V tokratnem Unikompleksu se bomo posvetili še zadnji slovenski manjšini, in sicer Porabskim Slovencem.

Kdor se je v preteklosti znašel na drugi strani reke Mure, je zagotovo izkusil tamkajšnji tuji jezik in kulturo. Razlog za drugačnost Prekmurja in Porabja je zgodovinski – v 10. stoletju se je namreč prej relativno enotno poselitveno ozemlje Slovanov na tem območju razdelilo med nemško in ogrsko državo. Ni težko ugotoviti, da sta Prekmurje in Porabje pripadli takrat novonastali Ogrski kraljevini. Ta se je podobno kot njena sodobnica Madžarska v vsem času svojega obstoja močno trudila pomadžariti svoje manjšine, kar ji je v veliki meri tudi uspelo – slovansko poselitveno ozemlje na tem območju je namreč takrat segalo vse do Blatnega jezera, danes pa se v razmeroma ozkem obmejnem pasu za Slovence šteje približno 3000 prebivalcev, po celi državi pa neuradno približno 5000.

Tako kot na Koroškem, je tudi za Porabske Slovence prelomno leto 1920, ko so s podpisom Trianonske pogodbe za razliko od Prekmurcev pripadli Madžarski. V obdobju med vojnama priznavanja manjšin in njihovih pravic na Madžarskem ni bilo, po drugi svetovni vojni pa jih je od matične domovine začela ločevati še železna zavesa, ki je s seboj prinesla značilne fašistične prijeme zatiranja manjšin. Na Madžarskem si Orban pač ne more lastiti primata na tem področju.

Zgodovinske okoliščine razvoja Prekmurcev in Porabcev so danes verjetno najhitreje opazne v narečju. Zaradi ločenosti od matične domovine so do neke mere ohranili posebnosti, ki jih drugi Slovenci danes ne poznamo, na primer kratko naglašene vokale tudi sredi besede. Po drugi strani so prevzeli nekatere nemške, zlasti pa madžarske prvine. Porabščina se je v primerjavi s prekmurščino po prvi svetovni vojni zaradi madžarske nadoblasti še bolj odtujila od slovenščine in tako so sčasoma oblikovali poseben porabski knjižni jezik, medtem ko je slovenščina marsikomu povsem tuj jezik. Ker se veliko bralcev zaradi zgodovinske odrezanosti od matične države ni imelo priložnosti učiti knjižne slovenščine, manjšinski časopis Porabje še danes izdajajo predvsem v prekmurskem knjižnem jeziku. Vsak teden izide na osmih straneh v 700 izvodih in igra pomembno vlogo pri ohranjanju narodnostne identitete ter maternega jezika porabskih Slovencev, kar nekaj naročnikov pa imajo tudi po svetu, zlasti v ZDA, Kanadi in Argentini. V večjem delu ga preko natečajev financira Javni sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, nekaj pa primakne zraven tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Poleg številnih problemov s financiranjem časopisa odgovorno urednico Marijano Sukič skrbi zlasti položaj slovenskega in porabskega knjižnega jezika v skupnosti.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

V mednarodnem prostoru je znano, da se Slovenija le redko trdno postavi za svoje neposredne interese, k čemur verjetno prispeva tudi zdaj že evropsko znana nagnjenost k imenovanju nesposobnih ljudi na odgovorna mesta. Čeprav sta Slovenija in Madžarska sklenili poseben sporazum o vzajemnem zagotavljanju pravic pripadnikom manjšin, Madžarska na primer še danes slovenski manjšini onemogoča predstavnika v parlamentu. Zanj bi namreč morali zbrati 8000 podpisov, kar je skoraj trikrat več od uradnega števila porabskih Slovencev. Po drugi strani Slovenija madžarski manjšini že v Ustavi zagotavlja predstavnika v Državnem zboru in mu za določene zadeve celo zagotavlja pravico veta, čeprav je Madžarov pri nas le 6000. Skladno s sporazumom se na nekaj let dobijo predstavniki obeh držav, in sicer ravno z namenom zagotovitve uresničevanja določb. Slovencem do zdaj še ni uspelo zagotoviti temeljne pravice pripadnikom svoje manjšine na Madžarskem – glede na večno zadovoljna poročila o sodelovanju je vprašanje, če so problem sploh opazili. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je nenazadnje pogosto le tolažilna nagrada za zapolnitev strankarskih kvot v koalicijski pogodbi.

