ZGODOVINA ŠTUDENTSKEGA ORGANIZIRANJA 1968

Na jutro devetindvajsetega maja 1968 je francoski premier Pompidou na sestanku vlade presenečeno zavpil: »Pobegnil je iz države!« Na sestanku ni bilo predsednika francoske republike Charlesa de Gaulla, zmagovitega generala druge svetovne vojne in ustanovitelja Pete francoske republike. Svojemu sinu je sporočil: »Nočem jim dati priložnosti, da napadejo Elysée. Žalostno bi bilo, če bi bila kri prelita za mojo obrambo. Odločil sem se, da odidem: nihče ne napade prazne palače.”

Poslušamo tretjo oddajo Unikompleksa o študentskem organiziranju pri nas in po svetu v prelomnih revolucionarnih letih 1968 in 1969. V prejšnji oddaji smo predstavili, kako je oblast začela reformirati družbo in z njo mlade – študente, da bodo lahko služili razvoju, producirali in reproducirali. Vizija prihodnost mladih je bila drugačna in jih ni pustila križem rok. Za svoj obstoj, za prihodnost so se zavzeli s svojimi življenji. V kratkem časovnem obdobju so po celem svetu vzniknila gibanja, protesti, situacionistične akcije, upori – vznik revolucije.

Čeprav se je zdelo, da je ekonomija v razcvetu, kar je navduševalo politike, delavcem in študentom ni bilo lahko. Samodeklarirane velike sile, ki so tekmovale, kdo bo večji in višji, pa četudi s pohodi v vesolje, so pustile na cedilu ljudstvo. Povečanje števila univerz in študirajočih v prid gospodarstva mladih ni obdržalo v zaprtih sobah. V Franciji je več kot 12 milijonov delavcev začelo stavkati, okupirali so več sto tovarn. Skupaj s študenti so se začeli boriti proti morbidnemu sistemu, v katerem so se znašli. Začel se je revolt!

Na proteste pred majem 1968 je policija odgovarjala s pretepanji in aretacijami. Delavci so tudi izven sindikalnega delovanja začeli stavkati in prevzemati tovarne. V začetku maja so študentje blokirali pariško univerzo Sorbono. Vstaje, upori, blokade in stavke so se kar nadaljevali. V Parizu so na ulicah zaplapolale rdeče in črne zastave. Brutalno zatrti upori s strani policije so spravljali vedno več ljudi na ulice in za barikade. Ljudstvo je vstalo in v nekem trenutku s stavki in protesti blokiralo celotno državo.

Tridesetega maja se je na ulicah v Parizu zbralo okoli pol milijona ljudi. Vzklikali so: »Adieu, de Gaulle!« Kar bi danes prevedli v: »de Gaulle, gotof si!« Ustanovitelj pete republike je raje pobegnil iz države, kot da bi se soočil z zatiranim ljudstvom.

“Okupirajte tovarne!”

“Moč delavskim svetom!”

“Blokirajte univerze!”

“Ukinite razredno družbo!”

“Dol s potrošniško družbo!”

“Človeštvo ne bo zadovoljno, dokler zadnji birokrat ne visi skupaj z gatami zadnjega kapitalista!”

Po celem svetu so študentje skupaj z delavstvom začeli protestirati proti vzpostavljenemu sistemu. V Mehiki je vojska odgovorila z več sto pobitimi študenti. V Združenih državah je protivojno gibanje doživljalo svoj razcvet. Študentje so se zbirali v podporo zatiranega in imperialistično okupiranega Vietnama. Temnopolti Američani so zahtevali volilno pravico, ki so si jo izborili nekaj let kasneje. Odbor za neameriško aktivnost pa je brez naloga ali legalne osnove obtoževal, zasliševal, zapiral vsakogar, ki se je zavzel za osnovne človekove pravice, in ga označil za komunista. Politično zatiranje mladih, iskanje drugačnega življenja in delovanja proti sistemu jih je preobrnilo v drugačno, kontra kulturo.

Povojna Jugoslavija je v svetu pisala lastno zgodovino. Njena gospodarskopolitična zasnova je temeljila na uresničevanju ideje delavskega samoupravljanja; neposredni proizvajalci naj od države prevzamejo upravljanje gospodarskih in družbenih zadev in tudi samo državo spremenijo v sredstvo svoje družbene moči. Prav zaradi tega so jugoslovanski dogodki leta 68' specifični; tudi med jugoslovanskimi republikami so se vzroki in povodi protestov med seboj razlikovali. Študentski protesti junija 68, tako v Beogradu kot v Ljubljani, so imeli edini skupni vzrok v političnih spremembah v začetku šestdesetih let: visokošolski reformi, izpeljani leta 1960, in gospodarski reformi, uvedeni leta 1965.

