Tehnoučilišče

Tehnoučilišče

Oddaja
20. 2. 2020 - 12.00

Tehnologija je vroča tema na področju izobraževanja. Nedavno smo o tehnologiji pisali v kontekstu bele knjige, o njej pa se je govorilo tudi na letošnjih pedagoško-andragoških dnevih.  

Današnji članek bo sestavljen iz več delov: prvi del bo vseboval kratek pregled PAD, pedagoško-andragoških dnevov, ki so se letos dogajali 23. januarja, njihova osrednja tema pa je bila tehnologija. Tu bomo opravili kratek pregled dogajanja, predavanj in predavateljev, malo podrobneje pa bomo pregledali slovenske primere dobre prakse s področja tehnologije

V drugem delu bomo stopili korak nazaj in začeli na začetku: v kratkem intervjuju s Katjo Koren Ošljak, raziskovalko računalništva in tehnologije, bomo ugotavljali, kaj je tehnologija in kaj tehnologija v izobraževanju. Ugotavljali bomo, kdo so resnični digitalni domorodci in ali tehnologija v šolah na individualnem nivoju krepi posameznikovo znanje. Ali zahteve učiteljev, da otroci za šolske obveznosti uporabljajo računalnike, večajo prepad med učenci iz družin z različno visokimi prihodki? Kako se tehnologija v srednji šoli razlikuje od tiste v osnovni? Na kaj moramo biti pozorni, ko govorimo o sistemu tehnologije? Izpostavili bomo nekatere mite, ki zaznamujejo premisleke o tehnologiji.

Začnimo torej s prvim delom. Pedagoško-andragoški dnevi oziroma PAD, kot jim bomo rekli v prispevku, so vsakoletno tradicionalno strokovno posvetovanje slovenskih pedagogov in andragogov. Idejo je v Slovenijo v začetku osemdesetih let s kanadske univerze prinesla profesorica doktorica Ana Krajnc. PAD so se skozi čas vse bolj usmerjali v določene izbrane teme, ki so bile aktualne oziroma s katerimi so se srečevali diplomanti v praksi. Letošnji PAD so posvečeni vplivom sodobnih tehnologij na učenje in izobraževanje. Osrednji namen srečanja PAD je spoznati, kako sodobna tehnologija spreminja podobo učenja in izobraževanja ter kakšni so in bodo kratkoročni in dolgoročni učinki tehnoloških vplivov na vlogo vzgojno-izobraževalnih institucij formalnega in neformalnega izobraževanja otrok, mladine, odraslih in starejših v Sloveniji. 

Prvi del PAD je bil posvečen predavanjem na temo tehnologije. Predavatelji so se večinoma osredotočali na teoretične vidike uvajanja ali uporabe tehnologije tako v izobraževanju kot tudi v vsakdanjem življenju. Izpostavljali in obravnavali so nekatera ključna zmotna prepričanja, zmede in neznanke, ki spremljajo splošno razpravo o informacijskih komunikacijskih tehnologijah v šolstvu.

Uvodno predavanje je imel doktor Marko Radovan, ki se je spraševal, ali pomeni naložba v IKT tudi že naložbo v znanje. Mnogi entuziasti poudarjajo pozitiven vpliv uvajanja tehnologije na vseh izobraževalnih ravneh, pogosto tudi brez ustreznih argumentov.

Sledilo je predavanje doktorja Damijana Štefanca. Ta se je lotil temeljnega in perečega vprašanja, ali lahko stroj zavzame mesto učitelja. Vprašanje je staro, prastaro, aktualno vse od začetka tehnološkega razvoja, potem pa vsakič znova ob vsakem naslednjem tehnološkem napredku. Odgovor na naslovno vprašanje je odvisen tudi od tega, kako razumemo vlogo učitelja. Kaj torej mislimo z besedama »mesto učitelja«? Učitelj je seveda nekdo, ki učencem posreduje znanje, ki poučuje. Ni dvoma, da lahko sodobna računalniško podprta tehnologija v mnogih ozirih opravlja funkcijo posredovanja informacij bolje kot človek. A pozor, učitelj v šoli ni samo posredovalec znanja, ki skrbi, da bodo učenci znanje usvojili, pač pa tudi nekdo, ki skrbi za vzgojni vidik pouka. Nekdo, ki otroke formira. 