Poleg nezanimanja matičnega naroda za razvoj lastne manjšine pa Marjana Sukič kot problem izpostavlja tudi problem Evropske unije, ki nadaljnje degradira slovenski jezik med mladimi.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Časopis je začel izhajati pod okriljem avtonomne Zveze Slovencev na Madžarskem ZSM, ki je pravzaprav krovna organizacija vrste slovenskih kulturnih in športnih društev. V njenem okviru deluje tudi slovenski Radio Monošter, ki ima vsak dan eno uro oddajanja, na madžarski televiziji pa pripravljajo tudi Slovenske utrinke. V bistvu gre za organizacijo, ki skrbi za črpanje denarja iz slovenskih ministrstev ter se ukvarja s prostočasnimi dejavnostmi pripadnikov manjšine. Poleg ZSM interese Slovencev zastopa tudi Državna slovenska samouprava DSS, ki jo je na podlagi Zakona o zaščiti manjšin ustanovila madžarska država. Ta skrbi zlasti za financiranje in upravljanje narodnostnega šolstva.

Narodnostno šolstvo v Porabju je del madžarskega šolskega sistema in spada pod tako imenovano šolstvo narodnosti.

Na področju šolstva imajo Madžari posebno urejeno narodnostno šolstvo za večje in avtohtone manjšine. V Porabju imajo tako dve dvojezični narodnostni šoli, in sicer na Gornjem seniku in v Števanovcih. Pouk obiskujejo vsi učenci šole, skupaj jih je približno 140. Imajo pet ur pouka slovenščine na teden, poleg tega imajo polovico predmetov dvojezičnih. Te predmete izbere šola glede na kadrovske pogoje. V Monoštru je slovenščina narodnostni predmet, ampak ga izberejo učenci oz. njihovi starši, zanj pa se odloči približno 10% učencev. Podobno je v srednjih šolah, kjer je slovenščina izbirni predmet, ostalo šolanje je v madžarščini.

Šole v celoti financira Madžarska, ki pa ne poskrbi za temeljne pogoje izvajanja tovrstnega narodnostnega šolstva. Tako slovensko šolsko ministrstvo financira izobraževanje učiteljev in izdajanje slovenske literature. S tem pa se prispevek Slovenije k izobraževanju v Porabju konča. Pojasnjuje Valerija Perger, svetovalka na Ministrstvu za šolstvo, ki je že dvajset let aktivna na področju šolstva v Porabju.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Do zdaj edina aktivna učiteljica na tem področju je po besedah Pergerjeve močno prispevala k večji uporabi slovenščine tako med učenci, kot tudi med učitelji in v skupnosti nasploh, spodbudila je tudi uporabo porabskega jezika, ki je prej praktično izginil iz družinskega okolja. Če bi želeli ponovno obuditi izumirajoč porabski jezik, bi morali v vsako osnovno šolo namestiti vsaj enega slovenskega učitelja, vendar se Madžarska s tem ne ukvarja, zapleta pa se tudi v Sloveniji, in sicer zaradi neodzivnosti šolskega ministrstva.

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Šolsko ministrstvo se ni odzvalo niti Radiu Študent. Odzvala pa se je Martina Zakocs, najvidnejša predstavnica mladih v Porabju, ki je povedala, da poskušajo pri mladih zbuditi zanimanje za slovensko kulturo predvsem z eksurzijami, natečaji, organiziranjem verskih srečanj in podobno. Vendar se občutek pripadnosti na tak način težko ohrani v odraslost, ko večina mladih zapusti Porabje in si ustvari dom drugje ter dokončno prekine stik s svojo narodno identiteto. Podobno ugotavlja tudi Valerija Sukič:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Mladi smo danes naučeni večnega prilagajanja okoliščinam, namesto da bi jih znali spremeniti. Tako je odhod najbolj logična posledica življenja v nerazviti pokrajini. Občutek pripadnosti že tisoč let od vseh pozabljeni skupnosti pa je pri tem le nepotreben balast, ki ga je na poti do neslutenih uspehov v tujini pač potrebno odvreči.

Serijo oddaj o zamejskih Slovencih je s tem prispevkom zaključila Tina.