Ste tudi vi ob zvoku valov z mislimi že odplavali na dopust ob morju? Nocoj bomo v oddaji znanstvene redakcije Frequenza della scienza raziskovali morje pa tudi pripekajoče sonce. Predstavili bomo, kdo je kriv za svetlikanje vodne gladine v temni noči ter nekatere redke in ogrožene živalske vrste, ki jih najdemo v Jadranskem morju. Upamo pa, da nas ne poslušate ravno na poti na morje, saj vas bo ob poslušanju manj prijetnih vsebin, kot so poškodbe DNK zaradi sončenja, zastrupitev s školjkami in ožig meduze, morda prijelo, da se obrnete nazaj proti notranjosti celine.

Za začetek poglejmo v nebo, in sicer se osredotočimo na Sonce, daleč najpomembnejši izvor energije za življenje na Zemlji. Sonce oddaja sevanje v večjem delu spektra elektromagnetnega valovanja. Najbolj domači smo si z delom spektra elektromagnetnega valovanja, ki ga imenujemo vidna svetloba.

Svetloba potuje s hitrostjo 299.792 kilometrov na sekundo. Kot vemo, pa je vidna svetloba različnih barv, in svetlobe vseh barv potujejo z enako hitrostjo, imajo pa različne barve različne frekvence in valovne dolžine. Produkt frekvence in valovne dolžine je vedno konstanta, in sicer je enaka hitrosti svetlobe. Rdeča svetloba ima daljšo valovno dolžino, in sicer okoli 700 nanometrov, posledično pa nižjo frekvenco. Vijolična svetloba pa ima krajšo valovno dolžino, približno 400 nanometrov, in višjo frekvenco. Frekvenca svetlobe je sorazmerna energiji, zato ima torej rdeča svetloba manjšo energijo od vijolične.

Sončno sevanje pa poleg vidne svetlobe vključuje še rentgenske žarke, ultravijolično svetlobo, infrardečo svetlobo, mikrovalove in radijske valove. Rentgenski žarki in ultravijolična svetloba imajo višjo energijo od vidne svetlobe. Ultravijolično svetlobo delimo glede na njeno valovno dolžino še na podkategorije. V nocojšnji oddaji bomo omenili tri podkategorije z najnižjo energijo, in sicer UVA, UVB in UVC. UVA-žarki imajo najvišjo valovno dolžino in posledično najnižjo energijo, medtem ko ima od omenjenih UVC-valovanje najvišjo energijo.

Na drugi strani spektra elektromagnetnega valovanja pa je še valovanje z nižjo energijo od vidne svetlobe. To so infrardeče valovanje, mikrovalovi in radijsko valovanje. Mikrovalovi so bili tako poimenovani zato, ker je njihova valovna dolžina v mikrometrskem razredu, torej milijonkrat manjša od metra. Prav z njihovo pomočjo segrevamo hrano v mikrovalovki. Radijski valovi pa obsegajo del spektra elektromagnetnega valovanja z najvišjo valovno dolžino. Valovi, prek katerih poslušate Radio Študent, imajo, kot veste, frekvenco 89,3 MHz in valovno dolžino 3,4 metra.

Ne doseže pa vsa energija, ki jo oddaja Sonce, površine našega planeta. Na to, koliko energije doseže površino, vplivata tako razdalja med Zemljo in Soncem, ki je zaradi Zemljine eliptične orbite tekom leta različna, kot tudi Zemljino ozračje oziroma atmosfera. Na vrhu ozračja je sončna svetloba za kar 30 odstotkov bolj intenzivna v primerjavi s svetlobo, ki doseže površje. Spekter na površini atmosfere sestoji iz približno 8 odstotkov ultravijolične svetlobe, predvsem tiste visokoenergijske. V sončni svetlobi, ki doseže Zemljino površje, pa UV-žarki predstavljajo le še 3 odstotke. 44 odstotkov predstavlja vidna svetloba, ostalo pa infrardeča.

