Konec novembra se je v Ljubljani na Litostrojski odvijal cikel erotičnih dogodkov. Dva dneva neprestane, intenzivne telesne govorice, 100 divjih fantazijskih dogodkov z osrednjim protagonistom – italijansko pornoikono Roccom Siffredijem. A ni šlo za klasičen zabavljaški nastop, posvečen je bil namreč prikazovanju fantazij in blišča pornoindustrije. Od italijanskega žrebca se na taki zabavi zahteva dodatna disciplina ter maksimalna pripravljenost, trdnost karakterja, no, in še česa. Ostaja pa vprašanje – kako je prišlo do tega, da lahko moški s stoječim penisom paradira po odru tudi po več ur? 

V komentarju bomo premišljevali o vlogi biomedicine in farmacevtske industrije v spolnosti ter predvsem njeni reprezentaciji skozi pornoindustrijo. Kako so ti akterji združno ustvarili fenomen hiper-pripravljenega telesa, ki je vedno za akcijo, dominira in usmerja naše pojmovanje spolne funkcije ter sploh seksualnosti? 

Leta 1983 je na konferenci Ameriškega urološkega združenja v Las Vegasu doktor Giles Brindley, priznani britanski nevrofiziolog, predstavljal izsledke svojih raziskav o fiziologiji erekcije. Na vrhuncu svoje predstavitve je spustil hlače, da je lahko občinstvu pokazal svoj pokončni penis, v katerega je predhodno injiciral učinkovino papaverin, sicer zdravilo za zdravljenje krčev. Nato se je sprehodil po sobi, da so si ga lahko od blizu ogledali in se ga dotaknili. Spektakel, ki nekoliko spominja na erotične uprizoritve z Litostrojske, velja za enega najbolj nepozabnih trenutkov v medicini tako z vidika komunikacije znanosti kot z biomedicinskega vidika. Brindleyjev izpostavljeni penis je pokazal, da je na osnovi predhodno vnešene kemijske molekule erekcijo mogoče vzdrževati brez vsadkov in nerodnih črpalk. Poudarimo, da molekula za samo vzburjenje ne zadostuje, vseeno pa vzburjenje olajša ter erekcijo vzdržuje ali podaljša.  

Podjetje Pfizer je sredi 80-ih razvijalo sildenafil nitrat kot zdravilo za angino pektoris. Moški, ki so sodelovali v poskusih, so poročali o nepričakovanih stranskih učinkih – nenamerni erekciji. Brindleyjeva erekcija in dognanja urologov na tem področju so družbi Pfizer omogočila lažje razumevanje pomena teh neželenih učinkov. Leta 1998 so v ZDA in Evropski uniji Pfizerjevo Viagro z zdravilno učinkovino sildenafil odobrili kot zdravilo za zdravljenje impotence. S prelomnim odkritjem in prihodom odrešilne učinkovine na trg pa je iz medicinskih krogov v laično javnost prodrla tudi ideja o impotenci. Obdobju hitrega tehnološkega napredka primerno pa je ta dobila tudi bolj mehaničen in instrumentaliziran besedni značaj. Impotenca se je prelevila v disfunkcijo.

V uveljavitvi pojma disfunkcije sociologinja Barbara Marshall prepozna rekonstrukcijo spolne funkcije, ki je kot posledica kriterijev, kaj vse disfunkcija je ali ni, dobila nove, epidemične razsežnosti. Po najbolj rigoroznih ocenah strokovnjakov naj bi erektilna disfunkcija prizadela kar tretjino moške svetovne populacije. Plodna tla patologizaciji spolne disfunkcije predvsem za namene njenega trženja je Leonore Tiefer, fiziologinja in dolgoletna raziskovalka na področju spolnosti, v enem izmed svojih člankov pripisala kombinaciji ekonomsko-političnih sprememb na Zahodu od 80-ih let dalje.

Reagan-Thatcherjeva neoliberalna politika je opredelila komercialne inovacije kot ključ do blaginje, znanost pa je označila za novega partnerja podjetij. Temu je sledila privatizacija javnih institucij, od univerz do drugih znanstvenih skupnosti, med katerimi sta bili urologija in seksologija področji, ki sta med prvimi podlegli zasebnim lobijem. Prav tako je FDA ob koncu 90-ih pohitrila postopke za odobritev novih zdravil za trg. Zvrstile so se številne deregulacije na področju oglaševanja in trženja zdravil s strani FDA. Od 50-ih do 80-ih let prejšnjega stoletja so lahko farmacevtska podjetja promovirala svoje izdelke le zdravnikom ter zdravnicam. Z obdobjem konzumerizma pa so se z namenom svobodnega obveščanja potrošnikov farmacevtska podjetja že lahko posluževala direktnega oglaševanja, ki pa še ni smelo povezovati imena zdravila z boleznijo, ki jo oglašuje. Po številnih pritiskih je leta 1997 FDA odobrila direktno televizijsko in tiskano oglaševanje zdravil v vsej svoji veličini. Oglasi za Viagro so tako preplavili televizijske ekrane, časopise ter celo ugledne znanstvene revije.

Manjši prispevek k uveljavitvi pojma spolne disfunkcije je dala tudi sama znanost s svojim esencialistično naravnanim razumevanjem spolnosti. Trend iskanja preveč preprostih ter zgolj bioloških razlag za sicer zelo kompleksen biološko in družbeno pogojen pojav, kakršen je erekcija, se je v 90-ih letih okrepil z manijo v genetiki in molekularni biologiji. Vse to je po mnenju Tiefer prispevalo k sprejetju trditve, da ima impotenca predvsem fizične vzroke, ki se jih da odpraviti s čudežno tabletko, ki jo kupimo na trgu.

