Evforija, seks in stigma
Pozdravljeno, poslušalstvo, v oddaji Frequenza della scienza na pokvirjenih valovih Radia Študent. Mogoče ste že iz uvodnega odseka iz napovednika filma LGBT_slo_1984 razbrali, da bo danes govor o gejevski klubski sceni, natančneje o uporabi drog. Potem ko bomo naredili uvodni šot in pojedli pol iksa, bomo zaplesali na vrtu Tifle in ob tem pojasnili uporabo drog na klubski sceni. Ob sončnem vzhodu se bomo z novo simpatijo odpravili še v domače sobane, skupaj skadili en džojnt in v izparilnike nalili popperse ter uživali v prijetni evforiji. Pri tem se bomo vprašali, zakaj se tako prijetno počutimo, in to tudi kemijsko pojasnili. Vse pa ne bo zgolj zabava, saj se bomo podali tudi na pogosto stigmatizirano pot uporabe drog in drog med seksom.
Študije o uporabi drog v LGBT-skupnosti velikokrat ugotavljajo, da je LGBT-skupnost bolj dovzetna za uporabo in zlorabo tako dovoljenih drog, kot je alkohol, kot tudi prepovedanih drog, denimo MDMA. Večina študij se osredotoča predvsem na stigmo in z njo povezano zlorabo drog, izpuščeni pa so manj znani, a ključni razlogi uporabe. Ta vidik konzumiranja drog bomo v oddaji raziskovali in destigmatizirali. Preden pa se poglobimo v to kompleksno tematiko, moramo razumeti nekaj zgodovinskega konteksta.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je v zahodnem svetu začela seksualna revolucija. Začetniki gibanja so verjeli, da zatiranje spolnosti negativno vpliva tako na posameznike kot na širšo družbo. Seksualna revolucija se povezuje s protikulturo šestdesetih let. Oblikovala so se različna progresivna gibanja, med drugim val feminizma, kar je odmevalo tudi v takratni gejevski in lezbični skupnosti. Ti sta v vseh vidikih izstopali iz tradicionalnih okvirov družbe in soustvarjali seksualno revolucijo. Konec šestdesetih let je v sklopu družbene revolucije sledilo tudi širše družbeno gibanje za pravice gejev, začetek pogosto pripisujemo protestom v baru Stonewall Inn v New Yorku. Za tiste čase – no, pa tudi za del sodobne populacije – precej radikalne družbene spremembe so sčasoma spodbudile večje sprejemanje spolnosti zunaj tradicionalnih heteroseksualnih in monogamnih zvez.
Vsesplošno spreminjanje socialnih norm in vzpon različnih subkultur je spremljal tudi razmah klubskih drog. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil popularen sedativ metakvalon, kasneje kronan za esencialno drogo sedemdesetih. V osemdesetih letih so rejv zabave doživele razcvet, z njimi pa tudi uporaba različnih stimulansov. V naslednjem desetletju se je najpogosteje pojavljal MDMA v različnih oblikah, med drugim tudi kot ekstazi, torej v obliki tablet. Vzniknili so sintetični analogi drog, ki zakonsko še niso bili prepovedani, vendar so imeli podobne učinke. Droge, ki so bile prisotne na klubski sceni, so se pojavljale tudi v kvirvključujočih prostorih. Kvir bari in diskoteke so že pred začetkom gejevskega gibanja ter med njim in še kasneje omogočali varen prostor svobodnega izražanja spolne identitete, hkrati pa anonimnost, saj so se lahko kvir osebe tja zatekle pred družbeno diskriminacijo in predsodki.
Gonilo čezmernega pitja alkohola in uporabe prepovedanih drog je bila tudi stigma. Za komentar o zgodovinskem kontekstu uporabe drog v LGBT-skupnosti smo vprašali Sebastjana Sitarja iz društva Legebitra.
Sogovornik nadaljuje, da se droge v LGBT-skupnosti pogosteje uporabljajo, vendar ob tem podatku velja upoštevati, da je uporaba drog v tej skupini tudi bolje raziskana.
