Študentski boji na Balkanu
Tako je apatijo makedonskih študentov opisala Maria s tamkajšnjega novonastalega feminističnega kolektiva Mladi borki. A ne bi prav veliko zgrešili, če bi povedano zgolj prestavili v kontekst kakšne druge države. Prav s tem zavedanjem podobnosti položaja študentk in študentov po vsem svetu, predvsem pa tistih, s katerimi si delimo dobršen del zgodovine, se je rodila ideja organizacije mednarodne konference o visokem šolstvu. Povezani onkraj Bolonje je letošnji naslov že drugega tovrstnega dogodka, ki je nastal v organizaciji študentskega društva Iskra. Udeležili so se ga študentski kolektivi iz Avstrije, Srbije, Makedonije, Albanije in Grčije. Mi smo se udeležili uvodnih dveh dogodkov, ki ju bomo poskušali čim bolje predstaviti tudi vam. V prvem delu bomo predstavili različne kolektive prej omenjenih držav, v drugem delu pa skupne značilnosti študentskega organiziranja in problemov, ki pestijo visoko šolstvo.
Kolektiva iz Srbije, ki sta se udeležila mednarodne konference, nosita ime Studentski pokret Beograd in pa Studentski pokret Novi Sad. To sta progresivni študentski organizaciji, ki se borita za vsem dostopno, brezplačno in kvalitetno visokošolsko izobraževanje, proti socialni diskriminaciji ter se na splošno ukvarjata s problemi visokega šolstva v Srbiji, ki so posledica neoliberalnih vladnih politik. Cilj njunega delovanja je pridobitev moči v študentske roke in s tem omogočiti platformo, ki bo služila za opozarjanje na širše študentske problematike. S strani srbskega ministrstva za izobraževanje, znanost in tehnološki razvoj je priznana le študentska organizacija KONUS, ki pa je sestavljena iz študentskih funkcionarjev z različnih fakultet po Srbiji. Ker pa je to edina priznana študentska organizacija, ji to omogoča popolno obvladovanje študentske sfere in prilastitev interesov študentov za izvajanje lastnih kariernih projektov. Tako je vodenje organizacije prepuščeno študentskim funkcionarjem, ki pa večinoma zastopajo vladne interese. Kar pa se tiče splošne tendence po komercializaciji šolstva, ki nato vodi tudi v privatizacijo, izbranim funkcionarjem zatorej ne morejo zaupati, da bodo delovali v političnem interesu študentk in študentov. S položajem, ki ga ima KONUS, se cilj delovanja sprevrže v depolitizacijo študentske sfere, smiselne zahteve se transformirajo v dejavnosti sekundarnega pomena, ki študentkam in študentom omogočajo samo mnogokrat videno obliko zabave in sodelovanje na različnih prostočasnih aktivnostih. Študentska vprašanja se zato rešujejo samo znotraj ustaljenih praks, ki že same reproducirajo takšno ureditev. Študentski pokret Beograd in Novi Sad delujeta izven ustaljenih paradigem študentskega organiziranja. Pavle, član kolektiva iz Beograda, pa opiše problematiko delitve študentske publike in pa nepodporo profesorjev fakultet:
Konference se je udeležila tudi grška progresivna organizacija Aran. Ta se je septembra leta 2015, po odločnem ljudskem ‘oxi’-ju na referendumu in kapitulaciji Sirize, povezala v novo koalicijo grške levice. Pod vodstvom Ciprasa se je vlada uklonila zavoljo zbližanja pogledov z Evropsko unijo in spremenila svoj nastop, ki je zdaj veliko bolj konzervativen. Vladna pogajanja z Brusljem pa ne omogočajo ponovne oživitve države. Grčija je za evroskupino postala prostor eksperimentiranja politik zategovanja pasu, od begunskega vala naprej pa območje brezčasja za ujete posameznike. Aran ne vidi rešitve v Evropi dveh hitrosti, marveč v ponovni prisvojitvi suverenosti. Le na ta način se lahko Grčija izogne dokončni privatizaciji, ki je nazadnje pod svoj okvir vzela še zdravstvo. Potisnjeni na stran se zavzemajo za ponovno vzpostavitev državno vodene fiskalne politike, ki bo sprejemala neodvisne ukrepe, brez bruseljske diktature zmanjševanja pravic srednjemu in delavskemu razredu.