Seksualni revoluciji, ki naj bi v 60-ih s kontracepcijsko tabletko ženskam omogočila svobodno spolnost, je zdaj sledilo obdobje tako imenovane kulture viagre ali druge seksualne revolucije. Za slednje lahko trdimo, da je bilo ustvarjeno v največji meri kot posledica profitnih interesov številnih akterjev. Viagra velja za blockbuster, saj je njegova prodaja že v prvem letu Pfizerju prinesla več kot milijardo letnega prihodka; v letu 2012, ko je ta dosegla najvišjo raven, pa več kot dve milijardi prihodkov. Po preteku patentne zaščite zdravila se je prodaja nekoliko zmanjšala na račun konkurenčnih izdelkov. O ambicijah industrije priča tudi večja popularnost sorodne tabletke Cialis, ki lahko erekciji pomaga tudi do 36 ur napram Viagri, ki jo spodbuja zgolj 4. 

Obstoj učinkovine, ki vzdržuje erekcijo več ur, je zelo uporaben v še eni dobičkonosni industriji – pornoindustriji, s katero je razumevanje erektilne disfunkcije dobilo dodatne dimenzije. Po podatkih manjše študije, v kateri so popisali rabo erektilnih pripomočkov in dejansko pojavnost erektilne disfunkcije med mlajšimi pornoigralci, je skoraj 70 odstotkov anketiranih s povprečno starostjo 36 let za svoje delo uporabljalo erektilne pripomočke. Obsežnejših raziskav o rabi teh v industriji ni, a po manj uradnih ocenah bi naj v pornoindustriji Viagro ali neko podobno učinkovino za podaljšanje spolne vzdržljivosti uživalo celo 90 odstotkov igralcev. Zdravilna učinkovina sildenafil in njej podobne so postale gonilo te industrije, njeno zdravilnost pa je ta uporabila za ustvarjanje neresničnih tako imenovanih hardcore podob, ki jim delavec brez njenega uživanja preprosto ni kos. 

Prej omenjena študija je zastavljena zelo posplošeno in ne upošteva številnih dejavnikov, ki delavce vodijo v posluževanje modre tabletke. Kljub temu da bi se naj erektilna disfunkcija pogosteje pojavljala pri starejših moških, je anketa 40-im odstotkom anketirancev pripisala neko stopnjo disfunkcije.

Problematičnost uveljavljenega vprašalnika za merjenje stopnje erektilne disfunkcije je naslednja. Mednarodni indeks erektilne disfunkcije, ki velja za zlati standard in služi kot orientacija tudi uradni medicini, je ustvarilo podjetje Pfizer. Ker večina diagnoz temelji na tem vprašalniku, farmacevtska industrija že na nivoju diagnoze dominira z uveljavljanjem lastnih interesov. Če se poglobimo v njegova vprašanja, kot so  Ali je erekcija dovolj trdna, da lahko penetrirate? Je erekcija zdržala do konca spolnega akta? – ta izkazujejo homosocialni in skoraj pornografski diskurz, ki poleg tega, da izključuje počutje spolnega partnerja ali partnerice, seks s penetracijo predpostavlja kot njegovo edino obliko, ob popolni instrumentalizaciji pa sploh ne upošteva socialno-ekonomsko pogojenega psihičnega stanja anketiranca. 

Nekoliko paradoksalno se erektilna disfunkcija s pornografijo povezuje še kot tista, ki jo potencialno povzroča. Ali pornografija povzroča erektilno disfunkcijo? lahko preberemo v naslovih nekaterih medicinskih člankov, njihova sporočila pa se mogoče na bolj abstraktnem nivoju lahko hitro ujamejo v zanko. Ironično se tabletka, ki naj bi jo v pornofilmih uporabljalo več kot 90 odstotkov igralcev, v uradni medicini ponuja kot zdravilo za disfunkcijo, ki je posledica pornografije – v kateri moški dominira na račun prav te iste tablete. Raziskave, ki podpirajo povezavo med erektilno disfunkcijo in pornografijo, sicer kot ključni element izpostavljajo njen v resničnem življenju nedosegljiv hardcore značaj, ki pri moških povzroča denimo tesnobo ali nezadovoljstvo z lastnim telesom. Za zdravljenje ničkolikokrat poleg hvalevredne psihosocialne pomoči predlagajo sildenafil in njemu podobne učinkovine. V medicinskem diskurzu umanjka kritično prevpraševanje erektilne disfunkcije. 

Profitno motivirane ideje o funkcionalnem, hiper-pripravljenem moškem telesu se materializirajo preko številnih kanalov – v medicinskih vprašalnikih, skozi erotične dogodke, kot je bil ta na Litostrojski, ali z Brindleyjevim pokončnim penisom na kongresu urologov. Koliko sta biomedicina in farmacija prispevali k evoluciji pornografije, težko izmerimo. Jasno pa je, da je prispevek znaten ter da se ideja normalnega, zdravega, spolno pripravljenega telesa brez njiju ne bi tako močno utrdila. Razvoj tehnologije, ki je prenesel pornofilm na vsak telefon in omogočil high definition posnetke, je pomemben faktor. A da ob kliku na posnetku že stoji pokončni ud, ki se še po dveh urah intenzivnega telesnega napora ne utrudi, temu pač ne gre ugovarjati – tukaj je svojo vlogo dobro odigrala biomedicina.

Vir fotografije: incase, flickr, creative commons