"Sej nimam nič proti njim, ampak ..."
Današnji unikompleks je eden od člankov v ciklu o vključevanju begunčkov v slovenski šolski sistem. Ukvarjali se bomo s konceptom integracije, inkluzije in multikulturalizma.
V preteklosti se je segregacija kazala kot humana rešitev za družbene težave. Osebe, ki so odstopale od historično in družbeno pogojenih družbenih norm, so bile v preteklosti odstranjene iz družbe. Izstopajoči posamezniki so bili obravnavani posebej, v skladu s specifiko njihovih posebnih potreb. Sprva je táko pravilo veljalo samo za tiste s telesnimi hibami - slepe, hendikepirane, z duševnimi primanjkljaji, norce, tiste z obarvano kožo. Segregacija je bila vendar dobra tako za njih kot za večinsko družbo! V sodobnosti pa smo se kot družba tako v sistemskih kot neformalnih načinih segregiranja izmojstrili, zato danes pazljiveje izločamo odklonske posameznike. Tistih s povsem črno kožo in žensk ne smemo več, zato pa toliko raje iz vsakodnevnega polja izločamo druge iz prej omenjenih skupin, ki jim dodajamo nove nezaželence. Slepi, hendikepirani, neevropski priseljenci, cigani, balkanci, manj učno sposobni, manj motivirani, tisti s psihičnimi motnjami, tisti, ki ne govorijo mojega jezika, in vsi gluhi, ki ne slišijo mojega jezika.
Humani segregativni model se je kmalu izkazal za ne povsem humanega. Ne samo, da se v preteklosti še ni izkazal za učinkovitejšega, uspešnejšega, kar se tiče doseganja učnih uspehov, še več, ti programi imajo v nasprotju s preteklimi prepričanji precej negativnih posledic. Osiromašenje socialnih izkušenj, visoka stopnja odsotnosti od življenja, skromna pripravljenost na odraslo življenje in vsakovrstna revščina v odrasli dobi so le nekatere od njih.
Novi premisleki so vodili k spremembi koncepta segregacije v integracijski model. Spremembo na kratko razloži Irena Lesar, predavateljica na ljubljanski pedagoški fakulteti.
Modela asimilacije in inkluzije sta si konceptualno relativno podobna. Za potrebe te oddaje ju bomo do neke mere izenačili in izpostavili, da jima je skupna in ključna predvsem ideja prilagajanja manjšinske populacije večinski. Gre za konservativne koncepte, pri katerih je ključno ohranjanje prevladujočih družbenih vzorcev, ustaljenih norm, sprejetih načinov obnašanja in vitalne, idealne družbe. Koncept asimilacije se pogosto pari s konceptom nacionalne države. Več o tem nam bo povedala filozofinja Lana Zdravkovič:
V tem prepoznamo imperativ zdrave, vitalne, čiste Evrope oziroma države, poligon za ustvarjanje “homogene” družbe. Posamezniki, ki se na kakršnekoli načine odmikajo od striktnih norm, so za družbo odvečni, nezaželeni, tujci, Drugi.
Imperativ čiste družbe se gradi na podlagi nacionalne države. Gre za binarno ločevanje naši - tujci. Mi, ki smo večina, vi, ki ste šele prišli.
Robi Kroflič, predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti, razloži, kako se vzpostavljajo razmerja drugačnosti v družbi. Kako pride do tega, da zavračamo vse, kar je tuje:
V odziv na asimilacijske prakse se razvijejo humanitarne prakse, ki eksplicitno temeljijo na pripoznavanju posameznika kot individuuma, njegovih pravic, posameznika kot posameznika z lastno osebnostjo, identiteto, kulturo, življenjem. Toda, kot opozarja Lana Zdravkovič, so humanitarne prakse implicitno diskriminatorne:
Robert Kroflič s pomočjo odmevnega primera Somalijke, ki je pred kratkim v Ratečah iskala pomoč med porodom še na drug način, razloži, kje se kaže težava s humanitarnim pristopom.
Somalijko so krajani najprej zamenjali za beračico, po porodu pa so otroka obsipali z darovi.
Asimilacija, segregacija in integracija so prakse, ki bi morale biti že preživete. Prakse, h katerim stremimo, so tiste, s katerimi pomagamo k vključevanju otrok v družbo na način, da pri tem njihovih izkušenj, kulture in osebnosti ne zanemarjamo. Zagovorniki ideje smo mnenja, da družba v celoti pridobi zaradi kompleksnosti posameznikov, ki jo sestavljajo. Prakse medkulturnosti bi morale biti implementirane eksplicitno in celostno, namesto da se uvajajo brez reda, zaradi angažmaja posameznih strokovnih delavcev in prostovoljcev.
Ob pregledu ključnih točk pedagoškega in širšega družbenega delovanja ugotovimo, da ostaja razkorak med teorijo in prakso resnično velik. V praksi ostaja nevralgična točka boj med učinkovitostjo sistema ter pravičnostjo sistema vzgoje in izobraževanja. Kljub eksplicitno zapisanim vrednotam, odprtosti družbe, strpnosti, razvijanju medkulturnega dialoga, ki bi naj jih v šolskem sistemu negovali, so le-te zapostavljene in vedno znova zanemarjene na račun storilnosti, doseganja standardov odličnosti in podobnega. Otroci z učnimi primanjkljaji so zato kljub programom, ki se kakovostno izvajajo na številnih šolah, še vedno večinoma prepuščeni samim sebi. Delo, raziskovanje in razvojno delo v šolskem sistemu se tako oblikujejo na podlagi ideje idealnega učenca. Tiste manj idealne preprosto prenašamo in jim milostno dopuščamo, da so. Sistem vzgoje in izobraževanja na tak način tiho izpušča pozitivno vzgojno komponento in se čedalje bolj oblikuje izključno v izobraževalnega.
Pregled praks v slovenskih šolah pokaže tudi, da imamo kljub vsem načelom multikulturalizma, skupne šole in skrbi vseh za vse dejansko segregiran sistem izobraževanja. V Sloveniji je 1768 vrtcev, osnovnih in srednjih šol. Programi za izobraževanje strokovnih delavcev, ki skrbijo za kulturno, narodnostno, jezikovno, zmogljivostno raznolike otroke, pa potekajo na 95 izobraževalnih ustanovah.
Kakorkoli že - prej smo izpostavili minimum, ki ga morajo begunci “doseči” - to je dobiti državljanstvo. Pridobitev državljanstva pomeni tudi “vpeti” se v družbo, oziroma če uporabimo označevalec dominantnega diskurza - tujci se morajo v družbo “integrirati”. Integracija in asimilacija se pogosto prepletata, saj oba procesa predpostavljata prilagoditev specifičnim normam, pravilom in pričakovanjem v določeni družbi. Od priseljencev brezkompromisno pričakujemo, da bodo usvojili “komplet Zahod”. Prišlek mora tako privzeti historično in kulturno specifične norme, pravila obnašanja in vedenja, govora, zadostiti mora pričakovanjem, ki jih ima neka - v tem primeru Zahodna - družba do njega.
Kar lahko storimo za prišleka, ki se spoznava z drugo kulturo, normami, pričakovanji, je to, da do neke mere opustimo formalna pričakovanja, določila in vdružbljanje in se z njim spustimo v spoštljivi dialog. Zaključujemo z mislijo Robija Krofliča, ki govori prav o spoštljivem dialogu.
Proti njim nič, ampak res nič nima vajenka Zala.
Dodaj komentar
Komentiraj