Štefanc še poudarja, da se moramo vprašati, v čigavem interesu je uvedba IKT v šole. 

Udarna skupina v sestavi doktorice Jasne Mažgon, doktorice Mojce Kovač Šebart, doktorja Mihe Kovača in doktorja Tadeja Vidmarja se je v tehnološki vihri ustavila pri vprašanju bralnih navad študentov, ki se izobražujejo za pedagoške poklice. Kljub temu da Slovenci in slovenski študentje knjige kupujemo in si jih izsposojamo, jih preberemo malo. Še več, tudi iz tistih, ki se samoopredeljujejo kot bralci, po dolgem izpraševanju izvlečemo priznanje, da v zadnjih dvanajstih mesecih niso prebrali niti enega samega leposlovnega dela. Predavatelji so si zastavili vprašanje, ali je branje res le še deklarativna vrednota. In kako lahko pričakujemo, da bodo knjige brale naslednje generacije učencev in učenk, ko pa ne berejo niti učitelji in učiteljice?

Predavanje doktorja Dana Podjeda je vznemirilo z vprašanjem, kam se lahko skrijemo v digitalnem panoptikonu. Predavatelj nam ni postregel z eksplicitnim odgovorom. Poslušalci predavanja vam lahko povemo le, da se ne skrijete, če naredite veliko avtoportretov, recimo jim sebki, in jih objavite na spletu. In da je kitajski izzivalec usode Wu Yongning [omahnil v smrt po tem, ko je na vrhu enega od kitajskih nebotičnikov posnel še zadnji sebek za svoje sledilce. Mogoče je smrt res edino skrivališče pred panoptikonom. 

Predavanjem je sledila predstavitev dobrih praks izmed katerih predstavljamo projekt Nasilne zveze so brez zveze, ki so ga izvedli Marelična hiša, Regijska varna hiša Kras, Društvo za nenasilno komunikacijo in policijska postaja Koper z namenom ozaveščanja o nesprejemljivosti nasilja v medosebnih odnosih, na zmenkih in v intimnih partnerskih zvezah. Digitalni del tega projekta je potekal tako, da so mladi informacijsko komunikacijsko tehnologijo, ki jo povzročitelji nasilja zlorabljajo, uporabniki, mladi in izvajalci projekta uporabljajo kot orodje za pripovedovanje digitalnih zgodb in ozaveščanje o pasteh spletnega nasilja.

PAD so se zaključili z doktorsko kavarno. 

Preden nadaljujemo z drugim delom oddaje, v katerem se bomo konkretneje posvetili dogajanju na področju računalništva in informatike, prisluhnimo Zdravku Čoliću in njegovi odlični izvedbi komada I'm not a  Robotman.

GLASBA

Dobrodošli nazaj v oddaji Unikompleks, v kateri se danes ukvarjamo s tematiko tehnoučilišč, s tehnologijo v izobraževanju, z nadomeščanjem učiteljev s tehnologijo, z vsebino učnih načrtov in ostalimi tehnostvarmi. 

Ena od strokovnjakinj za področje tehnologije v Sloveniji je Katja Koren Ošljak, s katero smo govorili o tehnologiji v šoli. Povprašali smo jo, kaj je tehnologija. 

IZJAVA

Ter kakšne so omejitve uporabe tehnologije v šolah. 

IZJAVA

Povprašali pa smo jo še po eni pasti, v katero pogosto pademo. To je prepričanje, da smo mladi digitalni domorodci.