Ljudska republika Jugoslavija se je iz povojnega revnega kmečkega sela zaradi nagle industrializacije, ki je napajala gospodarsko rast od petdesetih pa do začetka šestdesetih, razvila v srednje razvito industrijsko deželo. Kar je seveda za seboj potegnilo tudi strukturne spremembe družbe in naraščanje njenih potreb - s tem, ko se je manjšal delež kmečkega prebivalstva, sta naraščala delavski razred in delež izobraženih.

Ker zaostalo povojno šolstvo ni več ustrezalo razmeram, saj je primanjkovalo izobraženega kadra, poleg tega pa se je vpis na fakultete povišal za štiri-krat, se je Komunistična partija leta šestdeset odločila izpeljati visokošolsko reformo. Množični študij v šestdesetih je bil sicer povsod po svetu odraz povečanih potreb gospodarstva zaradi nagle povojne industrializacije.

V Ljubljani je bil torej poskusno uveden stopenjski študij, ki je bil inverzija univerzitetnega programa; razdeljen je bil na tri stopnje, od tega je prva stopnja trajala dve leti. Na njej se je poučevalo predvsem praktične predmete, saj se je pričakovalo takojšnjo zaposlitev diplomantov. Zveni znano? Seveda, diplomantov prve stopnje ni nihče zaposloval, medtem ko je bila druga teoretična stopnja namenjena »ta pridnim«, tretja pa je bila ekvivalent današnjega podiplomca. Inverzija univerzitetnega študija je sovpadala s pospešenim ustanavljanjem visokih šol, saj je bila tendenca po izenačitvi oziroma degradacija univerzitetne izobrazbe na tehnično - zaradi tega so proti proizvajanju »fahidiotov« že leta ‘63 protestirali študentje ekonomske fakultete.

„Študentje pozdravljamo reformo, toda reformo študijskega procesa, ne pa reformo zaradi reforme, kot se je stvar pokazala npr. na nekaterih oddelkih … obseg zajete snovi, ki zahteva veliko število izpitov, pripelje študenta do živčnega zloma, malodušja, ko ugotovi, da je edina možna pot, da študira od izpita od izpita, da ostane njegovo znanje zelo plitvo … Študij potiska študenta v vse ožjo specializacijo, ne da bi na drugi strani kot protiutež nudil najosnovnejše pogoje za razvoj tistih vrlin, ki človeka, razen strokovne izobrazbe, sploh konstituirajo kot človeka …“

Ravno v času priliva prvostopenjskih diplomantov je postalo očitno, da je 16-odstotni gospodarski rasti odklenkalo, saj so se začela kazati notranja protislovja gospodarske ureditve. To so močno čutili predvsem študenti: zaostreni kriteriji študija, pomanjkanje pedagoških kadrov, porast življenjskih stroškov, neenak dostop do študija, upad štipendij in povečanje nezaposlenosti.

Oblast se je leta 1965 odzvala z uvedbo gospodarske reforme, ki naj bi z več samoupravljanja in demokratizacijo rešila nastalo ekonomsko situacijo. A stanja, tudi zaradi neugodnih zunanjih dejavnikov, ni razrešila. Četudi se je povečalo število štipendij, se je že naslednje leto kriza poglobila, kar je bil povod za dogodke junija 68. Še večja brezposelnost, še manj štipendij, še slabši materialni pogoji študija in množične polmilijonske emigracije na zahodu.

Študenti so v teh letih samoiniciativno ustanavljali klube štipendistov, zamišljali so si strokovne prakse na delovnih mestih bodoče zaposlitve in se zavzemali za vključitev štipendistov v upravljanje tovarn. Podjetja so sicer štipendirala, toda študenti se pogosto niso mogli zaposliti tam, kjer so se hoteli ali od koder dobivali štipendijo. Zato lahko v resoluciji študentske skupščine iz leta 1965 beremo naslednje:

„Štipendijski klubi niso nikomur mar; podjetjem je vseeno, koga sprejmejo na delo; več kot polovica štipendistov se sploh zaposli drugje, kjer so bili štipendirani.“

Izhajajoč iz tega so se dogajale značilne spremembe v socialni strukturi, kar je bil tudi glavni razlog za študentske proteste v študentskem naselju v Rožni dolini junija leta 1968. Socialno-statusna diferenciacija oziroma socialno razslojevanje je bil glavni vzgib za politično aktivnost študentov. Premoženjske razlike so se povečale do tolikšne mere, da je glas revnih oslabel in izpadel iz konteksta običajne študentske diskusije.

