Nigerijska šolska retrospektiva
V okcidentalnem pogledu se Nigerija morda prikazuje kot ruralna eksotika, ki spominja na mesto Gogi, saj se razen napadov islamistične milice Boko harama in vojaških udarov ne dogaja prav dosti drugega. Wikipedijski faktografski podatki, kot so denimo 148 milijonov prebivalcev ali pa 40 odstotna nepismenost, niso za evropocentrični pogled povprečnega zahodnjaka prav nič presenetljivega, kvečjemu še dodatno utrdijo stereotipe o zaostali Afriki.
Velik razkorak med zahodnjaškim in nigerijskim izobraževalnim sistemom in posledični opolnomočenosti tamkajšnjih prebivalcev lahko pripišemo burni zgodovini Nigerije, ki se je od staroselcev, živečih v plemenih, preobrazila v kolonialno državo, služečo svojim prisilnim gospodarjem z vsemi vzponi in padci naftnega izvoza ter borbami za neodvisnost. Tako so prišli do svoje države, nad katero sedaj bedijo mednarodne skupnosti.
Za uvodni pregled Nigerije smo se pogovarjali s profesorjem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, Nikolajem Jeffsom:
Stereotipi se hitro razblinijo, ko se poglobimo v družbene procese in dinamiko Nigerijske zgodovine.
Zgodovino Nigerije je tako kot večino afriškega kontinenta zaznamoval kolonializem. Po berlinski konferenci leta 1884, na kateri so imperialne velesile razkosale Afriko in njene dele pripojile k svojemu ozemlju, je na nigerijskem območju leta 1900 angleška kraljevina uradno vzpostavila kolonijo severnega in južnega nigerijskega protektorata. Enotna kolonija Nigerija je bila administrativno vzpostavljena šele leta 1914, ko so Britanci vzpostavili takoimenovani posredni način vladanja, kar pomeni, da so imeli izvršno in zakonodajalsko moč, medtem ko so za vsakdanje življenje in običaje skrbeli lokalni afriški poglavarji.
Kolonialni sistem je za svoje upravljanje potreboval dobro delujočo administracijo, ki je skrbela za gladko funkcioniranje. S tem namenom so kolonialisti tudi ustanavljali šole in propagirali izobraževanje. Prisluhnimo, kaj nam je o britanskem kolonialnem izobraževalnem sistemu tega območja povedal Jeffs:
Vloga šolstva v kolonializmu je bila torej reprodukcija nigerijskih administrativnih kadrov. Za dodatne informacije smo poklicali predsednika Zavoda Global, ki sicer prihaja iz Zimbabveja, kjer so se prav tako kot v Nigeriji odvijali podobni procesi. Prisluhnimo, kako nam je Max Zimani orisal splošno afriško vzdušje v času kolonializma:
Tudi po osamosvojitvi leta 1960 sledi kolonializma niso izginile, zgodilo se je ravno obratno. Če se navežemo na faktografske podatke, kmalu ugotovimo, da je bila prav kolonialna politika tista, ki je določila razvoj po osi sever-jug. Svoj pogled na to temo nam je podal predsednik Inštituta za afriške študije, Eyachaw Tefera:
Nerazvitost severa se samoumevno razlaga kot posledica tega, da na severu živi večinsko muslimansko prebivalstvo etnične skupine Hausa, na jugu pripadniki skupine Yoruba in na vzhodu pripadniki etnične skupine Igbo. Slednji so po večini kristjani, ustvarjeni s pomočjo misijonarjev v 19. stoletju, zaradi katerih so se uspeli hitreje razviti kot sever. Jeffsa smo povprašali o delitveni osi in razlikah med krščanskimi in islamskimi predeli Nigerije:
///vmesni komad: The Funkees - Ogbu Achara
Po osamosvojitvi se je mlada nigerijska država spopadala s številnimi vojaškimi udari in menjavami oblasti. Leta 1967, ko se je od države hotela odcepiti vzhodna Biafra, je izbruhnila državljanska vojna, ki se za Biafro leta 1970 ni končala uspešno.
Kljub političnim razmeram so se državne institucije množile, med njimi tudi šolske, sploh po tem, ko je bila leta 1973, ravno v času svetovnega naftnega razcveta, najdena nafta tudi na tem območju. Jeffs komentira:
A vendarle se je dinamika razvoja, ki so ga obetali prihodki izvožene nafte, prej izkazali za prekletstvo kot blagoslov. Mlada država, oziroma bolje rečeno njeni vodilni kadri, se niso znali spopasti z neskončnim obiljem, ki ga je nafta omogočala. Da bi dobili jasnejšo sliko učinka nafte in njenega vpliva na razvoj države, smo poklicali nekdanjega Jugoslovanskega ambasadorja v Nigeriji, ki je tam služboval na začetku osemdesetih let, dr. Mirana Mejaka:
Odkritje nafte leta 1973 je vseeno omogočilo uvedbo brezplačnih šolskih programov, kot je na primer program brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja, poimenovan UPE, povišanje števila šol in višji vpis v terciarne izobraževalne institucije. Če je bila leta 1948 ustanovljena prva Univerza v Ibadanu in leta 1960 druga Univerza v Nsukki, je bilo do leta 1980 že trinajst univerz.
Vendar nestanovitna naftna industrija ni omogočala stabilne podpore financiranja šolskega sistema. S prihodom krize je odpadel tudi prej omenjeni projekt brezplačnega in vsem dostopnega šolstva UPE. Kaj se je takrat dogajalo, nam pove Tefera:
V obdobju poznih sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je v okviru gibanja neuvrščenih, ustanovljenega 61. leta v Beogradu, potekala živahna izmenjava afriških študentov, ki so prihajali v Jugoslavijo po znanje in izobrazbo. Nigerija ni bila članica gibanja neuvrščenih, saj je članica angleškega Commonwealtha. A vendarle je aktivna zunanja politika tedanjega generala Murtale Mohammeda, ki se je odločil za večjo mednarodno nevtralnost, omogočila, da je na strokovno izobraževanje v Jugoslavijo, med drugimi afriškimi narodi prišlo tudi okoli tisoč Nigerijcev.
Izkušnjo prihoda v Jugoslavijo nam je opisal takratni zimbabvejski študent računalniških znanosti, Max Zimani:
Zimani nadaljuje z zanimivim opisom študentskega življenja v Ljubljani:
Z orisom zgodovinskega poteka zaključujemo prvi del šolske retrospektive in puščamo odprta vprašanja za naslednji Unikompleks o sodobnem dogajanju in izzivih, s katerimi se danes srečujejo nigerijski prebivalci.
V zgodovino nigerijskega šolstva sta se ozirali Erika in Teja.
podlaga: Mono Mono - Kenimania
Dodaj komentar
Komentiraj