, preko katerega lahko učenci prijavijo učitelje, če desnice, sploh pa stranke AfD, ne prikažejo “pošteno”. Sami so akcijo poimenovali Aktion „Neutrale Schulen Hamburg“ - kampanja za nevtralne šole v Hamburgu. Prejšnji teden smo bili na terenski ekskurziji v Nemčiji, kjer smo se, ne boste verjeli, pogovarjali z nemškimi učitelji, vendar večinoma niso želeli, da bi se izjave snemale, sploh pa se ne želijo izpostavljati, tako da v današnji oddaji pridobljene informacije povzemamo.

Kaj točno AfD misli s tem, da desnica ni obravnavana pošteno? Na spletni strani hamburške frakcije AfD med kršitvami pedagoške nevtralnosti navajajo naslednje primere, v prevodu navajamo: “od nerodnih napadov stranke AfD, napačnih in neprimernih pedagoških gradiv do pedagogov z "FCK AfD majicami" ter šolskih notic in pozivov k protestom proti AfD.” Konec navedka. Ni jasno, če so se omenjene prakse dejansko kje pojavile.

Po prvi novici, ki je odjeknila iz Hamburga prejšnji mesec, je dogajanje v Nemčiji dodatno eskaliralo. Sedaj podobne akcije potekajo že v večini nemških 16 zveznih držav.

Omembe vredna sta morda urbano območje Berlina in zvezna država Baden-Württemberg. Predvsem primer zadnje je zanimiv zato, ker je šla AfD tam najdlje: Stefan Räpple, poslanec AfD v zboru zvezne dežele, je na svoji spletni strani celo predlagal, da mu posamezni učenci pošljejo zvočne dokaze, torej posnetke učiteljev, ki naj bi bili pri svoji obravnavi tematike pristranski. Spletna stran trenutno ni več dostopna zaradi hekerskega napada nemške piratske stranke. Določene frakcije AfD - na primer lokalna celica zvezne dežele Schleswig-Holstein - projekt sicer idejno podpirajo, vendar se mu ne pridružujejo.

Ustavimo se zaenkrat - preden preidemo na reakcijo javnosti in interesnih skupin - pri sami akciji: od kod pride in zakaj, kaj je njen namen? Pogovarjali smo se z več nemškimi srednješolskimi učitelji, ki so želeli ohraniti popolno anonimnost. Pravijo, da naj bi bolj kot ne veljal dogovor, da učitelji za zdaj še niso ogroženi: način zbiranja informacij o učiteljih je sam po sebi ilegalen, zato bi kakršnokoli specifično posredovanje zaradi kaznivosti dejanja močno ogrozilo stranko AfD.

Nekomu izmed učiteljev se zdi, da gre predvsem za, prevajamo: “Trik za vzbujanje pozornosti in utišanje levičarjev, ne da bi dejansko storili karkoli konkretnega.” Konec navedka. Zdi se, da bi to lahko bilo res in da lahko motivacijo AfD zarišemo predvsem v dveh točkah: prvič, v javnosti želijo s tem pridobiti politične točke, in drugič, dolgoročno želijo spremeniti šolo do te mere, da bodo prihodnje generacije bolj naklonjene radikalni desnici oziroma brez slepomišenja - nacizmu.

Analizirajmo prvo: kako AfD s to akcijo pridobi politični kapital? Nemški radikalni desnici v dobršni meri uspeva redefinicija določenih besednih zvez, kot je “nevtralnost izobrazbe”. Na svoji spletni strani se berlinska frakcija AfD na primer sklicuje na Beutelsbaški konsenz. Ta dokument, sprejet v Nemčiji leta 1976, vsebuje tri standarde za državljansko vzgojo. Prvič, učenci ne smejo biti indoktrinirani. Drugič, vprašanja, ki so kontroverzna, torej kjer obstaja več legitimnih mnenj, naj bodo kot taka tudi obravnavana, in tretjič, učenca naj se nauči prepoznati lastne interese in jih uresničevati.