Atmosfera torej blokira tri četrtine ultravijolične svetlobe. Utravijolična svetloba, ki doseže površje, je nizkoenergijska, saj jo sestavlja več kot 95 odstotkovov UVA-žarkov, preostanek pa so UVB-žarki. Natančen delež UVB-žarkov na površju Zemlje je močno odvisen od oblačnosti in pogojev v atmosferi. UVC-žarkov in višjeenergijskega žarčenja pa praktično ni.

Ozonski plašč je tisti del ozračja, ki vpije večino ultravijoličnega sevanja. Ozon je sestavljen iz treh atomov kisika, dvoatomski kisik pa je tisti, ki se nahaja v zraku in ki ga nujno potrebujemo za življenje. Ozon nastane tako, da višjeenergijsko ultravijolično sevanje razcepi dvoatomski kisik. Posamezni kisikovi radikali pa nato reagirajo z drugimi molekulami dvoatomskega kisika in dobimo triatomski ozon.

Kot zanimivost naj omenimo, da se je tekom evolucije življenje lahko preselilo iz morja na kopno šele, ko so organizmi v procesu fotosinteze ustvarili dovolj kisika. Pred tem življenje na kopnem ni bilo mogoče, saj je bilo zaradi odsotnosti ozonskega plašča ultravijolično sevanje preveč intenzivno. Vendar se zaradi človekovega delovanja kemija Zemljinega ozračja spreminja in od polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja se količina ozona v atmosferi zmanjšuje. Zaradi tega več ultravijoličnega žarčenja doseže Zemljino površje, še posebej na severnem in južnem polu, kjer je najmanj ozona. Na tem mestu se verjetno vprašamo, zakaj je ultravijolično sevanje tako škodljivo za živa bitja.

UVB-žarčenje povzroča neposredne poškodbe na molekuli DNK, nosilki genetske informacije v celicah. DNK si lahko predstavljamo kot dolgo besedo, sestavljeno iz štirih črk. Črke so v jeziku DNK nukleotidi, imenovani adenin, citozin, gvanin in timin. Informacije so v DNK zapisane prav v zaporedju teh nukleotidov.

Fotoni UVB-svetlobe lahko povzročijo, da nastanejo kemijske vezi med dvema timinoma, ki si v DNK sledita eden za drugim. Zaradi te prečne povezave je moteno branje zaporedja nukleotidov v DNK in pri podvojevanju tako poškodovane DNK lahko pride do mutacij. Na neposredne poškodbe DNK zaradi UVB-žarčenja se telo odzove tako s sočnimi opeklinami kot tudi s povečanjem proizvodnje zaščitnega barvila melanina, kar opazimo kot porjavelost. Obsežne poškodbe DNK izzovejo celično smrt kožnih celic, odmrle celice pa nadomestijo nove.

Organizmi so v milijonih letih življenja v prisotnosti UVB-sevanja sicer razvili načine za popravilo poškodb na DNK. Tudi naše celice imajo poseben encim, ki odstrani poškodovano področje DNK in ga nato nadomesti z novim nukleotidnim zaporedjem na podlagi informacije iz druge verige dvojne vijačnice DNK. Bakterije, rastline, glive in večina živali, z izjemo placentalnih sesalcev, med katere sodimo tudi ljudje, pa imajo še en encim, imenovan fotoliaza, ki razcepi kemijske vezi med navzkrižno povezanima timinoma. Vendar popravljalni mehanizmi ne uspejo popraviti vseh poškodb v vseh celicah, zato nekatere vodijo v mutacije, kopičenje več mutacij pa lahko vodi tudi v razvoj raka.

Poleg neposrednih poškodb ultravijolično žarčenje povzroča nastanek radikalov in reaktivnih kisikovih zvrsti, ki DNK poškodujejo posredno. To se zgodi tudi v predelih, ki niso neposredno izpostavljeni svetlobi. Na posredne poškodbe se telo ne odzove z opeklinami ali porjavelostjo. Poškodbe pa povzročajo tudi UVA-žarki, saj ti dosežejo nižje plasti kože in po še nepojasnjenem mehanizmu vplivajo na vezivno tkivo in žile tako, da povzročijo izgubo elastičnosti in nagubanost kože.

