Unikomplex univerzitetnega clusterfucka
Ob okrogli obletnici ministrovanja Maje Makovec Brenčič smo pripravili pregled stanja v visokem šolstvu oziroma bolje rečeno - pregled stanja tega, kar je ostalo od visokega šolstva! Verjetno si je pred desetimi leti le redkokdo predstavljal, da se nam bo tožilo po zaslužkarski Stanki Setnikar Cankar ali polpismeni Klavdiji Markež, ki sta bili prvi kandidatki Stranke modernega centra, preden je šolski resor prevzela marketinška gurujka MMB.
Že v prvem letu ministrovanja je profesorica mednarodnega poslovanja, mednarodnega trženja, strateškega trženja, medorganizacijskega trženja, trženja v športu ter trženja v zdravstvenem varstvu uspela pripraviti in spraviti skozi novi zakon o visokem šolstvu, ki je v ta del javne službe vnesel predvsem veliko - trženja. Vodenje resorja v tem stilu nas s strani ustanoviteljice Slovenske oglaševalske zbornice seveda ne bi smelo presenetiti. Kar pa preseneča, sta energija ter vztrajnost, s katerima Makovec Brenčič jaha na čelu svojega resorja. Od domačih politikov smo namreč v zadnjih letih vajeni bolj ali manj le pohlevnega izvrševanja navodil iz Bruslja, nemalokrat celo s kančkom slabe vesti in opravičevanja v stilu ‘’to pač moramo narediti’’. Nasprotno ministrica za izobraževanje, znanost in šport na svojem resorju že desetletje uvaja pionirske rešitve, ki omogočajo umik države iz financiranja šolstva, to pa se prelaga predvsem na kliente, kot se v novoreku imenuje študente.
Študij tako za posameznika, ki nima močno razvite socialne mreže, že dolgo ni več brezplačen. Kadrovske štipendije je težko dobiti, državnih pa ni več.
Preplet univerze in gospodarstva je bil glavni moto tako imenovanega razvoja slovenskega visokega šolstva pod vodstvom Maje Makovec Brenčič, ki je uspela v svojih dveh in pol mandatih dejansko zabrisati mejo med enim in drugim. Kar se je začelo kot ‘‘predavalnica Mercator’’, je danes Ekonomska fakulteta Agrokor, podobno stanje pa velja na praktično vseh ljubljanskih fakultetah. Te prav gotovo niso več avtonomne, samostojne inštitucije, temveč so vse bolj le razvojni oddelki podjetij. Pipistrel na fakulteti za elektrotehniko, Strabag na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, Sintal na fakulteti za varnostne vede so le nekateri izmed najbolj v nebo vpijočih primerov tovrstnega prepletanja, ki je iz akademije izrinilo vse nepotrebno bazično znanje ter teorije in se popolnoma posvetilo aplikativnim znanjem, ki so nujno potrebna za gospodarstvo.
Kakor z univerzo, tako s profesorji! Večina akademskega kadra je prekariziranega, kar pa marsikomu celo ustreza, saj si visokošolski učitelji osnovno plačo praviloma služijo kot podjetniki. Čeprav je SVIZ z Branimirjem Štrukljem na čelu po retoriki vedno bolj udaren, mu je zaradi upada članstva pošla tudi politična moč. Kako tudi ne, saj so lansko leto začele poučevati že prve generacije učiteljev, ki so imele predmet podjetništvo že v vrtcih. Poskusi z uvedbo sindikalnega organiziranja v šolske kurikule kot predmeta, ki bo učence pripravil na trg dela, so klavrno propadli že konec prejšnjega desetletja.
Verjetno si nihče ni predstavljal, kako bomo pogrešali akademski fevdalizem, ki je nekoč vladal na univerzi. Čeprav so bila vsa odločevalska mesta v rokah ozke kaste akademskih mandarinov, ki so na ta račun tudi mastno služili, je v tistih časih za imenom Univerza dejansko stala neka vsebina. Danes lahko rečemo, da smo celo hvaležni za tovrstne postranske zaslužke nekaterih profesorjev, saj je postalo jasno, da določene fakultete brez donacij upokojenih akademikov enostavno ne bi preživele.
Ker je Maja Makovec Brenčič svoj pohod skozi inštitucije začela kot referentka za mednarodno sodelovanje ter internacionalizacijo študija, ni čudno, da je slovenščina v predavalnicah vedno redkeje slišana. A ne gre za neko domačijsko jamranje nad uvajanjem nemščine in kitajščine v poučevanje, dejstvo je, da je slovenski znanstveni jezik praktično izginil. Kroženje možganov, koncept, ki ga je v naš visokošolski prostor uvedla prav aktualna ministrica, pa ta proces le še pospešuje, saj mesto učiteljev praviloma pripada posameznikom, ki so že bili na podjetniški praksi v tujini.
A vseeno, glave gor! Vse le ni tako črno! Kot vrhunska strokovnjakinja za marketing je uspela Maja Makovec Brenčič predrugačiti pogled na izobraževanje. Izjemen izvozni artikel, investicija v lastno prihodnost, sanje za znanje so le nekateri izmed ponarodelih sloganov, ki se držijo visokega šolstva. In ne pozabite, da je bila Univerza v Ljubljani v projektu Trusted brands lani izglasovana na 1. mesto v kategoriji velikih podjetij. Slovenski visokošolski sistem je vsaj v tem pogledu postal odlična blagovna znamka. Vprašanje je le, komu ga bomo prodali.
Z možgani krožita Tine in Arne
Dodaj komentar
Komentiraj