Klic beljakovin

Znanstveniki z Inštituta Max Planck v Tübingenu in Göttingenu so s pomočjo računalniških metod rekonstruirali štirideset domnevno prvobitnih aminokislinskih fragmentov.

Izvor večine današnjih beljakovin oziroma proteinov lahko pojasnimo s kombiniranjem osnovnih beljakovinskih domen. Gre za evolucijsko ohranjena aminokislinska zaporedja, ki so bila najverjetneje prisotna že pri preprostejših enoceličnih organizmih. Izvora beljakovinskih domen ne poznamo, verjetno pa so nastale z združevanjem, ponavljanjem oziroma postopnim dodajanjem aminokislinskih fragmentov.

V raziskavi so znanstveniki kot prvi kriterij za prepoznavo skupnih aminokislinskih fragmentov uporabili lokalno podobnost v aminokislinskem zaporedju današnjih beljakovin. Drugi kriterij pa je podobnost v strukturi beljakovin. Štirideset domnevno prvobitnih fragmentov, ki so jih prepoznali, se namreč pojavlja v veliki večini današnjih beljakovin.

Ugotovitve raziskave prispevajo k razumevanju evolucije beljakovin. Poleg tega nam poznavanje osnovnih gradnikov beljakovin lahko pomaga pri spremeninjanju obstoječih in načrtovanju novih beljakovin za biosenzorje, zdravila ali druge biotehnološke aplikacije.

Netopirji v skupini prepoznavajo odmeve svojih klicev tako, da se oglašajo glasneje, pogosteje in dalj časa. Svojo okolico spoznavajo in lego predmetov določajo s pomočjo eholokacije.  Med letom s klici oddajajo zvoke in iz okolice sprejemajo odboj svojih klicev ter na ta način odkrivajo tudi svoj plen, predvsem žuželke.

Pri različnih vrstah netopirjev že poznamo mehanizme, ki nakazujejo na določene spremembe v frekvenci klicev v primerih, ko letajo v parih. A ne vemo, kaj se dogaja z njihovimi klici v večjih skupinah. Kako se torej netopir znajde v skupini petih ali več osebkov? Zaradi hrupa drugih netopirjev in živali v okolju bi pričakovali, da bo prišlo do prekrivanja in motenja njihovih klicev, torej do mešanja ali tako imenovanega jamminga.

V preizkusu so posameznemu netopirju v zaprti sobi z dvanajstimi zvočniki predvajali klice več drugih osebkov. Netopir je ob poplavi zvokov oddajal glasnejše zvoke. Poleg tega so bili njegovi klici daljši in pogostejši. Frekvenca zvoka pa se je ne glede na to, ali so drugi oddajali višje ali nižje zvoke, nekoliko zvišala. To pomeni, da sprememba v zvokih okolice ni vplivala na prepoznavo lastnih klicev.

Povečevanje razmerja med klici posameznega netopirja in šumom okolja ter že obstoječe razlike med oglašanjem različnih netopirjev jim zelo verjetno omogočajo prepoznavo odmevov lastnih klicev.

Evolucijo beljakovin so poslušali netopirji, vajenka Angelika in Zarja.