Seksualna revolucija družbe ni spremenila čez noč in širše okolje je do spolnih manjšin še dolgo ostalo bolj ali manj sovražno. Ameriško psihiatrično združenje je denimo do leta 1980 klasificiralo neheteroseksualne identitete kot duševno motnjo spolne usmerjenosti, kar je v zdravstveni praksi institucionaliziralo homofobijo in transfobijo. Zdravstvena praksa deloma odraža družbeno stanje; če je družba homofobna, se to odraža tudi v psihiatriji. V anketi iz leta 1989 je tretjina družinskih zdravnikov in zdravnic iz Velike Britanije odgovorila, da se počutijo neprijetno ob homoseksualno usmerjenih moških. Eden izmed devetih je verjel, da je homoseksualnost bolezen.
Evolucija znanstvenih pristopov v psihiatriji je v sedemdesetih letih začela spreminjati odnos do homoseksualnosti. Z različnimi psihološkimi testi naj bi potrdili fundamentalne razlike v psihološkem delovanju kvir oseb v primerjavi s heteroseksualnimi osebami. Zgodilo pa se je ravno nasprotno, saj tem študijam ni uspelo potrditi hipotez, da lahko travmatični dogodki in družinska dinamika vplivajo na spolno usmerjenost. Hkrati je naraščal pritisk gejevskih aktivistov, zato so leta 1980 v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj motnjo spolne usmerjenosti preimenovali v egodistonično homoseksualnost.
Z egodistoničnostjo je psihiatrična stroka opredelila človekova vedenja, ki so v nasprotju z njegovimi cilji in zavedanjem sebe. S tem so nadaljevali transfobno retoriko, saj so transspolnost razlagali kot nekaj, kar je v nasprotju s človekovim vedenjem, njegovimi cilji in dojemanjem sebe. Psihiatrija je tako patologizirala transspolnost kot motnjo transseksualizma, čeprav same homoseksualnosti kot take ni več dojemala kot duševne motnje.
V začetku osemdesetih let je izbruhnila še epidemija aidsa, kar je geje dodatno stigmatiziralo. Ker je bolezen prizadela že tako marginalizirane družbene skupine, je bilo sprva malo javnega interesa za raziskave o virusu humane imunske pomanjkljivosti, krajše HIV. Zaradi politično-ekonomskih okoliščin in močne družbene stigmatizacije so bile LGBT-osebe bolj izpostavljene revščini in nasilnim dejanjem iz sovraštva, depresiji, anksioznosti in samomorilskim mislim. Raziskovalci in raziskovalke zaradi teh dejavnikov uporabo drog od začetka raziskovanja povezujejo z načinom spoprijemanja s težko eksistenčno realnostjo.
Kriza pa lahko poganja tudi družbeni napredek. Vidna lezbična aktivistka, ki si je prizadevala za spremembo retorike o alkoholizmu, je bila Margaret Marty Mann. Margaret je svojo istospolno usmerjenost skrivala pred javnostjo, da bi se izognila dodatnim poskusom diskreditacije. Oblikovala je predhodnico ameriškega Nacionalnega sveta za alkoholizem in odvisnosti od drog ter pripomogla k širjenju organizacije Anonimni alkoholiki, katere del je bila tudi sama.
Prve študije o pogostosti uporabe drog v LGBT-populaciji so izšle konec sedemdesetih let, vendar so imele zaradi pomanjkljive metodologije nezanesljive rezultate. Starejše študije o uporabi drog v LGBT-populaciji so se večinsko osredotočale le na geje, ki so zahajali v gejevske bare, torej osebe, ki so svojo spolno usmerjenost vsaj deloma sprejemale. Kontekst in trendi uporabe drog v ženski kvir populaciji in med transspolnimi ljudmi so tudi danes skorajda neraziskani. LGBT-organizacija ILGA Europe za razlog navaja, da družba uporabo drog med gej moškimi dojema kot pomemben del gejevske scene in kulture. Razlog, da je uporaba drog bolje raziskana pri gejih, tiči v širšem družbenem prepričanju, da droge uporabnike spodbujajo v bolj tvegane spolne odnose, kar pomeni večjo verjetnost okužbe z virusom HIV. Prav okužba s HIV-om, ki se je nekdaj širila predvsem med moškimi, ki so imeli spolne odnose z moškimi, je še danes eden izmed poglavitnih razlogov za raziskovanje uporabe in zlorabe drog v tej populaciji.