AfD trdi, da so njihovi volilni uspehi dejstvo, ki legitimizira njihovo platformo in ideje, ki jo sestavljajo. Posledično naj bi, po interpretaciji AfD, šola nacistične ideje morala poučevati in jih sprejemati enako in enakovredno ostalim političnim opcijam - šolam namreč očita, da, kot omenjeno, diskriminirajo in stigmatizirajo tako samo radikalno desnico kot tudi učence in dijake, ki se identificirajo z radikalno desnico, ali se z njo identificirajo njihovi starši.

Takšen sentiment je uspela stranka AfD vzbuditi tudi pri svojih podpornikih in v določenih trenutkih pri širšem konzervativnem gibanju. Prejšnji teden je bil na spletni strani ene od nemških strani, podobne našemu Požar reportu, objavljen zapis dijaka, ki se sam identificira kot podpornik konzervativizma. Dijak zapiše, da se počuti zatiranega in osamljenega in da se podobno počuti veliko njegovih somišljeniških vrstnikov. Zatiranje naj bi - po besedah dijaka - pomenilo tako diskriminacijo s strani učiteljev kot tudi izpostavljanje med vrstniki. Avtor zaključi, da akcija AfD ni boj proti učiteljem, pač pa naj bi bil boj za svobodo.

Del populacije, ki nasede tovrstni retoriki, bi torej dejal, da je AfD tista stranka, ki kar najbolje brani demokratičnost. Tu se zgodi tista prej omenjena redefinicija besed, kot so svoboda, demokracija in tako dalje. Nepisano pravilo, ki je obveljalo po drugi svetovni vojni, zelo precizno zameji svobodo: svoboden si, dokler nisi fašist ali nacist. Kasneje, sploh po koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, so se tabuju “izem” pridružili tudi seksizem in drugi. Skratka: tvoja svoboda govora je omejena v trenutku, ko diskurz, ki ga produciraš, nekomu škodi.

Na tem mestu pridemo do ideološkega spopada, ki tiči v ozadju akcije AfD. Na eni strani stoji učna praksa stautsa quo, kjer se do poučevanja politike pristopa zelo formalistično. V dobršni meri se do politike dostopa zelo apolitično in nevtralno: vsako mnenje je lahko legitimno, skozi participacijo v razpravi in na volitvah nato kot družba pridemo do družbeno sprejemljivih rešitev. Edina mnenja, ki niso sprejemljiva, so radikalne, zunajsistemske politike: na primer nacizem.

Te so obravnavane kot nesprejemljive, vendar se zdi, da dostikrat z nekakšno ignoranco: nacizem je bil in ga ni več, ne obstaja. Rečeno drugače, z nacizmom opravi nemško šolstvo zelo apolitično, ker ga predstavi kot zunanjega kakršnikoli resničnosti. Toda nato postane nacistična stranka AfD pomembna parlamentarna stranka, in kar naenkrat se znajdemo v situaciji, ko postane politična opredelitev, ki je obravnavana sicer kot nevarna, a vseeno obskurna, realna in prisotna opcija.

AfD kar naenkrat svobodo govora razume povsem drugače, veliko bolj absolutno, vendar daje vtis, kot da svoboda govora in politične ideologije že od nekdaj pomenijo absolutno svobodo. Posledično izpadejo nemški pedagogi, ki so do nacizma in fašizma, razumljivo, izredno kritični, hipokritično in diskriminatorno. Vseeno pa ima dijaški pisec prej omenjenega prispevka napak: večina nemških dijakov, kot kaže, še vedno ne pristaja na nacistično retoriko AfD. Ravno tu pa pridemo do drugega cilja akcije za nevtralne šole stranke AfD: spremembe šolskega sistema.

Dejstvo je, da, če upoštevamo celoten politični spekter, Nemčija dandanašnji voli precej homogeno: četudi se na prvi pogled stranke med seboj zelo razlikujejo, pristajajo vse, izvzemši morda Die Linke - nemško levico - in pa AfD, na iste predpostavke: človekove pravice, privatna lastnina, prostotržni kapitalizem z elementi socialne države. Edine točke nestrinjanja so partikularna vprašanja tehničnih rešitev: koliko naj znaša davek, kako visoka naj bo socialna pomoč in tako dalje.

Večina volivcev se prepozna med omenjenimi strankami, kar nam da vedeti, da večina volivcev pristane na prej omenjene osnovne predpostavke - ki pa nikakor niso naravno dane, kakor tudi “zdravorazumska logika” ni kar padla v volivčeve glave. Osnovne vrednote so volivcu dane, uganili ste, med izobraževalnim procesom. Kljub močnemu naraščanju podpori AfD se zdi, da v Nemčiji večina volivcev še vedno ne pristane na njihovo retoriko: zdi se jim, da je preradikalna in da odstopa od njihovih temeljnih vrednot. Zdi se očitno, da je edino logično, da poizkuša AfD spremeniti način poučevanja državljanske vzgoje v šolskem sistemu.

Glavna razlika med statusom quo in modusom izobraževanja, kot ga zahteva AfD, je legitimnost, ki je priznana radikalni desni in nacizmu. V statusu quo je radikalna desnica ideologija non grata. Označena je za nevarno in - na nek impliciten način - za prepovedano. Pri večini dijakov to pomeni, da prepoznajo nacizem in radikalno desno kot a priori nelegitimno, posledično AfD do njih pristopa dosti težje. Saj veste, prvi pogoj, da nekoga prepričate, je, da vas nekdo posluša. Ravno tu je sprememba sistema voda na AfD-jev mlin. Če bi bila radikalno desna opcija tudi med izobraževalnim procesom pripoznana kot legitimna politična opcija, bi AfD vsekakor še lažje kot sedaj nabiral volivce.

Glasbeni premor

Še naprej govorimo o napadu na nemško šolstvo: stranka AfD, Alternative fur Deutschland, po skoraj celi Nemčiji izvaja akcijo, kjer učence nagovarja, da naj prijavijo učitelje, če menijo, da ti niso politično nevtralni. Z drugimi besedami: če kritizirajo desnico.

Kako se odzvati na dogajanje v deželi Nemčiji. Glede idealnega odgovora ne bomo izgubljali časa in moralizirali. Predvsem nas zanima, kako so se odzvali učitelji in šole.

Začnimo s šolami. Naši stiki v Nemčiji poročajo, da so šole v večini primerov zelo medle v kakršnihkoli odzivih na situacijo. Eden izmed profesorjev je odločitev šol, da ne zavzamejo trdne pozicije, komentiral tako, prevajamo: “Nisem še prepričan. Problem je, da vsak prekleti tvit z računa realdonutdump prejme svoje mesto na naslovnicah, morda je bil manko reakcij s strani šole modra odločitev.

Vodstva šol so v večini primerov odločila, vsaj tako kaže, da ne želijo tvegati z vmešavanjem v izrazito političen konflikt. Na neki ravni lahko razumemo, zakaj nekdo sprejme takšno odločitev: po eni strani z odgovorom do neke mere dignificiraš in legitimiraš AfD in dvigneš še več prahu, po drugi strani pa bi s tem na nek način pritrdili stranki AfD: ja, res je, šole vam nasprotujemo in stojimo za svojim nasprotovanjem. Vse lepo in prav, dokler verjamemo, da lahko z nacizmom in radikalno desnico opravimo brez konfrontacije: nazadnje je to poizkušal neki Neville Chamberlaine, svoj čas ministrski predsednik Velike Britanije, ki je bil leta 1938 prepričan, da je zajezil Hitlerjevo agresijo in ekspanzijske težnje. Se zgodi.

Tudi učitelji se ne opredeljujejo vsi za nasprotnike - ali pa konec koncev, tudi takšni se najdejo - podpornike akcije. Sogovorniki so nam povedali, da v veliki meri učiteljev zadeva tolikanj ne zanima - predvsem ker jih polemika razen učiteljev državljanske vzgoje, zgodovine in nemščine pač neposredno ne zadeva. Hkrati ni veliko pedagoških delavcev, ki bi se želeli javno izpostaviti. Naš stik predvideva, da je AfD vsaj deloma uspel: že zdaj bo nekaj učiteljev previdneje izbiralo besede in načrtovalo ure, skratka, spremenilo vsebino svojega poučevanja.

Seveda obstajajo tudi posamezne šole in učitelji, ki so se odzvali in ki bodo še naprej poučevali tako, kot so to delali do zdaj - tak je primer šole profesorja, ki je z nami govoril za oddajo Akademskih 15 pred slabim mesecem, vendar je vprašanje, kako močan je lahko posamičen odziv. Po pričakovanjih se je na dogajanje sicer odzvala javna sfera, sploh mediji, vendar so dejanja AfD v večinski meri obsojali tisti, ki že tako nasprotujejo nemški radikalni desnici. V tem primeru govorimo predvsem o liberalnih volivcih in medijih. Odzivi konzervativne javnosti in medijev niso bili tako homogeni in močni - naši sogovorci menijo, da si ogromen del konzervativne javnosti v Nemčiji dejansko želi represivnejše in konzervativnejše oblasti, kar se posledično prevede v željo po konzervativnejši in represivnejši vzgoji in izobraževanju.

So pa bili glasnejši učiteljski sindikati. Sindikat GEW v Hamburgu je že napovedal protestni shod, prav tako pa so objavili obsodbo delovanja AfD. Protestni shod je za zdaj planiran v Hamburgu za ponedeljek 3. Decembra. Vprašanje, ki ostaja odprto, je, ali bodo taisti učitelji, ki so sedaj apatični ali celo prestrašeni, dejansko prišli na protest in se izpostavili. Manko odziva kaže na določeno diskurzivno zmago AfD. Seveda je večina učiteljev sedaj proti nacizmu in radikalni desnici, a vendar bodo vsaj do neke mere popustili, tako kot sploh v Vzhodni Nemčiji popuščajo ostale desne stranke, predvsem CDU, krščanska stranka Angele Merkel, ki vedno več sodeluje z AfD oziroma jim vedno večkrat prepušča mesto v diskurzu.

Zdi se, da se je šolstvo, vsaj zaenkrat, na nek način predalo pritiskom radikalne desne, naši sogovorniki so povečini pesimistični. Pozicija večine šol in učiteljev je ujeta, če si dovolimo rabo fraze, med Scilo in Karbido: po eni strani so pod kritiko, da niso nevtralni in da učencem perejo glave, ko kritizirajo naciste, po drugi pa jim pluralističen pristop k pouku onemogoča, da bi se trdneje postavili proti radikalni desni.

Morda lahko v zaključku tega grobega pregleda dogajanja iz zgodbe potegnemo kritiko trenutnega načina poučevanja tako nemške kot tudi naše državljanske vzgoje. Primarni način poučevanja je izrazito pluralističen in formalističen: vsako mnenje šteje, vsak si misli, kar si hoče, in tako dalje. Ko s takim pristopom nekoč pridemo do tem fašizma in nacizma, ju posledično obravnavamo kot popolnoma distopična in nerealna: kot nekaj, kar v resnici ne more biti.

A ko enkrat fašizem in nacizem spet nastopita s kostjo in kožo, naš pristop več ne uči, da se mu moramo zoperstaviti, če pa že, se mu zoperstavimo tako, kot vedno doslej. Povemo, da so nacisti in fašisti zlobe in nevarni ksenofobi, kot da bi upali, da bodo tudi resnični fašisti, tako kot tisti v učbenikih, magično poleteli v zadnje poglavje knjige, med stvari, ki v resnici ne obstajajo. Toda tako kot noj bo morala tudi Evropa slej ko prej, če se to še ni zgodilo, dvigniti glavo iz peska in ugotoviti, da nacisti in fašisti obstajajo in da so problem ter da se jim je treba zoperstaviti: in prva bojna vrsta bodo ravno učitelji v osnovnih in srednjih šolah.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness