Bzzzz čeebeeleeee
Čebelice, čebelice, človeštvo spremljajo že tisočletja. So najpomembnejše udomačene žuželke, cenjene opraševalke in proizvajalke medu. V teh grenkih časih zato prisluhnite sladki Frequenzi della scienzi, v kateri bo govor o čebelah. Dotaknili se bomo njihovega odnosa s človekom, zdravja in ekologije čebel ter vam razkrili njihovo skrivnostno življenje.
Hitro, pomislite na čebelo, na katerokoli čebelo. Ste? Če niste zelo samosvoji, ste najverjetneje pomislili na arhetipsko medonosno čebelo. V resnici pa je Apis mellifera zgolj ena izmed več kot 16.000 vrst čebel. Največ vrst najdemo med divjimi čebelami. Te so, z izjemo čmrljev, praviloma samotarske. V Sloveniji je bilo odkritih okoli 570 vrst čebel, med njimi kovinsko sijoča orjakinja modra lesna čebela ter solinska čebela, ki jo najdemo zgolj v Sečovljah.
Čebele skupaj z manj priljubljenimi osami, mravljami in najezdniki uvrščamo v red kožekrilcev ali Hymenoptera, ki obsega več kot 150 tisoč vrst. Nadalje lahko medonosne čebele uvrstimo v poddružino Apinae, kamor spadajo tudi čmrlji in neželate čebele. Za vse kožekrilce je značilna popolna preobrazba z jasno ločenimi stopnjami razvoja. Pri čebelah tako razvoj poteka od jajčec preko ličink oziroma zalege in bube do odraslih osebkov.
Življenje vsake čebele se začne tako kot naše - s seksom. Mlade matice ob zrelosti zapustijo panj in poiščejo eno od zbirnih mest trotov. Takšna zbirna mesta so praviloma vsako leto na isti lokaciji in lahko združujejo do 15.000 trotov iz več kot 100 čebeljih kolonij.
Matice si izberejo svojega snubca in se v letu parijo z njim. Ter nato še z drugim. In še z desetimi. Ko konča s svojim poslom, samec pade proti tlom. Pri tem se mu odlomi endofalus, ki obtiči v genitalijah samice. Odlomljene genitalije začepijo matico in s tem otežijo parjenje drugih samcev. Matica se v življenju pari samo enkrat - s pridobljeno spermo mrtvih ljubimcev bo do konca življenja izlegla tudi do 1500 jajčec na dan.
Matice jajčeca odlagajo v šestkotne celice iz voska. Iz neoplojenih jajčec se razvijejo haploidni troti z enojno garnituro kromosomov. Trote prepoznamo po ogromnih očeh ter bolj čokati postavi. Nimajo žela in ne morejo nabirati hrane, zato jih kolonija začne vzrejati šele v času paritvenih letov pozno spomladi. Preživele, deviške trote kolonija odslovi, ko začne proti zimi zmanjkovati zalog.
V koloniji prevladujejo neplodne delavke, ki jih je lahko tudi več kot 70.000. Za razliko od nekaterih mravelj čebele nimajo fizično ločenih kast neplodnih osebkov. Vsaka delavka tekom življenja opravlja različne naloge. Mlada čebela najprej čisti jajčne kamrice. Po treh dneh napreduje v krmilko in ličinke začne pitati z medom in matičnim mlečkom. Po približno dvanajstih dneh se delavki razvijejo voskovne žleze na trebušni strani. Čebela gradilka s čeljustmi izoblikuje vosek in z njim izgrajuje satje.
Za razliko od ljudi čebele ne uživajo v mirni upokojitvi. Starejše delavke so za panj bolj pogrešljive, zato prevzamejo nevarno delo izven panja. Čebele najprej nekaj dni patruljirajo pred vhodom v panj in kolonijo branijo pred vsiljivci ter plenilci. Šele v jeseni svojega življenja se delavke podajo v širni svet, kjer nabirajo medičino in cvetni pelod. Življenjska doba čebel je v veliki meri odvisna od letnega časa njihove izvalitve. Spomladi delavke hitreje pregorijo in zaradi intenzivnega dela preminejo po približno štiridesetih dneh. Zimske delavke lahko preživijo tudi do šest mesecev.
Čebelje matice tako kot delavke nastanejo iz oplojenih jajčec. Razvijejo se v matičnikih iz ličink, ki so bile ves čas hranjene z bogatim matičnim mlečkom. Delavke začnejo matičnike graditi predvsem takrat, ko se kolonija zaradi prenaseljenosti začne pripravljati na rojenje.
Ob rojenju staro kolonijo podeduje mlada matica, novo kolonijo ustanovi stara. Da bi dovolj shujšala za let, se več dni ne hrani in ne leže jajčec. Del čebel se s staro matico najprej zbere v začasnem štabu v bližini starševskega panja. Roj pošilja izvidnike, ki iščejo primerno lokacijo, na katero se lahko preseli kolonija. Ker je rojenje tvegano početje tako za novo kot za staro kolonijo, maloštevilne, šibke kolonije praviloma ne rojijo.
V originalni zgodbi o čebelici Maji čebelji panj služi kot alegorija avtoritarne, militarizirane in nacionalistične družbe. Ob omembi žuželčjih skupnosti hitro pomislimo na znanstvenofantastične insektoidne vojščake, ki brezumno korakajo po ukazih svoje kraljice. Vendar čebel ne smemo preveč počlovečiti ter si njihovega vedenja razlagati skozi prizmo človeške družbe.
Čebele so eusocialne žuželke. To pomeni, da odrasli osebki številnih generacij živijo v skupinah in skrbijo za ličinke, ki niso njihove. Po tem opisu bi bili eusocialni tudi ljudje, zato je pomemben še zadnji kriterij: delitev reproduktivnega dela. V čebelji družbi se razmnožuje zgolj en osebek, torej matica. Če bi bila čebelja družina zgolj en organizem, kraljica ne bi imela vloge možganov, temveč razmnoževalnih organov.
Čebelji panj ima morda kraljico, vendar nikakor ni podoben človeškim monarhijam. Na primer: kraljica Elizabeta iz svojih čeljusti najbrž ne izloča snovi, ki bi sterilizirale ostale prebivalke Velike Britanije. Čebelja matica ni zgolj vir jajčec, temveč tudi feromonov, ki vplivajo na celotno čebeljo družino. Najbolj pomembni so izločki čeljustnih žlez. Ti preprečujejo razvoj jajčnikov pri delavkah, privlačijo trote ob parjenju ter vonjavno označijo matico. Preprečujejo tudi izletavanje mladih čebel. Drugi feromoni privlačijo delavke k matici in poskrbijo, da slednja prejme kraljevsko oskrbo.
Feromonov ne izloča zgolj matica, temveč celotna čebelja družina. So najpomembnejši način komunikacije med čebelami. Služijo prepoznavi zalege, opozorilu na nevarnost in označenju jalovih jajčec, ki so jih izlegle delavke. Eden izmed bolj pomembnih feromonov je feromon Nasonova, ki ga je odkril ruski raziskovalec Nikolaj Nasonov in ki čebelam nabiralkam pomaga, da se pravilno orientirajo in najdejo pot do panja.
Čebele za sporazumevanje poleg feromonov uporabljajo tudi otipavanje in gibanje. Zelo slaven je zibajoči ples, s katerim delavke svojim tovarišicam sporočijo lokacijo omembe vrednih cvetišč. V plesu se čebela po satju giblje v obliki osmice in pri tem trese zadek, krila in oprsje. Po navpičnici se smer plesa ujema s smerjo sonca, na podlagi katere je mogoče razbrati smer paše. Ta sporočevalni sistem deluje tudi v oblačnem vremenu. Čebelje oči so namreč sposobne določiti položaj sonca na podlagi vzorcev polarizirane svetlobe.
Vmesni komad
Dobrodošli znova v Frequenzi della scienzi na 89,3 MHz. Poslušate oddajo o domačih čebelah. Sedaj bomo govorili o zdravju teh pridnih delavk. Za začetek moramo razjasniti, kako njihov imunski sistem sploh deluje in kako se razlikuje od nam bolj domačega, sesalčjega.
Čebel se za razliko od drugih živalskih vrst ne obravnava kot individualnih osebkov, ampak samo kot eno čebeljo družino. Pojmujemo jo kot celoten organizem, zato zdravimo celotno čebeljo družino, ne pa posameznih čebel. Čebelja družina je sestavljena iz matice, čebel delavk, čebelje zalege oziroma ličink in v nekaterih letnih časih tudi trotov.
Tako kot pri nas lahko zboli samo en organ ali organski sistem, tudi pri čebelah lahko zboli samo en del čebelje družine. Ker pa lahko v čebelji družini ena skupina delavk nadomesti delo obolele skupine, so čebelje bolezni velikokrat dalj časa prikrite in se lahko poznajo le v manjši donosnosti medu.
Za razliko od drugih živalskih vrst čebele nimajo pridobljene imunosti, saj nimajo belih krvničk in posledično imunskega spomina. Zato se čebelje družine ne da cepiti in je preventiva bolezni toliko bolj pomembna. Podobno vlogo kot kri in limfa pri sesalcih ima hemolimfa, ki je za obrambo pred patogeni nujna. V hemolimfi krožijo hranilne snovi, obrambni proteini in protimikrobni peptidi ter celice, imenovane hemociti. Slednje lahko direktno napadajo tujke oziroma patogene mikroorganizme.
Med obrambne mehanizme čebel uvrščamo socialno vedenje, telesne pregrade in imunske reakcije. Čebele delavke čistijo panj in prostor okoli sebe ter se tudi medsebojno negujejo. Kot ste že slišali, se njihova paritvena strategija odvija zunaj panja, kar dodatno prepreči različne okužbe. Pri vzgoji zaroda je matični mleček izredno pomemben, saj deluje protimikrobno.
Zanimivo je tudi to, da je en način obrambe pred škodljivimi žuželkami termična regulacija, ki je tudi neke vrste socialno vedenje. Če pride druga žuželka do panja, jo čebele delavke obkrožijo in začnejo hitro premikati letalne mišice. S tem segrejejo žuželko na 47 stopinj Celzija in jo ubijejo, vendar hkrati tudi same poginejo. Čebelja družina pa vseeno ostane neprizadeta.
Čebele se pred patogenimi dejavniki branijo tudi z zgradbo svojega telesa. Od zunaj jih obdaja eksoskelet, črevo pa obdaja peritrofična membrana. Preko njiju se večina patogenih dejavnikov sploh ne more prebiti. V posamezni čebeli se najdejo različni organi, ki sodelujejo v imunskem odzivu. Med njimi sta najpomembnejša maščobno telo in limfna žleza. Maščobno telo je velik organ, funkcijsko podoben jetrom pri sesalcih. Odgovorno je za sintezo proteinov v hemolimfi. Maščobno telo sintetizira tudi protimikrobne in druge obrambne peptide, s čimer je posredno pomembno za humoralno imunost. V limfni žlezi nastajajo hemociti oziroma celice, ki krožijo po hemolimfi.
Med imunske reakcije posameznih čebel uvrščamo humoralne reakcije in celične reakcije. Pri sesalcih se hitra, humoralna imunost dosega z uporabo protiteles. Nasprotno pa čebele nimajo protiteles, zato jo izvajajo s protimikrobnimi peptidi, krajšimi zaporedji aminokislin, ki delujejo na različne dele bakterijske stene.
Humoralne reakcije se izvajajo tudi s koagulacijo hemolimfe. Uporabljajo pa še melanizacijo, ki sodeluje pri enkapsulaciji. Pri enkapsulaciji nastane okoli patogena mnogocelični ovoj, v katerem se sintetizira melanin, temen pigment, zaradi česar postane kapsula temna. Strategija nastanka kapsule je izstradanje patogena, torej bakterije, tujka ali parazita. Zadnji način obrambe čebel pred patogeni je počasnejša, celična imunost. Izvaja se s pomočjo hemocitov in fagocitov, ki požrejo patogene dejavnike.
Prej opisani obrambni mehanizmi delujejo proti tujkom, bakterijam in parazitom, proti virusom pa niso tako učinkoviti. Virusi so neživi organizmi, sestavljeni iz nukleinske kisline DNK ali RNK in zaščitnega ovoja. Za svoje razmnoževanje uporabljajo izključno gostiteljske celice, brez tega ne preživijo in se ne morejo širiti. Na srečo imajo čebele še obrambni mehanizem v obliki interference RNK. Določene molekule RNK, kodirane v čebeljem genomu, prek prenašalne RNK inhibirajo izražanje virusnih genov. Te molekule RNK se vežejo na specifično prenašalno RNK v čebelji celici in jo inhibirajo. S tem je onemogočeno nastajanje virusnih proteinov v celici in se virus ne more naprej širiti.
Tako kot pri ostalih živalih je za obrambni sistem čebel izjemnega pomena hrana. Svojim prehranskim potrebam zadostijo z nektarjem in cvetnim prahom. Za dobro delovanje imunskega sistema potrebujejo v hrani dovolj proteinov, maščob, ogljikovih hidratov, vitaminov in mineralov ter seveda vode.
Njihovo maščobno telo mora biti tudi dobro prehranjeno, da se lahko sploh normalno izvršuje imunski odziv. Zato je velik problem to, da čebelarji menjajo med s sladkano vodo, ki ima nižjo prehransko vrednost in predvsem nima ustreznih aminokislin. Če čebelji družini odvzamemo preveč medu, prihaja do najrazličnejših težav. O problematičnosti prevelikega odvzema medu čebelji družini več pove doktorica Lucija Žvokelj z Nacionalnega veterinarskega inštituta.
Na črevesno mikrobioto oziroma mikroorganizme, ki prebivajo v črevesju čebel, neposredno vplivajo tudi pesticidi, seveda je njihov učinek škodljiv. Njihova uporaba je v sodobnem kmetijstvu zelo razširjena. Od pesticidov želimo čim manjši škodljiv učinek na opraševalce, hkrati pa dovolj škodljiv učinek na škodljivce, med katere spadajo tudi nekatere žuželke. Vendar pa takšna selektivnost pri kemikalijah ni možna. Več o vplivu pesticidov na čebele nam pove doktorica Žvokelj.
Število čebel vztrajno pada tudi zaradi različnih bolezni, ki jih pestijo. O najpomembnejših boleznih čebel v Sloveniji smo spregovorili z doktorico Žvokelj.
Najprej se osredotočimo na varojo. To je zajedavska pršica Varroa destructor, ki napada medonosne čebele. V preteklosti so mislili, da čebelam srka samo hemolimfo in jim tako škoduje. Novejše raziskave pa kažejo, da primarno zajeda njihovo maščobno telo, torej organ, ki je analogen našim jetrom. Te pršice lahko prenašajo tudi druge bolezni, predvsem viruse. Najbolj sta pomembna preventiva s primernimi biološkimi in tehnološkimi ukrepi in stalno spremljanje napadov, ki jih utrpijo čebelje družine.
Hudo gnilobo čebelje zalege povzroča sporogena bakterija Paenibacillus larvae. Kot pove ime, so dovzetne ličinke oziroma larve čebel, ki bakterijske spore zaužijejo. Bolezen povzroči smrt ličink in posledično oslabitev celotne čebelje družine, saj ne bo dovolj delavk.
Bolezen hude gnilobe čebelje zalege je praktično neozdravljiva, zato je njeno zatiranje zakonsko predpisano. Ko se bolezen v družini potrdi s klinično sliko in mikrobiološko raziskavo, se mora okužene družine uničiti, v Sloveniji se jih zaplini in zažge. Hkrati se mora pregledati ostale čebelje družine v premeru treh kilometrov in jih, če so okužene, prav tako zapliniti in zažgati. Bolezen se lahko širi tudi preko ljudi, način opiše doktorica Žvokelj.
Za bolezni so čebele bolj dovzetne prav zaradi vtikanja ljudi v naravo in v njih same. Več pove doktorica Žvokelj.
Vmesni komad
Bzzzzzz. Poslušate današnjo oddajo Frequenza della scienza, v kateri nocoj govorimo o vsem dobro poznanih žuželkah, čebelah. Spoznali smo že njihovo socialno strukturo in bolezni. V zadnjem delu oddaje pa se bomo podali še tja, kjer se plete vez med človekom in čebelami. K čebelarstvu.
Začetki pletenja vezi med človekom in čebelami segajo vse tja do prazgodovine, ko so se pojavile prve stenske poslikave, ki prikazujejo nabiralce medu. A vendar v tem primeru še ne moremo govoriti o čebelarstvu. Prve upodobitve čebelarstva oziroma apikulture segajo v čas približno 2500 let pred našim štetjem, v stari Egipt. Po nekaterih raziskavah pa segajo prvi zametki čebelarstva tudi 7000 let v preteklost. Vez med čebelami in ljudmi se je z namenom pridobivanja medu neodvisno vzpostavila tudi drugod po svetu; v majevski kulturi in Avstraliji so med pridobivali pri vrstah neželatih čebel, ki so sorodne želatim.
A vrnimo se nazaj k nam najbolj znani vrsti čebele Apis mellifera, ki jo imenujemo medonosna čebela. Sam izvor vrste, njena evolucija in diverzifikacija še vedno niso povsem jasni. Novejše raziskave nakazujejo, da se je vrsta sprva razvila na območju današnjega Bližnjega vzhoda in jugovzhodne Afrike. Kasneje se je vrsta razširila na območje Afrike, Evrope in zahodne Azije ter se kasneje razvila v 31 podvrst, ki se med seboj razlikujejo po vedenju, morfologiji in genetiki.
Velik vpliv na evolucijo čebel v Evropi je imela zadnja ledena doba, ki je čebele zaradi geografske pregrade gorovij razdelila na štiri reprodukcijsko ločene populacije. Po umiku ledenikov so se populacije čebel začele širiti tudi proti severu. Posledice ledene dobe so pripeljale tudi do diferenciacije podvrst na Balkanskem polotoku, med katere spada tudi nam dobro poznana Apis mellifera carnica ali kranjska čebela. Večkrat lahko zasledimo tudi ime kranjska sivka.
Na območju Slovenije je v osemnajstem stoletju med prvimi čebele znanstveno opisal Giovanni Antonio Scopoli, zdravnik in naravoslovec, ki je deloval na območju današnje slovenske države. Njegovo znanje pa je naprej predajal eden prvih slovenskih modernih čebelarjev Anton Janša. Čebelarstvo, ki je dolgo časa predstavljalo skoraj edini vir sladkega živila, ima tako v Sloveniji tudi pomemben kulturni pomen. Kranjska čebela se je tako pojavila na kovancu za 50 stotinov tolarja, Slovenija pa je bila tudi glavna pobudnica za ustanovitev svetovnega dneva čebel, ki ga praznujemo 20. maja.
V Sloveniji je registriranih več kot 10 tisoč čebelarjev in čebelark, kar pomeni, da se pri nas s čebelarstvom ukvarja pol odstotka prebivalcev. In čeprav se zdi, da so čebelnjaki povečini del slovenske podeželske vedute, lahko presenetljivo najdete čebelnjake tudi v samih mestih. Tako lahko čebelnjake najdemo tudi v Ljubljani. O razlikah med čebelarjenjem v mestih in na podeželju smo povprašali urbanega čebelarja Gorazda Trušnovca:
Poznamo torej različne vrste medu. Zagotovo ste že slišali za akacijevega, gozdnega, kostanjevega, sivkinega … Od česa pa je odvisna vrsta medu, razloži Gorazd Trušnovec:
Nadalje nas je zanimalo, kako je s postavitvijo čebelnjakov v samo urbano okolje, saj verjetno vsi dobro vemo, da piki čebel niso ravno najbolj prijetni.
In kot smo danes že izvedeli, ima vez med človekom in čebelami dolgo zgodovino. Izmenjava čebeljih dobrin s človeško ustvarjanimi zatočišči tvori med ljudmi in človekom simbiotski odnos. Na vprašanje, zakaj je danes vez med človekom in domačimi čebelami še vedno pomembna, nam odgovori urbani čebelar Gorazd Trušnovec:
S pomembnostjo vezi med čebelarjem oziroma čebelarko in čebelami zaključujemo današnjo Frequenzo della scienzo. Predstavili smo osnovne značilnosti čebel, eusocialnost in sporazumevanje. Nato smo se posvetili njihovemu zdravju in imunskemu sistemu. Za zaključek pa smo še predstavili pomembnost čebel za ljudi in večtisočletno tradicijo čebelarstva.
Med bolj cenimo Bronja, Živa in Sebastjan.
Urednikovala je Zarja.
Lektoriral je Žiga.
Bral je Lovro.
Tehniciral je Jura.
Dodaj komentar
Komentiraj