Današnje študije za namene javnega zdravja se pretežno osredotočajo na patologijo zlorabe substanc ter pojavnost duševnih motenj in spolno prenosljivih okužb. Najpogosteje navedena razloga za uporabo alkohola in drog sta stigmatizacija in marginalizacija LGBT-oseb. Raziskovalke in raziskovalci pa se izogibajo poglobljeni analizi, kako LGBT-osebe dojemajo sebe pod vplivom drog. Poglobljeno analizo so izvedli v študiji z univerze New South Wales v Sydneyju, ki je bila objavljena leta 2020. V poglobljenih intervjujih je sodelovalo 32 oseb, ki se identificirajo kot del skupnosti LGBT. Raziskovalci so se osredotočili na lastno dojemanje identitete ob uporabi drog in vrednosti, ki jo pripisujejo stanju tako imenovane zadetosti.
V pogovorih je več intervjuvancev izpostavilo, da se, kadar so pod vplivom drog, čutijo povezane s prijatelji, partnerji in samim seboj. Izpostavili so predvsem učinke alkohola, MDMA oziroma ekstazija, LSD-ja in kanabisa. Dve osebi sta pri uporabi LSD-ja ugotovili, da so halucinacije spodbudile samorefleksijo in olajšale podoživljanje in procesiranje travmatičnih spominov. Prav tako je veliko vprašanih poudarilo, da se pod vplivom drog za kratek čas izvijejo iz družbenih norm, kar se kaže v večjem sprejemanju sebe in lastnega telesa. Večkrat so izpostavili, da so po jemanju drog lažje izražali svojo identiteto zunaj tradicionalnih okvirov. Posebej so to izpostavili ljudje, ki doživljajo disforijo spola. Ob jemanju drog so se počutili samozavestne v svojem telesu, kar so nekateri opisali kot izjemno blagodejno, saj trezni tega ne občutijo. Droge so pri njih tudi povečale užitek pri spolnosti, o čemer bomo v nadaljevanju oddaje še govorili.
Droge so za LGBT-populacijo torej privlačne zaradi številnih pozitivnih učinkov pri sprejemanju lastne spolne usmerjenosti in identitete. Namen takšnih raziskav ni spodbujanje uporabe drog, temveč preučevanje učinkovitosti programov zmanjševanja škode zaradi uporabe drog. V prej opisani študiji so izpostavili, da bodo takšni programi, če ne zajamejo tudi pozitivnih vidikov uporabe drog, neuspešni pri naslavljanju težav in potreb uporabnikov drog v LGBT-skupnosti. Motivi za uporabo drog so zelo različni in večplastni. Odnos do drog, ki jih dodatno stigmatizira in le prepoveduje, je za uporabnike bolj škodljiv, kot če se o njih odprto pogovarjamo. Da se bomo otresli stigmatizacije, si zdaj privoščimo kratek glasbeni premor.
GLASBENI PREMOR: Ramones - I Wanna Be Sedated
Poslušate oddajo Frequenza della scienza, ki jo pripravljamo v znanstveni redakciji Radia Študent. Govorimo o uporabi drog v LGBT-skupnosti. V tem delu oddaje se posvečamo trenutnim trendom konzumiranja drog v Sloveniji.
Evropski center za monitoring drog in odvisnosti od drog, ki se je prejšnji teden preoblikoval v Agencijo Evropske unije za droge, vsako leto izda poročilo o trendih uporabe, uvoza in preprodaje drog v državah članicah. Iz poročila, objavljenega letos, lahko razberemo, da so bile v Sloveniji od prepovedanih drog v zadnjih letih najpogostejše kanabis, kokain, ki je z razliko desetih odstotnih točk na drugem mestu, nato MDMA, amfetamini in LSD. Vse te droge lahko povežemo tudi s klubsko sceno.
Pri monitoringu prepovedanih drog se navedeni podatki razlikujejo glede na različne vire. Razlog tiči v načinu zbiranja podatkov o uporabi drog. To so lahko analize odpadnih voda, ankete splošne populacije, lahko pa se ankete osredotočajo na specifične populacije, kot je Legebitrino testiranje na spolno prenosljive okužbe pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Za pregled najpopularnejših drog na slovenski klubski sceni in v skupnosti LGBT smo povprašali doktorico medicine Mino Paš in sodelavko pri združenju DrogArt.
Da bi izvedeli še več o stanju uporabe drog in zastrupitvah z njimi, smo se pogovarjali z Damjanom Grencem, doktorjem medicine s Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo na Interni kliniki ljubljanskega kliničnega centra. Povedal nam je, da je med vzroki za hospitalizacije zaradi čezmerne uporabe substanc daleč na prvem mestu alkohol, sledijo kokain, heroin in konoplja, vse več pa je tudi težav zaradi sintetičnih kanabinoidov. Na vprašanje o prisotnosti sintetičnih drog v povezavi s klubsko sceno nam je pojasnil, da se pojavljajo MDMA in katinoni, ki so novejše sintetične droge. Vendar je poudaril, da so hospitalizacije zaradi teh substanc precej redkejše. Citiramo: »Vse sintezne droge vidimo, vendar številčno to ni pretirano velika problematika. Kar zadeva heroin in kokain, v Ljubljani na interni kliniki obravnavamo recimo 80 do 100 primerov na leto, hospitalizacij zaradi konoplje je okoli 60 ali 70, zaradi sinteznih drog pa od 10 do 20. V primerjavi z drugimi evropskimi državami je pri nas veliko GHB-ja oziroma GBL-ja. To je res nekakšna lokalna posebnost naše regije. Na primer, na Češkem ali v Parizu tega ni toliko. Vendar je primerov še vedno precej manj v primerjavi s heroinom, kokainom in konopljo.« Konec citata.
V nadaljevanju nam je pojasnil, da so nevladne organizacije prevzele primarno oskrbo uporabnikov na terenu, torej na zabavah in rejvih, zato je zdaj hospitalizacij zaradi sintetičnih drog manj in, citiramo, »kar mi zaznamo, ni celotna slika, zasledimo smetano najhujših zastrupitev«. Grenc je še pojasnil, da ima toksikološka analiza krvi in urina nizko občutljivost zlasti za nove tipe drog, ljudje pa so lahko precej zadržani pri razkrivanju informacij, katere droge so vzeli.
Na klubski sceni so prisotni predvsem stimulansi. Stimulansi, ki jih pogovorno imenujemo upperji, povečujejo možgansko aktivnost. Rekreativno se široko uporabljajo predvsem zaradi specifičnih učinkov: izboljšujejo pozornost, motivacijo, počutje in tudi fizične sposobnosti. Stimulansi niso le zdravila ali prepovedane droge, saj sta tudi kofein in nikotin po svojih učinkih stimulansa. V medicini se uporabljajo za zdravljenje narkolepsije, motnje aktivnosti in pozornosti, depresije in kronične izčrpanosti. Rekreativna uporaba stimulansov je pogosta, od klubske in zasebne scene do povečevanja kognitivnih sposobnosti pri učenju. Stimulansi vplivajo na nivoje živčnih prenašalcev, kot so dopamin, serotonin, histamin in acetilholin. Učinki stimulansov se razlikujejo glede na kemijsko strukturo in način zaužitja. Tako lahko povzročijo le manjšo stimulacijo ali pa občutek evforije.
Kemijsko spojino metilendioksimetamfetamin bolje poznamo po kratici MDMA. Že njeno kemijsko ime pove, da spada v skupino amfetaminov. Amfetamini, pogovorno spid, in metamfetamini oziroma meth so substituirani analogi naravno prisotnega stimulansa fenetilamina. Vse modifikacije osnovnega fenetilamina so bile narejene z namenom, da dobimo močnejši stimulativni učinek.
Vse amfetaminske spojine imajo v osnovi skupni strukturni element, ki vsebuje šestčlenski benzenov obroč in primarno aminsko skupino. Ko na to osnovno strukturo pripnemo metilno skupino, dobimo osnovni amfetamin. Podskupina amfetaminov, metamfetamini, ima še dodatno kemijsko modifikacijo, zaradi katere imajo pri isti koncentraciji močnejši učinek na možganske celice kot amfetamini. Metamfetamini sprostijo petkrat več dopamina, kar daje močan občutek ugodja in zadovoljstva. Metamfetamini zaradi močnejšega fiziološkega odziva še hitreje vodijo v zasvojenost.
Podjetje Merck je prvič sintetiziralo MDMA leta 1912 kot vmesni produkt pri iskanju učinkovine, ki bi ustavila močne krvavitve. Leta 1970 so se pojavile prve informacije o rekreativni uporabi droge. Takšni uporabi MDMA-ja pa niso ušli niti znanstveniki. Alexander Shulgin z Univerze v Michiganu je v sedemdesetih sam sintetiziral MDMA in ga tudi poskusil. Zaradi pozitivne izkušnje ga je občasno uporabljal, poimenoval ga je za svoj »nizkokalorični martini«. Uporaba v rekreativne namene je narasla v osemdesetih letih, takrat je v Teksasu celo nastalo podjetje, ki je še legalno sintetiziralo MDMA in ga tudi oglaševalo. Skovali so izraz ekstazi za boljše trženje droge, vendar pa je danes izraz ekstazi manj definiran. MDMA in ekstazi se pojavljata v obliki prahu, kristalov ali tablet s prepoznavnimi logotipi.
MDMA in njegove mešanice s kokainom in amfetamini, slengovsko ekstaziji, se zaradi nekaterih učinkov na zaznavanje okolice pojavljajo na zabavah z elektronsko plesno glasbo in rejvih. Učinki, ki jih po zaužitju sproži MDMA, so zelo raznoliki, najbolj znani pa so povečan občutek empatije in povezanosti z ljudmi, želja po komunikaciji z drugimi, zmanjšanje živčnosti ter okrepljena percepcija slušnih dražljajev in fizičnega stika. Neželeni učinki so prav tako zelo različni, od slabosti, škrtanja z zobmi, motenj koncentracije in paranoje do resnejših zapletov, kot je otekanje možganov, pri prevelikem odmerku pa vročinska kap in tudi smrt.
Na črnem trgu drog se vedno pojavljajo nove, predvsem sintetične droge. Evropsko poročilo o prepovedanih drogah navaja, da so sintetični katinoni pridobili popularnost kot nadomestek amfetaminov. Povečuje pa se tudi število poročanj o napačni preprodaji katinonov kot MDMA. In kakšni so trendi v Sloveniji? Prisluhnimo izjavi Mine Paš iz DrogArta.
Slišali smo, da je 3-MMC, s slengovskim imenom sladoled, pri nas zdaj v zatonu, saj je od leta 2012 prepovedan. 3-MMC so kot novo sintetično drogo uvrstili na seznam prepovedanih šele, ko se je začel pojavljati pri monitoringu drog. Obstajajo pa številne analogne spojine s podobnimi učinki. Te spojine so stimulansi, kemijsko se klasificirajo kot katinoni oziroma, natančneje, beta keto-amfetamini. Kemijsko so podobni amfetaminom, v osnovni strukturi imajo benzenov obroč in primarno aminsko skupino. Od amfetaminov se razlikujejo po dodatni kisikovi funkcionalni skupini. Poznamo tudi metkatinon, kamor sodi tako imenovani sladoled, ki se od metamfetaminov razlikuje po dodatni karbonilni skupini.
Prva popularna droga iz vrst katinonov je bil mefedron, njegova uporaba se je pri nas in po svetu razširila med letoma 2007 in 2009, ko je postal legalno dostopen na spletu. Večja dostopnost je povzročila pravi razmah uporabe v Evropi. Katinoni spadajo v neformalno klasifikacijo dizajnerskih drog, saj imajo različno modificirani katinoni in metkatinoni podobne psihoaktivne učinke. Ker je dizajnerskih drog veliko, nove pa se vseskozi pojavljajo, praktično ni raziskav o njihovih dolgoročnih posledicah. Sedaj smo možgane nasičili z mnogimi kemikalijami, zato si privoščimo še en glasbeni odmor.
GLASBENI PREMOR: The Beatles - Lucy in the Sky With Diamonds
Dobrodošli spet v oddaji Frequenza della scienza na valovih Radia Študent. Droge, ki smo jih opisali, se pogosto uporabljajo tudi pri seksu. Uporaba alkohola in kanabisa je najpogostejša pri vseh populacijah, vendar pa ni tako stigmatizirana kot v gejevski skupnosti, kjer se droge velikokrat pojavljajo v sklopu kemseksa. Izraz kemseks se povezuje predvsem z moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi. Gre za konzumiranje drog med spolnimi odnosi, velikokrat z več spolnimi partnerji na sex partyjih, evfemistično imenovanih kot party and play. Po besedah Mine Paš iz DrogArta je kemseks razmeroma nov fenomen, ki je k nam prišel iz Zahodne Evrope in smo ga prvič zaznali okoli leta 2010. Prva študija o pojavnosti kemseksa je iz leta 2015, iz Londona. Sebastjan Sitar iz Legebitre komentira pojav kemseksa v Sloveniji.
Sogovornik dodaja, da so v lanski anketi med uporabniki testiranja na spolno prenosljive okužbe, ki se izvaja pri Legebitri, ugotovili, da kar petina udeležencev testiranja uporablja droge pri spolnih odnosih. Kemseks je v družbi dvojni tabu. Prvič, ker gre za spolne odnose med moškimi, in drugič, ker gre za uporabo drog. Prva raziskava o kemseksu, ki so jo leta 2015 opravili v Londonu, poroča, da kar tretjino uporabnikov kemseksa predstavljajo ljudje, ki živijo s HIV-om. Droge uporabljajo predvsem, da v danem trenutku pozabijo na svoj status HIV-pozitivne osebe in se med seksom sprostijo. Stigmatizacija je torej skupni imenovalec kemseksa. Kakšni so motivi uporabnikov za uporabo drog med seksom, nam podrobneje pojasni Mina Paš.
Zelo pogosto je del kemseks scene GHB, pogovorno znan kot vodica. Prisluhnimo izjavi Mine Paš o zgodovini in sedanjih trendih uživanja GHB-ja v Sloveniji.
GHB nosi kemijsko ime gama hidroksibutirat in v nasprotju s prej omenjenimi drogami ni stimulant, temveč depresor, pogovorno downer. Depresorji, med katere spada tudi alkohol oziroma etanol, zmanjšajo živčno aktivnost v določenih predelih možganov. Tako so glede na fiziologijo stimulansom nasprotna skupina substanc. GHB se pri sesalcih naravno pojavlja kot živčni prenašalec in je prekurzor v sintezi pomembnega zaviralnega nevrotransmiterja gama-aminobutanojske kisline, krajše GABA. Pri rekreativni uporabi se poleg GHB-ja pojavlja tudi ciklična oblika, gama butirolakton oziroma GBL. Kot nam je pojasnil Damjan Grenc s Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo ljubljanskega kliničnega centra, se GBL v telesu zelo hitro pretvori v GHB, zato so učinki enaki. Obe spojini sta kemijsko gledano enostavnejši kot na primer kokain, MDMA ali substituirani katinoni.
Učinki GHB-ja so močno odvisni od zaužite količine. Pri nizkih odmerkih, med pol in ena in pol grama, so učinki podobni kot pri alkoholu. To so manjša zadržanost čustev, evforija, večja zgovornost in višji libido, kar je v kontekstu kemseksa zaželeno. Večji odmerki pa lahko povzročijo slabost, bruhanje ter zmanjšanje frekvence dihanja in srčnega utripa. Tako alkohol kot GHB sta depresorja centralnega živčnega sistema, zato je njuno mešanje zelo nevarno. Pride do sinergističnega učinka, kar pomeni, da se učinki drog ne seštevajo, temveč potencirajo. Posledično lahko uporabniki zelo hitro izgubijo zavest in prenehajo dihati. Hkrati je odmerjanje GHB-ja oziroma GBL-ja oteženo, saj sta v tekoči obliki, zato so predoziranja pogosta. V slovenskih klubih lahko zaznamo opozorila o uporabi GHB-ja. Pri tej drogi je visoko tudi tveganje psihične in fizične odvisnosti. Fizična odvisnost nastopi po dolgotrajnem uživanju večjih količin, odtegnitveni sindrom je lahko smrtno nevaren, zato je pri odvajanju od GHB-ja potreben medicinski nadzor.