Rešitev je moč najti samo v primeru nacionalizacije bank, v prekinitvi privatizacije in v preklicu plačevanja nelegitimnega in škodljivega dolga, ki je reševal tuje investitorske banke. Član organizacije Aran z imenom Kostas opiše, kako 8 grških progresivnih študentskih organizacij združeno shaja v študentskem prostoru in se trudi vzpostaviti intervencijo, ki bi imela svojo moč v študentski politiki:
Albanska študentska organizacija, ki se je udeležila mednarodne konference, se imenuje Për Universitetin in je trenutno najbolj vplivno levo usmerjeno študentsko gibanje v Albaniji. V času vladnega sprejemanja neoliberalnih reform je albanska organizacija postala eksistencialnega pomena za študente v Albaniji, saj ima le skupno študentsko organiziranje možnost zaustaviti proces tovrstnega eksperimentiranja v visokem šolstvu. Sledeč temu so vladne finance enakomerno razdeljene med javnimi in privatnimi univerzami. Javne ustanove so zato vedno bolj primorane posegati po zelo podobnih oblikah poslovanja kot njihovi zasebni tekmeci. Da bi se zoperstavili tem reformam, škodljivim za kvaliteto in dostopnost visokega šolstva, je organizacija Për Universitetin organizirala različne aktivnosti, kot so javne skupščine na javnih univerzah s študenti in profesorji, gverilske akcije na ulicah in v vladnih stavbah, zasedbe fakultet in podobno.
Študentske problematike se navezujejo tudi na širše območje težav; najbrž najbolj bode v oči visoka stopnja brezposelnosti, ki je po zadnjih uradnih podatkih 20%, realno pa verjetno še višja. Albanci so na drugem mestu v Evropi po številu prošenj ekonomskih migrantov, ki iščejo možnost dela v Nemčiji, možnost sprememb pa je zaradi rigidne politične konstelacije malo verjetna. V dotičnem kolektivu med drugim organizirajo tudi proteste, ki pa presegajo moralne okvirje in pridejo na sodišče, kjer aktivistom grozijo tožbe. Več o tem pove članica kolektiva Bora:
Poleg tega protesta pa je markantno manifestacijo nezadovoljstva uprizorila albanska študentka, ki je konec lanskega leta na konferenci, ki se je nanašala na Svetovni dan študentov, ministrico za visoko šolstvo polila s kečapom. S strani različnih medijev sta bili aktivistka in organizacija grdo napadeni in označeni za sramotno, kar pa je vodilo v to, da je število študentk in študentov, ki se jih je strah pridružiti organizaciji, vse večje.
Mladi borki, She Fighters, je feministični kolektiv iz Makedonije, ki želi s svojo aktivnostjo reformirati makedonsko družbo in državno politiko, ki je v zadnjem desetletju pod vplivom desnih vlad, ki ne spoštujejo zakonodajne ureditve. Kolektiv je dokaj mlad, saj je nastal na pobudo deklet, ki sta se naveličali pasivnosti ostalih organizacij. Njihova ciljna družbena skupina so ženske delavskega razreda, ki imajo v Makedoniji zelo slabe pogoje. Ti pa so takšni, da delajo po 12 ur na dan, se ne smejo vrniti v službo po porodu in so zelo slabo plačane.
Njihova prva in edina aktivistična akcija je potekala osmega marca, ko so v mestnem parku obesile transparent z napisom ‘’Sem ženska delavskega razreda, in ne rojstnodnevna slavljenka’’. V prihodnosti načrtujejo ustanovitev združenja, ki bi povezoval delavski razred, nadaljevale bodo tudi z bojkotiranji in protesti.
To so bile predstavitve nastanka in delovanja sodelujočih kolektivov na konferenci. Sedaj pa si bomo, preden preidemo k drugemu delu prispevka, privoščili krajši glasbeni predah.
Tako kot v primeru študentskega društva Iskra so tudi ostale sodelujoče študentske organizacije nastale samoniklo in spontano iz potrebe po naslavljanju problemov, ki so skupni vsem študentkam in študentom prav zaradi njihovega položaja v družbi. To torej niso etablirane, institucionalizirane študentske organizacije, kot so pri nas denimo Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem, združene pod krovno Študentsko organizacijo Slovenije, krajše ŠOS. Gre za alternativne opcije študentskega organiziranja, ki nazore in dejanja svojih konformističnih kolegov večinoma preizprašujejo in se jim zoperstavljajo. Bora, predstavnica albanske študentske organizacije Për Universitetin, razloži, kako so se na njihov obstoj odzvali predstavniki uradno priznane študentske organizacije:
Etablirane študentske organizacije se zelo rade poslužujejo različnih tehnik diskreditacije novonastalih študentskih skupin, kar odraža stopnjo nelagodja in ogroženosti, ki jo čutijo ob njihovem delovanju. Za lažjo predstavo o profilih študentov, ki se najpogosteje potegujejo za članstvo v teh formalnih študentskih strukturah, Nemanja s Študentskega gibanja Beograd oriše, kako so videti volitve v študentski zbor na njihovih fakultetah:
Večino študentov torej v boj za članstvo v organizacijah, ki naj bi zastopale študentske interese, ženejo materialne in statusne koristi, ki iz tega naslova izhajajo. In kako uspešno ti nadebudni študentski funkcionarji po tem, ko so enkrat izvoljeni, opravljajo svoje poslanstvo? Bora z albanske organizacije Për Universitetin nadaljuje:
Volitve v študentske organe so torej videti kot pravo bojišče, na katerem zmagujejo tisti, ki znajo študentske volilke in volilce prepričati z dobrimi žuri ali podobnimi drobnarijami in pri katerih vsebina programa ne igra nobene vloge. A kljub temu so do kandidiranja na volitvah upravičeni vsi študenti in študentke, torej si lahko mesto izborijo tudi tisti bolj kritični. Kako se opredeljujejo do te možnosti, razloži Nemanja s študentskega gibanja v Beogradu:
A preden progresivnim študentskim organizacijam uspe zavzeti in reorganizirati delovanje obstoječih študentskih struktur, pa se morajo s svoje marginalne, a zato bolj kritične pozicije ukvarjati tudi s problemi, ki se tičejo samega študija. Na konferenci je bilo večinoma govora o problemih, ki jih je s seboj prinesla bolonjska reforma.
Posamezne fakultete si sicer ta slabi dve strani dolg dokument razlagajo vsaka po svoje. V eni točki pa se le strinjajo. O tem spregovori Nemanja:
V visokošolsko sfero se v zadnjih desetletjih počasi, a vztrajno vriva neoliberalna logika. Ta reducira položaj študenta na potrošnika, ki si mora visokošolsko izobrazbo plačati sam in za katerega posledično študij ni več pravica, ampak privilegij.
Zakaj v splošnem ni zaznati odpora do teh sprememb oziroma kako jih večina celo opravičuje in podpira, pove Bora s Për Universitetin:
Eden glavnih problemov študija postaja torej njegova nedostopnost zaradi višanja šolnin. Kakšne spletke se gredo visoko pozicionirani akademiki skupaj z oblastniki v Srbiji, da bi pasivizirali mladino in se izognili protestom, pove Nemanja:
A če je študij vedno dražji, še zdaleč ne pomeni avtomatično, da je zato tudi bolj kvaliteten. Kako se univerze v Srbiji povezujejo s trgom, ki mu temu primerno prilagajajo tudi študijske programe, razloži Nemanja:
Kako komercializacija študijskih programov izgleda v Albaniji, na konkretnem primeru razloži Bora s Për Universitetin:
Kostas z grške progresivne organizacije Aran nato nadaljuje z razlogi, ki botrujejo vedno večji komercializaciji študija pri njih. Še prej pa par besed nameni potrošniški naravnanosti študija in izginjanju prostora na univerzah, ki bi bil namenjen kritičnim razpravam in sprejemanju odločitev:
Kljub vedno večji nedostopnosti študija depriviligiranim članom družbe se velika večina dijakov še vedno odloča za vpis na univerzo, saj se s tem za nekaj let izognejo še slabšemu družbenemu položaju, brezposelnosti. Kako velik je ta problem v Makedoniji, pove Ana z makedonske organizacije Mladi borki:
V zadnjem delu posveta so se kolektivi pogovarjali o možnostih sodelovanja z različnimi družbenimi akterji, začenši s profesorji. Bora s Për Universitetin pove, da v Albaniji nimajo zaveznikov, saj je splošen sentiment do bolonje pozitiven:
Maria z makedonske organizacije Mladi borki jo dopolni z razlago o tem, do kod sega aktivizem in podpora profesorjev:
Profesorji se pri večini nahajajo na popolnoma drugačni, veliko bolj udobni poziciji kot študenti. Z izjemo nekaterih visokošolskih učiteljev v splošnem nanje torej ne gre računati, razen kadar interesi obojih zares sovpadajo.
Namen organizacije te konference je bil prepoznati skupne probleme s področja visokega šolstva, s katerimi se soočajo študenti v preostalih državah Balkana, ter poiskati načine, kako jih skupaj nasloviti. V duhu kolektivizma in predpostavke “skupaj smo močnejši” se je porodila tudi ideja, da bi se povezali tudi s kolektivi iz zahodnih držav. Vendar se s tem mnogi niso strinjali. Svoje razloge poda Maria z makedonske organizacije Mladi borki:
Kot smo se lahko prepričali ob poslušanju prispevka, študenti in študentke različnih držav v visokošolski sferi prepoznavamo podobne probleme. Ti se sicer v vsaki državi manifestirajo malo drugače, a vzroki so enaki, saj jih v današnji, globalizirani družbi poganjajo enake tendence. Prav zaradi tega sta sodelovanje in medsebojna podpora ključna, borimo se namreč za enake cilje, brezplačno in kvalitetno visoko šolstvo za vse.
S tovariši z Balkana sta se povezovali Staša in Aicha.
Dodaj komentar
Komentiraj