Študentsko naselje je bilo leta 68 pravzaprav ključno torišče vznikajočega študentskega gibanja, čeprav na začetku ni kazalo tako. Konec maja leta 68 se je sestal študentski sindikalni odbor v študentskem naselju, ki je sprejel program povsem sindikalne narave, ki pa ni imel posebne tendence, da bi se razširil na temeljni študentski politični program.

Študenti so namreč razmišljali o javni manifestaciji, saj so nasprotovali povišanju stanarin in ukrepu, da naj v času izpitnega obdobja in čez poletje za potrebe turizma izselijo svoje sobe. A v nekaj dneh so uspeli ta konkreten ukrep povezati s številnimi bistvenimi vprašanji tako univerze kot položaja študentov, ki so že leta ostajala nerazrešena.

To so bila vprašanja socialne in regionalne strukture študentov, vključno z izboljšanjem materialnega položaja celotnega šolstva, vprašanja neustreznega družbenega vrednotenja izobraževanja, vprašanja omejevanja možnosti zaposlitve mladih, predvsem visoko izobraženih, vprašanje enakopravnega sodelovanja študentov v samoupravljanju na vseh nivojih, predvsem pa v organih, ki neposredno odločajo o vprašanjih visokošolskega izobraževanja. Zahteve ljubljanskih študentov so obenem kazale tudi stopnjo soglasja z dogodki na beograjski univerzi, ki so se časovno ujemali z njihovo akcijo. Zborovanje v študentskem naselju je potekalo 6. junija 1968 in pomeni vrh ljubljanske študentske pomladi leta 68 pri nas.

Tako imenovanemu avtonomnemu študentskemu gibanju je uspelo jeseni, z žegnom oblasti, ustanoviti samoupravno študentsko organizacijo SŠ LVZ - skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov. Ta je hotela s participacijo na temelju samoupravljanja na univerzi in v družbi doseči večji vpliv študentskih interesov. Poleg tega je uspelo študentom doseči večjo zastopanost študentskih predstavnikov v organih fakultet in celo izvolitev dveh predstavnikov študentskih poslancev v republiško skupščino! Študenti so znotraj sistema postali legalna družbena sila, a samo do določene mere. Tako je bila npr. ideja o statusu študenta kot delavcu, ki bi za študiranje prejemal plačo, preslišana.

„Upravljanje visokošolskih zavodov, njihovih združevanj in študentskih domov po študentih kot enakopravnih partnerjih v odnosu do pedagoških delavcev je nujno. To ni študentska boniteta, ni družbena miloščina. Izhaja iz študentove stvarne delovne naloge. To pravico mu daje ustava in ga s tem obvezuje k resnosti in odgovornosti pri študiju – delu.“

Ena najvažnejših študentskih pridobitev tega študijskega leta pa je seveda začetek oddajanja našega in vašega Radia Študent, ki se je prvič oglasil 9. maja 1969. Njegove ustanovitve in predvsem okoliščin nastanka se takole spominja Luka Škoberne, prvi odgovorni urednik Radia Študent:

/izjava v posnetku

Radio Študent je kmalu po začetku svojega delovanja postal pomemben sopotnik študentskega gibanja. To se je sprva napajalo predvsem iz tedanjih konfliktov v svetovni politiki, nato pa so se začela ostro in teoretično utemeljeno odpirati vprašanja o reformi univerze, dve izmed ključnih tem pa sta bili tudi položaj študentskega gibanja pri nas ter obstajajoči konflikti v družbi. Slednji so bili zatrti s strani oblasti, ampak kot je rekel Deleuze: "Bežati, ampak med begom iskati orožje.” Ti konflikti so Univerzo po zatišju jeseni pripeljali do naslednjega leta 1970 in akcij, ki so vodile do Zasedbe na Filozofski fakulteti 1971. Kako so se uprli tam, kjer je na strehi fakultete na Aškerčevi 2 zapela Internacionala, bomo poslušali v naslednji oddaji Unikompleksa.

Oddajo smo pripravili Teja, JernejaB in Miha Novak.

Brala sta Biga in Sara.

Tehniciral je Rok.

*vmesni komad: Mercedes Sosa - Me gustan los estudiantes