Poleg omenjenih prepovedanih drog in alkohola se v gejevski populaciji že od sedemdesetih let uporabljajo tako imenovani poppersi. Ti so priljubljeni tudi zunaj konteksta kemseksa. Ime poppers se nanaša na skupino spojin s splošnim imenom alkil nitriti. To so enostavne, lahko hlapne organske molekule in so po kemijski strukturi estri nižjih alkanov in dušikove tri kisline. Prvi odkriti alkil nitrit je bil izopentil nitrit. Sintetiziran je bil že leta 1844, leta 1867 pa so odkrili, da je izopentil nitrit uporaben pri angini pektoris, to je medicinsko poimenovanje za bolečino v prsnem košu zaradi slabe prekrvavljenosti srčne mišice. Alkil nitriti namreč povzročijo relaksacijo gladkih mišičnih celic v steni žil in jih tako razširijo, pri čemer se poveča prekrvavitev srca in se zmanjša bolečina. V devetnajstem stoletju so popperse hranili v steklenih ampulah. Bolnik z bolečinami v prsnem košu je moral ampulo zdrobiti, kar je spremljal značilen pok, nato pa je vsebino vdihnil. Zaradi načina uporabe zdravila in značilnega zvoka poka so te spojine dobile slengovsko poimenovanje poppers.
Poppersi razširijo žile in sproščajo gladko mišično tkivo, kakršno tvori tudi analna sfinktra oziroma krožni mišici zapiralki. Nahajata se ob koncu danke in jo zapirata. Poppersi so zato zelo pogosti pri analnih spolnih odnosih, posebej med moškimi. V anonimnem intervjuju na spletni strani DrogArta nam uporabnik kemseksa pove, da so poppersi na seks zabavah v uporabi tako rekoč v neomejenih količinah, velikokrat se tudi natočijo v izparilnike. Alkil nitriti učinkujejo že v petnajstih do dvajsetih sekundah, vrh pa dosežejo v obliki flasha oziroma navala toplote v glavi, vrtoglavice in vznemirjenja. To je posledica povišanega srčnega utripa, saj razširitev žil naglo zniža krvni tlak, telo pa s hitrejšim bitjem srca želi spet vzpostaviti normalno stanje. Veliko krvi se preusmeri v možgane, kar lahko poveča učinek drugih drog, če jih je uporabnik zaužil prej. Prepogosta uporaba poppersov lahko vodi do izgube zavesti zaradi znižanega krvnega tlaka, vendar podatkov o dolgoročnih fizičnih in psihičnih posledicah za zdaj ni.
Alkil nitriti v Sloveniji sicer niso klasificirani kot prepovedana droga, vendar imajo države do njih različen odnos. Gejevska populacija jih šteje za del svoje kulture, ker naj bi omogočali boljše spolne odnose, vendar z manj slabih učinkov kot pri uporabi drugih drog. Leta 2016 so hoteli v Veliki Britaniji popperse odstraniti s seznama prepovedanih drog, vendar je bila pobuda preglasovana. Presenetljivo pa je konservativni poslanec Crispin Blunt stopil v bran poppersom, ko je razkril, da jih tudi sam uporablja. Kljub statusu prepovedane droge jih sicer proizvajalci prodajajo prek spleta, in sicer kot sobne dišave, čistila za usnje ali odstranjevalce laka za nohte, da bi se izognili nevšečnostim.
Uporaba omenjenih drog pa pogosto povzroča tudi motnje erekcije, zato uporabniki kemseksa pogosto uporabljajo sildenafil ali tadalafil, pogovorno znan pod imenom viagra. Sildenafil prav tako razširja žile, kar lahko v kombinaciji s poppersi in drugimi drogami povzroči nevaren padec krvnega tlaka. Sebastjan Sitar pojasni tveganja ob uporabi viagre in drugih drog pri kemseksu.