IZJAVA

Mnenje Katje Koren Ošljak, da današnji otroci, mladostniki in milenijci nismo digitalni domorodci, s serijo različnih ugotovitev potrjuje tudi povzetek 126-ih študij, izdan pri ameriški organizaciji J-PAL . Ni presenetljivo, da je študija pokazala, da zgolj dostop do računalnikov in spleta nima pozitivnega učinka na ocene učencev. To torej pomeni, da si učenci z informacijsko tehnologijo samostojno ne znajo prav dosti pomagati, je uporabljati. Je pa ista raziskava pokazala tudi, da učenci pridobijo s programi, ki so ciljno usmerjeni v krepitve nekaterih učnih spretnosti. Študija navaja, da so posebej uspešni tisti programi z računalniki podprtega učenja, ki učencem pomagajo pri učenju matematike. 

V nadaljevanju se študija na kratko dotakne še ene zanimive teme: vpliva tehnologije na povečevanje ali zmanjševanje učnih razlik. Učenci, ki doma in v šoli nimajo dostopa do računalnika, bodo težko razvili računalniške spretnosti. Iz tega logično izhaja, da mora potekati opremljanje šol z informacijsko komunikacijsko tehnologijo  sočasno z vpeljevanjem kakovostnih učnih programov, ki doprinesejo k razumevanju procesov informacijske komunikacijske tehnologije.  V sklepnem delu oddaje se bomo na kratko posvetili še temu vidiku - razumevanju procesov tehnologije. Če smo začeli s teoretskim pregledom pomena tehnologije v šolstvu ter z njo povezanimi pomisleki in bojaznimi, pa zaključujemo konkretno, s pregledom poročil in priporočil, ki jih je po temeljitem pregledu predmetnikov za računalništvo in informatiko leta 2018 oblikovala strokovna skupina za področje tehnologije. Poročilo se začne vzpodbudno! Slovenija se pri poučevanju informatike uvršča med pionirske države, saj smo s tem začeli že leta 1971. Prva leta je bil pouk računalništva in informatike zaradi stanja takratne strojne in programske opreme pretežno teoretičen s poudarkom na algoritmih in programskih jezikih. Ker so bili srednjim šolam računalniki nedosegljivi, so dijaki vaje opravljali na fakultetah, v računalniških centrih ali v podjetjih. Takratne kritiške ocene so pokazale, da gre za ustrezen način poučevanja. V šolskem letu 1967/1977 je potekalo prvo republiško tekmovanje iz računalništva. Začetni zagon se je nadaljeval še globoko v osemdeseta leta. 

Z vpeljavo usmerjenega izobraževanja so bile v osemdesetih ustanovljene tudi srednje računalniške šole z več kot 1000 urami pouka računalniških predmetov: osnove računalniške tehnike in proizvodnje, algoritmi in programski jeziki, računalniški sistemi, programska oprema, strojna oprema, računalniške mreže, uporabna matematika. Sredi osemdesetih let je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani potekala prva Poletna šola računalništva, ki je prerasla v mednarodno šolo. 

Leta 1985 je nastala še delovna skupina, ki je poskrbela za organizirano poučevanje računalništva v osnovnih šolah, a zaenkrat še v okviru interesnih dejavnosti. 

Čestitamo, preteklo šolstvo! 

A po ukinitvi usmerjenega izobraževanja v šolskem sistemu leta 1991 postane računalništvo obvezen enoletni predmet na vseh štiriletnih srednjih šolah, ki pa ni bil uvrščen med maturitetne predmete. To je pomenilo, da se RIN oziroma računalništvo in informatika umikata iz srednjih šol, saj so ure za izbirne predmete seveda zajedali drugi predmeti. Leto 2000 prinese na področju RIN v šolstvu posodobitve, ki so pomenile informatizacijo predmetov, kar je omogočilo medpredmetno povezovanje. Po uvedbi devetletke je v ospredju učenec, njegova dejavna vloga pri uporabi informacijske tehnologije. Računalništvo v osnovni šoli postane neobvezni izbirni predmet. Zdi se, da se je začetna vnema iz leta 1971 za doseganje visokega nivoja kakovosti pri učenju računalniško-informacijskih vsebin izgubila.