Ultravijolično sevanje škodi tudi našim očem, saj povzroča katarakto, poznano tudi pod imenom siva mrena. Pri sivi mreni postane očesna leča motna zaradi nalaganja pigmentov v njej in denaturacije beljakovin, ki jo gradijo, zaradi česar prepušča manj svetlobe, to pa povzroči slabšanje vida. Študije kažejo, da izpostavljenost ultravijoličnim žarkom modulira tudi imunski sistem, saj je povod za spremembo distribucije in aktivnosti nekaterih ključnih celic in molekul imunskega sistema. Sprememba imunskega odziva pa lahko zmanjša obrambo našega telesa pred povzročitelji bolezni. Tako nam lahko zaradi vpliva UV žarkov počitnice zagreni denimo izbruh herpesa.

Slišali smo, zakaj je ultravijolično sevanje nevarno, v nadaljevanju oddaje pa bomo predstavili, kako se lahko zaščitimo pred njim. Ostanite z nami na 89,3 MHz.

Vmesni komad

Pozdravljeni zopet v oddaji Frequenza della Scienza, v kateri delimo koristne nasvete poslušalcem Radia Študent, ki odhajajo na zaslužene počitnice. Ko se boste torej odpravili na morje, v obvezni dopustniški opremi poleg kopalk, brisače in hladnega piva ne sme manjkati krema za sončenje. Slišali smo že, da smo zaradi ozonskih lukenj, ki zevajo nad nami, bolj kot kadarkoli prej izpostavljeni škodljivim vplivom UV-žarkov. Neposredna povezava med UV-sevanjem in kožnim rakom velja za neizpodbitno dejstvo. Z obsežno avstralsko študijo iz leta 1999 pa so tudi dokazali, da sistematična uporaba krem za sončenje zmanjša pojavnost ploščatoceličnega kožnega karcinoma. Podobno so dokazali, da z istim ukrepom zmanjšamo tudi verjetnost za pojav melanoma, ki je ena najbolj agresivnih različic kožnega raka.

Če se kljub ozonskim luknjam ne želimo odpovedati kopanju in poležavanju na plaži, se moramo seveda primerno zaščititi. Škodljivim učinkom UV-sevanja se najlažje izognemo tako, da se med 10. in 16. uro neposredno ne izpostavljamo soncu ter da izpostavljene dele telesa zaščitimo z oblačili, s pokrivali in sončnimi očali. Posebej pozorni moramo biti pri najbolj ogroženih populacijah – to so majhni otroci, ki imajo še bolj občutljivo kožo kot odrasli. To so tudi osebe, ki imajo več pigmentnih znamenj, svetlo polt, ter osebe z družinsko anamnezo kožnega raka. Prav tako je treba spremljati vrednosti UV-indeksa. Če je indeks nad vrednostjo 5, se je priporočljivo izogniti direktni izpostavljenosti soncu.

Če se soncu ne moremo ali ne želimo povsem izogniti, je zelo pomembno, da izberemo kvalitetno kremo za sončenje, ki omogoča zaščito pred sevanjem UV-A in UV-B. Zaščitni faktor SPF naj bo vsaj 15 oziroma še višji za otroke in osebe, ki imajo zelo svetlo in občutljivo kožo. Največji SPF je 50 in bolje je izbrati kremo z višjim zaščitnim faktorjem, saj zaščita nikoli ni zares stoodstotna. Kremo načeloma nanesemo na kožo 30 minut pred sončenjem in nanos ponavljamo vsaki dve do tri ure ter tudi po vsakem kopanju. Voda in potenje namreč povzročita, da se krema spere, zaradi česar se zmanjša učinkovitost zaščite pred UV-žarki. Zaščititi je treba celotno površino kože, tudi obraz in lasišče. Zelo pomembno je, da za učinkovito zaščito kremo nanesemo v zadostni količini, zato pretirana varčnost v tem primeru ni prav modra odločitev. Kljub uporabi kreme pa se je vseeno priporočljivo izogibati močnemu soncu.

Kreme za sončenje vsebujejo UV-filtre, ki absorbirajo ali odbijejo škodljive UV-žarke in jim s tem preprečijo dostop do kožnih celic. To so organske ali anorganske, torej mineralne spojine, ki v določeni meri prodirajo skozi kožo, zato lahko povzročajo alergijske reakcije in druge škodljive učinke. Novejše kreme za sončenje vsebujejo cinkov oksid ali titanov dioksid v obliki mikro- ali nanodelcev, ki ne prodirajo skozi kožo, temveč na površini tvorijo enakomeren sloj, ki mehansko odbija UV-žarke. Zaradi mineralne sestave je lahko prisotna nekoliko belkasta obarvanost kože. Najbolj pomembno je, da mineralni filtri v obliki nanodelcev ostanejo na površini kože, zato so to edine kreme za sončenje, ki preverjeno ne povzročajo alergij.

Marsikdo se morda sprašuje, katere so naravne spojine, ki bi omogočale zaščito pred UV-sevanjem. Čeprav je naravna alternativa vedno vabljiva rešitev, pa si v današnjih podnebnih razmerah ne moremo kaj prida pomagati z naravnimi izdelki. Tako ima denimo olivno olje, na katerega so prisegale naše babice, žal precej nizko vrednost SPF, in sicer nekje med 2 in 8.

Kljub temu pa ne gre zanemariti koristnih lastnosti naravnih spojin, saj koža za obnovo in normalno delovanje po izpostavljenosti soncu potrebuje tako vlaženje kot tudi maščobe. Olivno olje kožo mehča in jo nahrani, kakavovo maslo pa jo zaščiti, mehča in tudi pripomore k dolgotrajnejši porjavitvi kože. Poleg različnih olj so učinkoviti tudi izdelki z aloe vero in dekspantenolom, ki zmanjšuje vnetje ter omogoča celjenje ran in obnovo kože.

Vse dopustnike pa velja spomniti, da lahko uporaba določenih zdravil pri izpostavljenosti UV-žarkom privede do pojava fotosenzitivnosti. Kožne reakcije, ki so posledica vpliva UV-žarkov na zdravilno učinkovino prisotno v koži, se najpogosteje pojavijo ob dermalni aplikaciji. To so denimo kortikosteroidne kreme ter različna mazila s protivnetnim in protibolečinskim delovanjem. Neprijetne kožne reakcije pa lahko povzročijo tudi določene tablete, kot so antibiotiki in zdravila za aknavost. Sedaj ko vemo, kako se izogniti škodljivim vplivom UV-sevanja, je zopet čas za glasbeni premor. V nadaljevanju pa se bomo zazrli v svetlikajoče se morje.

Vesni komad

Pozdravljeni spet na valovih Radia Študent, v današnji oddaji znanstvene redakcije več o morskih valovih in o tem, zakaj se včasih ponoči svetlikajo. Kopanje v morju zagotovo predstavlja prijetno, sproščujočo in zabavno poletno aktivnost, ki lahko zaceli rane in celo oblikuje našo postavo. Če spadate med tiste plavalce, ki nikoli ne zamudijo priložnosti za skok v morje, ali pa samo sledite tradicijam nočnega kopanja, lahko v temi opazite čarobno svetlikanje vodne površine. Gre pravzaprav za bioluminiscenco – sposobnost živih bitij, da oddajajo svetlobo, ki nastane s pretvorbo kemične energije v svetlobno.

Oddajanja svetlobe so zmožna številna živa bitja. Na kopnem so najbolj poznane kresnice, ki s svetlikanjem zapeljujejo potencialne partnerje. Svetijo pa lahko tudi nekateri črvi, polži in gobe. V morju svetlobo ustvarjajo številni organizmi: bakterije, lignji, meduze, rebrače, globokomorske ribe in drugi. Za svetlikanje morske vode, ki ga včasih opazimo med nočnim kopanjem, veslanjem ali plovbo v temi, pa so navadno odgovorni dinoflagelati. Gre za veliko skupino enoceličnih predstavnikov morskega planktona, ki so ime dobili po dveh migetajočih bičkih oziroma flagelih.

Nekatere vrste dinoflagelatov se na površini vode zasvetijo ob mehanski stimulaciji, torej vsakič ko okrog njih vzvalovi voda. Bioluminiscenca vsakega organizma je edinstvena po valovni dolžini, trajanju in uravnavanju procesa. Za oddajanje svetlobe je potrebna velika količina energije, ki jo organizmi dobijo večinoma s porabo energijsko bogatih molekul. Te so pri različnih organizmih različne. Vsem je skupno, da v procesu nastopajo molekule, imenovane luciferini, v katere se s pomočjo encima luciferaze vgradi molekula kisika. To povzroči nastanek vzbujenega produkta, ki pri prehodu v osnovno stanje odda foton.

Dinoflagelati oddajajo svetlobo na dva načina: sunkovito, v kratkih in intenzivnih svetlobnih bliskih, ali z neprekinjenim rahlim svetlikanjem, ki ga s prostim očesom ne moremo zaznati. Ekološko pomemben je prvi način, intenzivno oddajanje svetlobe ob stiku z vodnimi tokovi, ki jih s plavanjem ustvarijo morski organizmi. Večji organizmi, kot so ribe in glavonožci, so v temi ob prisotnosti svetlobe dinoflagelatov bolj uspešni pri plenjenju manjših rakov, ki pa predstavljajo glavne plenilce dinoflagelatov. Z bioluminiscenco dinoflagelati torej privabljajo plenilce lastnih plenilcev in si s tem povečajo možnosti preživetja.

Pri drugih organizmih bioluminiscenca lahko služi privabljanju partnerjev ali, kot na primer pri globokomorskih ribah, privabljanju manjših rib, s katerimi se hranijo. Spet drugi z oddajanjem svetlobe, podobne osvetlitvi ozadja, zakrijejo svojo silhueto in se zlijejo z okolico. S hitrimi bliski svetlobe pa lahko tudi zmotijo plenilce in jih tako odženejo.

Bioluminiscenčni organizmi so poleg nepozabne izkušnje, ki jo včasih ponudijo nočnim plavalcem, uporabni tudi na področju znanosti, še posebno v genskem inženirstvu. Patogene bakterije, viruse ali parazite lahko gensko spremenimo tako, da izražajo gen za luciferazo, in s tem spremljamo mehanizme njihovega delovanja v gostiteljskih organizmih.

Vendar pa ni vse tako svetlo! Nekateri predstavniki dinoflagelatov so poleg romantičnega svetlikanja morja lahko odgovorni tudi za prebavne težave, kot so slabost, bruhanje in bolečine v trebuhu. Dinoflagelati so pomemben sestavni del fitoplanktonske združbe obalnega morja, strupeni produkti njihove presnove pa se prenašajo prek prehranjevalne verige. Človeku so lahko nevarni ob uživanju morske hrane, predvsem ob zaužitju toksičnih školjk.

V slovenskem morju so glede na prisotnost fitoplanktonskih vrst teoretično možne tri vrste zastrupitev: amnezična, paralitična in diaroična. Amnezična zastrupitev s školjkami povzroča izgubo spomina in zmedenost, paralitična zastrupitev pa se kaže v mišični oslabelosti. Vrste fitoplanktona, odgovorne za ti dve obliki zastrupitve, najdemo tudi v slovenskem morju, vendar za zdaj prisotnost toksinov v naših školjkah še ni bila ugotovljena.

Toksini dinoflagelatov, ki pa se v slovenskih školjkah pojavljajo vsako leto, povzročajo prebavne motnje z drisko. Ta zastrupitev je verjetno bolj pogosta, kot se zdi na prvi pogled. Razlog za to je, da so simptomi relativno mili, zato jih uživalci morske hrane pa tudi zdravniki pogosto pripišejo drugim vzrokom. Do sedaj je znan le en primer mikrofitnih toksinov, ki smo ga zasledili v slovenskem delu Jadrana, kar nas lahko navdaja s kančkom avanturistične napetosti in z veliko previdnosti pri izbiri morskih kulinaričnih dobrot.

Vmesni komad

Dobrodošli spet na poletni frekvenci 89,3 MHz Radia Študent. Danes tako kot jadrnica na morju plovemo skozi poletno oddajo Frequenza della scienza.