Poleg povečanega tveganja spolno prenosljivih okužb lahko kemseks vodi v odvisnost, saj je v treznem stanju skorajda nemogoče doseči enake občutke. Anonimni uporabnik kemseksa pravi, citiramo: »Seks brez drog postane manj zanimiv. Tudi običajno dejtanje postane dolgočasno. Tiste, ki so v zvezi in se udeležujejo seks zabav, začne običajen seks s partnerjem dolgočasiti.« Konec citata.
Po kemseks zabavi se lahko pojavi občutek depresije, sramu, sledi tako imenovani moralni maček. Pomembno je, da se posledic zavedamo in poznamo možnosti pomoči, ki so na voljo v Sloveniji. Svetovanje glede kemseksa in načelo zmanjševanja tveganja sta zelo pomembni, predvsem zato, ker se je priljubljenost kemseksa zadnja leta povečala. Sogovornica Mina Paš je leta 2019 v intervjuju, objavljenem na DrogArtovi spletni strani, povedala, da se njihovih svetovanj udeležuje presenetljivo malo ljudi. Vprašali smo jo, kakšno je stanje zdaj.
Sogovornica nadaljuje, da lahko uporabniki pod vplivom drog zaradi disinhibicije prestopijo svoje osebne meje glede spolnih praks. Dodaja, da je pomemben tudi kontekst kemseksa. Po izživetju novih spolnih praks in nastopu moralnega mačka je za uporabnike bolje, če se lahko pogovorijo z drugimi udeleženci kemseksa. Če so bili na zabavi neznanci, je lahko ta downside še toliko hujši, in ponovna uporaba droge omogoča začasen pobeg iz nelagodne realnosti.
Uporabniki drog se lahko ob težavah brezplačno in anonimno obrnejo tako na DrogArtovo svetovalnico kot na Legebitro. Poslušajmo izjavo Sebastjana Sitarja iz Legebitre o možnostih testiranja.
Sogovornik nadaljuje o možnostih svetovanja.
Droge so vedno bile in bodo prisotne v družbi. Ker so poskusi regulacije in prepovedi drog le deloma uspešni, se nevladne organizacije osredotočajo na tako imenovani koncept zmanjševanja škode oziroma harm reduction. Kaj je koncept zmanjševanja škode, pojasni Mina Paš.
Del zmanjševanja škode je tudi kemijsko testiranje kupljenih substanc, ki ga po Sloveniji ponuja DrogArt v sodelovanju z Nacionalnim laboratorijem za zdravje, okolje in hrano. Uporabnik lahko s testiranjem kupljenih drog močno zmanjša tveganje škodljivih posledic, saj tako ve, katero substanco dejansko ima in kolikšna je njena čistost.
Droge so sestavni del družbe in LGBT-skupnosti. Pomembno je poudariti, da večina kvir ljudi prepovedanih drog ne uporablja. Tisti, ki droge uporabljajo, tega ne počnejo nujno v kontekstu spolnih odnosov, tisti, ki jih jemljejo ob seksu, pa niso nujno od njih odvisni. Oddajo naj zaključimo s citatom Mine Paš iz intervjuja iz leta 2019: »Seks je nekaj normalnega in to, da ljudje odprto živijo svojo seksualnost, je nekaj najbolj normalnega, kar lahko obstaja. Nenormalno je to, da o tem ne govorimo. Na eni strani imamo popolnoma dostopno pornografijo, na drugi strani pa o tem ne smemo govoriti, da ne bomo pokvarili otrok. Pri drogah je podobno. Če se z mladimi ne pogovarjamo o drogah, še ne pomeni, da jih ne bodo jemali. Problem je le, da jih bodo jemali sami, po svoje, se bodo drug od drugega učili, kako droge uporabljati, kar pa nikoli ni najbolje. Zmotno je misliti, da če o tem ne bomo govorili, tega ne bo ali bo tega manj.«
Poslušali ste oddajo Frequenza della scienza.
O drogah se je razpisal Luka.
Urednikovala je Klara.
Brala sva Maruša in Čeh.
Lektorirala je Katarina.
Tehniciral je Oli.
Dodaj komentar
Komentiraj