Tudi mednarodne raziskave kažejo, da slovenski učenci ne razvijejo digitalnih kompetenc. Le 0,3% učencev zmore pri samostojnem delu z informacijsko komunikacijsko tehnologijo poiskati najustreznejše informacije in preveriti ter vrednotiti njihovo uporabnost ter zanesljivost. Ista raziskava pokaže, da slovenski učitelji uporabljajo IKT le za osnovna opravila: urejanje besedil, iskanje podatkov po spletu in pripravo predstavitev. Kakovost in pogostost uporabe IKT na šolah pa je kljub obstoječim učnim načrtom povezana z učiteljevim odnosom do IKT v šoli. 

Še manj so IKT prisotne v srednjih šolah. Približno 94% vseh dijakov obiskuje 70 ur informatike, ki so jim na voljo v prvem letniku, in le tisti štirje odstotki učencev, ki izberejo informatiko kot maturitetni predmet, razvijajo vse informacijske kompetence - računalniško mišljenje, spoznajo vpliv računalnika na družbo, algoritme in programiranje ... Priporočila posebne skupine za računalništvo in informatiko pa imajo širše ideje od tega, da bi dijaki in učenci spoznavali le osnovne pojme IKT, pa tudi širše od priprave učencev in dijakov na prihodnjo kariero v računalništvu in informatiki ali tehniki. Ampak osnovno poznavanje ozadja tehnologije, ki jim bo omogočalo produktivno delo v sodobnem svetu in usposobljenost za  sprejemanje dobro informiranih odločitev. Opozorijo še, da so učenci, ki nimajo dostopa do IKT, povsod po svetu deprivilegirani v primerjavi z vrstniki, ki imajo možnost razvijanja veščin računalništva in informatike. Tako opozorijo, da so slovenski učenci v primerjavi s svetovnimi, ki so že reformirale pouk RIN, na slabšem, saj jim slovenski šolski sistem sistematično omogoča le pridobivanje omenjenih predmetnih kompetenc. 

Ena osnovnih veščin, ki naj bi jo pridobivali učenci, je računalniško mišljenje oziroma »computational thinking« [kompjutejšonal tinking]. Gre za človeško zmožnost sistematičnega, sistemskega razmišljanja, pri katerem se posameznik loteva reševanja problema na tak način, da lahko rešitev izvede računalnik. Primer računalniškega mišljenja je razbijanje kompleksnega problema na manjše, osnovnejše dele. Ali pa prepoznavanje vzorcev. Ali pa algoritmično reševanje in reševanje določenega problema s sledenjem pravilom.

Velik in pomemben del učnega načrta pa predstavlja tudi odnos med RIN ter družbo: vpliv RIN na jezik, medsebojne odnose, tehnologijo in institucije družbe. Učenci se zavedajo vidikov, v katerih RIN družbi pomagata in škodita. Pa še del, pri katerem učenci spoznajo, kako uporaba tehnologije vpliva na varnost posameznikov, in se učijo odgovorne ter zakonite uporabe tehnologije in medijev.

Strokovnjaki, vključno z našo prejšnjo sogovornico Katjo Koren Ošljak, izpostavljajo, da je za kakovostno uvajanje tehnologije v šole treba zagotoviti razumevanje širše slike, to je etičnega in družbenega vidika. 

Izjava

Današnja oddaja je bila pregledne narave. V prihodnjih pa bomo več pozornosti posvetili še  vidikom etike, odgovornosti in moči tehnoizobraževanja. 

Iz tehnosveta vas pozdravljata Zala in osnovnošolka Juija, ki je pomagala pri tejle oddaji. Brala sta Lovro in Biga, tehnicira je Linč.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness