Vse moje obleke so v šoli, tja pa ne smem
Fotografija je bila posneta novebra 2020 v Ugandi. Deklici sta povedali, da tako pogrešata šolo, da bi, če bi se zdaj ponovno odprla, tja hodili tudi ponoči in ob nedeljah.
V kar nekaj evropskih državah ostajajo šole kljub porastu primerov okužb z novim koronavirusom odprte. Slovenski otroci za zdaj še ostajajo doma. V tokratni oddaji pa bomo pogledali tudi čez meje Zahoda, se posvetili prvim napovedim o vplivih zaprtja šol povsod po svetu in glede na že obstoječe raziskave o izobraževanju marginaliziranih skupin otrok prikazali problematično delo organizacij, ki analizirajo šolsko uspešnost po svetu.
To, kakšen vpliv imajo spremenjene okoliščine izvajanja vzgojno-izobraževalnih dejavnosti na otroke, ni odvisno samo od njihove motivacije in sposobnosti ter od socialno-ekonomskega statusa družine, ampak tudi od geografske pozicioniranosti in kulturnih značilnosti okolja. Te lahko ponovno umestimo v interakcije z ostalimi dejavniki, kot so spol, učne težave in drugi primanjkljaji, materialni pogoji in tako naprej. Zato bomo tokrat pogledale čez meje Slovenije in Evrope, kjer se razlike ne kažejo samo v povprečjih, ampak tudi v vse večjih razlikah med skupinami otrok, ki so v različnih okoljih marginalizirani na različne načine.
Pandemija covida-19 je povzročila eno izmed največjih prekinitev izobraževanja v zgodovini. Šolanje poteka moteno na vseh kontinentih, v več kot 190 državah. Spremembe so vplivale na skoraj 1,6 milijarde otrok in mladostnikov, kar predstavlja kar 94% celotne šolajoče populacije. V času krize se poglabljajo že obstoječe neenakosti. Pomembne priložnosti disproporcionalno izgubljajo otroci ranljivih skupin: otroci, ki živijo v revnih ali ruralnih predelih, deklice, otroci begunci in prisilno razseljeni otroci ter otroci s posebnimi potrebami. Tako grozi izničenje napredka več let, celo desetletij prizadevanj za zmanjšanje razlik in zagotavljanje enakih možnosti. Po ocenah Združenih narodov bi lahko šolanje v naslednjem letu opustilo do 24 milijonov otrok.
S prekinitvijo šolanja pa je povezana vrsta posledic, ki presegajo meje izobraževanja. Z zapiranjem izobraževalnih institucij so ne samo mnogi otroci, ampak tudi celotne skupnosti izgubile dostop do ključnih storitev, na primer do zdravstvene obravnave, preskrbe s hrano in zaščite pred nasiljem. Veliko staršev je zaradi situacije prisiljenih ostati doma in so brez dela.
Eno izmed mnogih območij, ki se soočajo s tovrstnimi težavami, je okrožje Kabale v zahodni Ugandi. V nadaljevanju bomo slišali nekaj poročanj članov tamkajšnje skupnosti o posledicah pandemije covida-19, s katerimi se soočajo sami, njihove družine in učenci v bližnji šoli.
Prvi sogovorec je pred pandemijo gradil hiše. Sedaj ne more več zapustiti svoje skupnosti, zaradi česar je ostal brez prihodkov.
Godhead je pred pandemijo delal v hotelu. Zdaj je doma z osmimi otroki. Pred tem so otroci hrano dobili v šoli, prav tako so lahko šolske obveznosti tam opravljali tudi ob večerih, saj imajo v šoli elektriko. Ker niso vedeli, da bodo šole tako dolgo ostale zaprte, so tam pustili svoja oblačila. Po nova ne morejo, ker ne smejo zapustiti svoje vasi.
Nadaljuje učitelj v osnovni šoli Asiimwe , ki pojasni tudi težave, s katerimi se soočajo njegovi učenci.
Z zaprtjem šol so učiteljice in učitelji marca izgubili vir rednega dohodka. Poroča učiteljica iz iste osnovne šole.
Tudi Scovia je izgubila učiteljsko službo.
Nadaljujemo z vplivi zaprtja šol na šolanje deklet. Raziskovalke in raziskovalci za zdaj zgolj napovedujejo potencialne posledice množičnega zaprtja šol, pa vendar lahko na podlagi preteklih raziskav in poznavanja problematike izobraževanja deklic v razvojno zapostavljenih okoljih analiziramo možne izide. Center za globalni razvoj svoja predvidevanja razvija na podlagi prejšnjih primerljivih situacij, kot je bil izbruh ebole v Sierri Leone in Liberiji v letih 2014 in 2015. Šole so bile zaprte od julija do februarja.
Takrat so morale deklice v primeru materine smrti prevzeti vlogo gospodinje in posledično opustiti šolanje. Nekatere so šle na ulice in prodajale različne izdelke, s tem pa so se izpostavile seksualnemu delu. V zameno za hrano ali denar so se prostituirale ali pa začele razmerje in se celo poročile z moškimi, ki so jih lahko finančno preskrbeli, ter tako razbremenile svoje družine. Naraslo je tudi število nosečih mladoletnic, saj šola ni več zagotavljala varnega okolja, v katerem bi lahko deklice preživljale tudi prosti čas, obenem pa se je prekinila tudi spolna vzgoja.
Po svetu se že pred epidemijo ni izobraževalo 132 milijonov deklic, od tega jih skoraj 35 milijonov ni obiskovalo niti osnovne šole. Izobraževanje deklic lahko pomembno pripomore k pozitivnim spremembam v skupnostih, a v revnejših državah imajo pri financiranju izobraževanja še vedno prednost dečki. Deklice so tako vse prevečkrat podvržene že naštetim izidom: prezgodnjim porokam, prostituciji, nosečnosti in z njo povezanim zdravstenim zapletom. Pandemija bo tovrstno usodo prinesla še precej več mladim dekletom, ki so sicer še imela možnost za boljše življenje, kar se tiče ekonomske neodvisnosti in zdravja.
Trenutna situacija je za učenke in učence – tako pri nas kot drugod – milo rečeno zaskrbljujoča. Nasvetov, naj gledamo na pozitivno plat, ne maramo, saj tistim na drugi strani ne koristijo. Najde pa se tudi nekaj primerov dobrih praks pri soočanju z epidemijo. V nekaterih državah so državne institucije in skupnosti poskusile reorganizirati šolanje tako, da bi oblike učenja na daljavo dosegle čim več otrok. Inovativni pristopi vključujejo na primer vzpostavitev radijskih in televizijskih programov ter pošiljanje gradiv na dom.
Ministrstvo za osnovno in srednješolsko izobrazbo v Zimbabveju je na primer vzpostavilo radijski prenos za spodbujanje pismenosti pri otrocih, ki nimajo dostopa do knjig in interneta. Za otroke, ki živijo na težko dostopnih področjih in nimajo radia, so pripravili dodatna učna gradiva, ki poleg navodil za učence vsebujejo tudi navodila za učitelje in starše.
Za konec se posvetimo še načinu poročanja o problematiki, ki jo pokrivamo v tej oddaji. Pri poročanju in analiziranju posledic pandemije na šolanje in izobraževanje po svetu izstopa nekaj organizacij, ki veljajo kot avtoritete na področju politike in zdravstva, na primer Svetovna zdravstvena organizacija, Združeni narodi, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, krajše OECD, Unicef in Unesco. Vprašanje, ali je problematika s strani zahodno situiranih organizacij pokrita korektno, sicer presega domet te oddaje.
Težko pa je prezreti dejstvo, da nekatere organizacije pri poročanju o posledicah pandemije za šolstvo oziroma za učenke in učence govorijo v konkretnih denarnih zneskih. Na tak primer naletimo, če se poskusimo o problemu prekinitve šolanja izobraziti s pomočjo poročil Svetovne banke, ki jih najdemo med prvimi zadetki v Googlovem iskalniku. Pričakovane učne izgube napovedujejo s pomočjo štirih parametrov. Prva dva sta v kontekstu kvantitativnih napovedi in mednarodnih primerjav na področju šolstva intuitivno še razumljiva. To sta povprečje točk na testu Programa mednarodne primerjave dosežkov učencev in učenk PISA ter delež učencev, ki ne dosegajo minimalnih standardov znanja. Sledita zneska v dolarjih, dobljena na podlagi simulacij, in sicer ocena skupne izgube prihodka na posameznika ter ocena skupnih globalnih ekonomskih stroškov, ki jih prinašajo omenjene izgube.
Svetovna banka je sicer mednarodna finančna ustanova s sedežem v Washingtonu, ki državam v razvoju nudi finančno in tehnično pomoč za razvojne programe. Njen cilj naj bi bil zmanjševanje revščine, kritiki njenega delovanja pa bi ga prej opredelili kot ustvarjanje pogojev odvisnosti v kontekstu splošnega ameriškega imperialističnega projekta. S svojimi projekti in financiranjem trenutno med drugim pomagajo državam v razvoju pri spopadanju s posledicami krize na področju vzgoje in izobraževanja. To, kakšne oblike pomoči implementirajo in kakšen je njihov vpliv, ostaja vprašanje, ki bi se mu lahko posvetili v kateri od prihodnjih oddaj.
Dejstvo pa je, da smo lahko na podlagi stališča, ki ga zavzemajo pri poročanju o posledicah krize, najmanj previdni in skeptični. Pri sferi kaosa, ki je vzrok za zdravstveno krizo in ki poglablja razlike, ne smemo pozabiti, da so odgovori in rešitve pogosto vezani na organizacijsko in produktivno kontinuiteto sistema, ki našo vrednost omejuje na to, kar lahko vzdržujemo in proizvedemo.
Čezmejne situacije v vzgoji in izobraževanju sta izbrskali Alja in Hana.
Dodaj komentar
Komentiraj