Kot smo v današnji oddaji že slišali, na morju zagotovo nismo sami. Okoli nas je namreč tudi kopica drugih organizmov, s katerimi si predvsem v poletnem času delimo morje. V nadaljevanju vam bomo predstavili nekatere živalske vrste, ki jih najdemo predvsem v Jadranskem morju ter so redke in ogrožene. Če imamo to srečo, da te vrste opazimo, moramo biti še posebno previdni pri tem, kako ravnamo z njimi. Zato v nadaljevanju sledi opis nekaterih ogroženih vrst in tega, kaj lahko storimo, če se z njimi srečamo. Sledijo naravovarstveni nasveti na morju.

Kot smo danes že slišali, se lahko z marsikatero morsko živalsko vrsto srečamo tudi na krožniku. Ene takih živali so tudi zavarovani morski datlji ali strokovno imenovani Litophaga litophaga. Gre za školjke, ki so bile svoj čas vrhunske specialitete, a so zadnje čase zaradi okoljske ozaveščenosti izginile z jedilnikov restavracij. Za njih je značilno, da v apnenčasto podlago kot pionirske vrste vrtajo luknje, v katerih prebivajo. S tem delovanjem preoblikujejo morsko dno in omogočajo drugim živalskim vrstam naselitev v zvrtane luknje.

Za morske datlje je značilna počasna rast, saj v času od treh do petih let zrastejo za en centimeter, kar je ena dvanajstina njihove odrasle velikosti. Nabiranje morskih datljev je tako možno zgolj s fizičnim lomljenjem apnenčastih skal, zaradi česar sta morsko dno in habitat marsikatere druge živali uničena. Posledično prihaja do upada biodiverzitete obalnih območij v celotnem Sredozemlju. Zato nikar ne posegajte po morskih datljih v restavraciji, raje si jih oglejte pod vodo z masko in plavutkami.

Uničevanje priobalnih morskih habitatov pomembno vpliva na ogrožene populacije nekaterih obalnih vrst rib. V Jadranskem morju najdemo okoli 440 različnih vrst rib, od katerih je po rdečem seznamu Svetovne zveze za varstvo narave IUCN 123 vrst ogroženih in 5 kritično ogroženih. Glavne grožnje ribjim populacijam so ribolov, uničenje habitatov, invazivne tujerodne vrste in onesnaženje.

Eno od prav posebnih vrst rib predstavljajo morski konjički. V Jadranskem morju se v vedno manjšem številu pojavljata dve vrsti – dolgonosi in kratkonosi morski konjiček. Ogrožata jih predvsem lov z namenom prodaje v obliki spominkov ter uničenje habitatov, saj so ogroženi tudi morski travniki, kjer morski konjički živijo. Zato je za njihovo ohranjanje ključnega pomena tudi varovanje morskih travnikov, ki predstavljajo pester habitat mnogim organizmom. Nakupu posušenih morskih konjičkov se tako raje izognite.

Ste vedeli, da lahko med kopanjem v Jadranskem morju naletite tudi na tjulnje? Seveda morate imeti gromozansko srečo, saj velja tjulenj sredozemska medvedjica za enega najbolj ogroženih sesalcev na svetu. V celotnem Sredozemskem morju naj bi bilo v populaciji le še nekje med 600 in 700 osebki. Tjulenj z latinskim imenom Monachus monachus je ogrožen predvsem zaradi delovanja človeka. Poleg izginjanja njihovih habitatov, kjer kotijo mladiče, so bile in so medvedjice v sporu z ribiči.

Čeprav je verjetnost, da na morju srečate sredozemsko medvedjico, majhna, je vseeno dobro vedeti, kako ob srečanju reagirati. Živali se izogibajmo na razdalji vsaj 50 metrov in je na noben način ne smemo še dodatno vznemirjati. Če žival opazite s čolna, ugasnite motor in počakajte, da tjulenj nadaljuje svojo pot. Vsekakor je priporočljivo, da se opažena žival, seveda z omenjene distance, slika in da se podatki o lokaciji pošljejo pristojnim naravovarstvenim organizacijam.

Vmesni komad

Za konec se bomo v počitniški ediciji oddaje Frequenza della Scienza na valovih Radia Študent posvetili še eni sila neprijetni dogodivščini, ki nas lahko doleti na morju. Kaj storiti, če nas opeče meduza?

Najpogostejše vrste meduz v slovenskem morju so morski klobuk, mesečinka in uhati klobučnjak. Najbolj nevarna je mesečinka, saj je njen ožig lahko pošteno boleč in pekoč. Mesečinka ima sicer rdeče-rjav klobuk zvonaste oblike, njene lovke pa so lahko dolge približno en meter.

Meduze imajo na površini svojih lovk posebne celice, ki vsebujejo organele, imenovane nematociste. Gre za strukture, sestavljene iz dveh delov. Prvi del je kroglaste oblike in je napolnjen z različnimi molekulami, ki učinkujejo toksično, drugi del pa je cevasta nit, ki je na koncu oblikovana v kaveljček.

Strup, ki je shranjen v nematocistah, se po sestavi in moči od vrste do vrste razlikuje, namenjen pa je temu, da ubije oziroma omrtviči plen, ki ga zgrabi meduza. Sestavine strupa so denimo različni nevrotoksini, histamin, kateholamini in proteini porini, ki ustvarjajo luknje v celičnih membranah. Za človeka večina vrst meduz tako ni smrtno nevarna, a vseeno povzročajo močno bolečino in srbenje. Najbolj strupene so meduze iz razred kubomeduz, ki večinoma prebivajo v tropskih morjih, našli pa so jih tudi v Sredozemskem morju.

Kadar nas opeče meduza, se celice z meduzinih lovk oziroma lovke v celoti s kaveljčki pritrdijo na našo kožo. Ob tem vanjo sprostijo toksične molekule, ki povzročijo pekočo bolečino in vnetje, saj poškodujejo naše celice. Kaj torej storiti, če nas na morju opeče meduza?

No, morda ste kdaj slišali, da je treba na mesto ožiga meduze urinirati, vendar temu žal ni tako. To prepričanje je sicer neke vrste stara vraža, ki je bila popularizirana zlasti v eni izmed epizod priljubljene nanizanke Prijatelji.

Prepričanje, da je treba opekline meduze spirati z urinom, naj bi sicer temeljilo na tem, da kisli pH v urinu pripomore k razgradnji toksinov, ki se izločijo na kožo ob stiku z meduzino lovko. Vendar pa je pH urina odvisen od hrane in pijače, ki ju zaužijemo, in ni vedno kisel. Tudi sicer se je izkazalo, da kisel pH pravzaprav ni primeren za nanos na tovrstne opekline, saj poleg tega, da razgrajuje nematociste, ki se niso zapičile v kožo, še dodatno stimulira izločanje toksinov iz tistih, ki so se zapičile v kožo.

Prav tako poškodovanega dela ne smemo spirati z navadno vodo, saj spremembe v koncentraciji elektrolitov dodatno aktivirajo celice, ki prek nematocist izločajo toksine. Če nas opeče meduza, je torej najbolje, da opečeni del spiramo kar z morsko vodo. Če želimo s kože odstraniti ostanke lovk ali pa samo celice z nematocistami, jih lahko postrgamo s kože z bančno kartico, sicer pa se bodo sčasoma razgradile.

Tako smo priplavali do konca današnje oddaje. Slišali smo, zakaj je ultravijolično sevanje nevarno in kako se lahko zaščitimo pred njim, zakaj se morje ponoči kdaj svetlika ter kaj narediti, če opazimo tjulnja v Jadranu ali če nas opeče meduza. Drage poslušalke in dragi poslušalci, sedaj ste opremljeni z vsem znanjem, ki ga potrebujete, da boste na morju lahko odmislili tegobe vsakdanjega življenja in jih nadomestili s povsem drugačnimi skrbmi. Sodelavke in sodelavci znanstvene redakcije vam želijo prijetne počitnice!

Poletnega oddiha in skoka v morje se veselijo Sebastjan, Angelika, Andrea, Katarina in Barbara.