Globoke želje toplih kamnin
V času, ko belokožec še ni stopil na njihovo grud, je bila za domačine voda v jezeru Taokahu prilično hladna. Prvi si je ob vodi dom postavil Tamahika, skupaj s svojo čudovito ženo Kuirau. Ko se je njegova izbranka nekega dne kopala v jezeru, jo je zagrabila in v svoj podvodni brlog povlekla strašna pošast. Kuirau se je upirala, zvijala in pogumno borila proti zverini, boj pa so seveda spremljali bogovi. Ocenili so, da je pošast preveč predrzna in požrešna – zato so uporabili svojo božansko moč in vodo v jezeru zavreli. V vroči vodi je pošast poginila, s seboj pa je vzela tudi Kuirau. Od takrat dalje je voda v jezeru neobičajno topla. Ogreta voda je spodbudila živahno priseljevanje, vodo iz jezera pa so uporabljali za različne namene, od kuhanja do zdravljenja in različnih obredov. Center vsega pa je bila seveda naravna topla voda.
Verjetno se vam svita, da v današnji Frequenzi della scienzi ne bo govora o pripovedkah in ljudstvih z južne poloble, ampak o geotermalni energiji. Slišana zgodba je ena izmed mnogih maorskih pripovedk o geotermalni energiji, ki predstavlja pomemben vir energije za Novo Zelandijo. Da pa vam bo tema geotermije med oddajo postala bližja, tako očem kot tudi srcu, se bomo vrnili na nam znani konec sveta. Lendavo si je kljub vsemu lažje predstavljati kot jezero Rotorua sredi Nove Zelandije. Da pa se hitreje vrnemo v Slovenijo, uberimo bližnjico – skozi središče Zemlje. Tu se zgodba o geotermalni energiji šele začne.
Zemlja ima poleg skorje še tri notranje plasti. Na našem potovanju moramo najprej skozi debel in viskozen, lahko bi rekli plastelinast plašč, ki obdaja Zemljino jedro. V plašču poteka radioaktivni razpad elementov, ki je eden izmed dveh najpomembnejših virov Zemljine toplote. Ob vztrajnem bližanju Zemljini sredini nato zaplavamo v tekoče zunanje jedro in po kakih šest tisoč kilometrih zadanemo ob izjemno gosto in trdno notranje jedro. Sredica našega planeta ima temperaturo 5800 stopinj Celzija in hrani akrecíjsko energijo, ki se je nakopičila ob nastanku Zemlje. Od takrat dalje se energija počasi porablja.
Več o virih toplote pojasni doktor Andrej Gosar, profesor z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in seizmolog na Uradu za seizmologijo Agencije Republike Slovenije za okolje.
Danes je temperatura notranjega jedra okoli 5800 stopinj Celzija, kar je blizu temperaturi na površini Sonca. Povprečna temperatura Zemljinega površja pa je zgolj okoli 8 stopinj Celzija. Kaj se torej zgodi s toploto? Toplotna energija se prenaša z območja z višjo temperaturo na območje z nižjo temperaturo. Recimo ko damo kocko ledu v kozarec vode in se ta stopi. Voda ima namreč višjo temperaturo, zato se toplota prenaša v led in ga topi.
Do podobnega prenosa toplote prihaja v Zemljini notranjosti, in sicer s štirimi procesi: kondukcijo, konvekcijo, advekcijo in sevanjem. Splošno rečeno je razlika med kondukcijo in konvekcijo v tem, ali je medij potovanja toplote v trdnem ali kapljevinastem agregatnem stanju. Za nadaljnje razumevanje geotermalne energije je pomembna predvsem konvekcija, pri kateri se toplota premika v viskozni – torej ne trdni – snovi. Več pojasni doktor Gosar.
Vso toplotno energijo Zemlje, ki je shranjena pod Zemljinim površjem, imenujemo geotermalna energija. Količine te energije so na Zemlji velike, kar 99 odstotkov Zemljine celokupne temperature še vedno presega 1000 stopinj Celzija. Zgolj desetinka odstotka je hladnejša od stotih stopinj. Zakaj se potem kljub vrelemu podtalju Zemlje lahko ogrejemo s sončenjem in ne z ležanjem na tleh?
Več faktorjev torej vpliva na gostoto toplotnega toka na Zemljinem površju, in ravno zato je količina težko izmerljiva. Meritve dodatno otežuje tudi zunanji vir toplote – tisočkrat večja gostota toplotnega toka Sonca. Vseeno pa vrednost lahko izračunamo iz podatkov, ki jih izmerimo v vrtinah. Potrebujemo podatek o toplotni prevodnosti kamnin in o temperaturnem gradientu v vrtini. Povprečna vrednost temperaturnega gradienta na Zemlji je 3 stopinje na 100 metrov globine. Produkt gradienta in toplotne prevodnosti nam da vrednost toplotnega toka na Zemljinem površju.
Eden izmed pomembnih faktorjev, ki vplivajo na vrednost toplotnega toka na Zemljinem površju, je debelina skorje. Oceanska skorja je v primerjavi s kontinentalno Zemljino skorjo tudi do desetkrat tanjša. Zato je temperaturni gradient v oceanski skorji višji, s tem pa tudi gostota toplotnega toka. Podobno se zgodi na območjih vulkanizma, kjer iz plašča prodira magma. Kaj pa v Sloveniji? Nimamo vulkanov, tudi oceanov ne. Ali imamo pri nas vseeno območja z nadpovprečnimi vrednostmi toplotnega toka na Zemljinem površju pojasni doktor Gosár.
Tako imenovane sedimentne odeje morskih in rečnih sedimentov na severovzhodu Slovenije lahko sežejo tudi več kilometrov globoko. Klastični sedimenti Panonskega bazena imajo namreč nizko toplotno prevodnost, kar pomeni, da se toplota v kamninah kopiči in povečuje vrednost gostote toplotnega toka. Skupaj v kombinaciji s tanjšo kontinentalno skorjo se na severovzhodu Slovenije temperaturni gradient povečuje s standardnih treh stopinj Celzija na 5 do 6 stopinj Celzija na 100 metrov. Kaj točno to pomeni za geotermalne sisteme in kako to izkoriščamo, pa po glasbenem premoru.
4. julija leta 1904 so v Toskani zagnali prvi poskusni geotermalni generator električne energije na svetu. To je omogočila visoka vrednost gostote toplotnega toka na zemeljskem površju. Italija je znano vulkansko območje z magmo plitvo pod površjem. Poleg tega so toskanske kamnine primerno razpokane, pore pa zapolnjuje termalna voda. Ker je tekla skozi tople kamnine, se je voda segrela tudi do 160 stopinj Celzija in tako postala primeren vir za izgradnjo geotermalne elektrarne.
Naša zahodna soseda je geotermalno elektrarno izgradila pred več kot sto leti, kako daleč pa smo z njeno izgradnjo v Sloveniji?
Ta odgovor in pregled ostalih načinov rabe geotermalnih sistemov bomo iskali v nadaljevanju današnje Frequenze della scienza, ki jo poslušate na Radiu Študent. Kaj točno je geotermalni sistem, pojasni docentka doktorica Nina Rman z Geološkega zavoda Slovenije.
Najvišja vrednost gostote toplotnega toka na površini Zemlje je v Sloveniji 120 mW/m2– to je 40 odstotkov višje od globalnega povprečja. Omenili smo tudi, da v severovzhodni Sloveniji temperaturni gradient doseže tudi do 6 stopinj Celzija na 100 metrov globine. Obe povišani količini sta posledica tanjše Zemljine skorje na območju severovzhodne Slovenije. Pomembne pa so tudi večkilometrske plasti morskih in rečnih sedimentov na območjih, kjer je gostota toplotnega toka najvišja. Slišali smo, da imajo sedimenti Panonskega bazena nizko toplotno prevodnost in zato kopičijo več toplote ter povečujejo vrednost gostote toplotnega toka.
In kaj nam visoke vrednosti gostote toplotnega toka in temperaturni gradient v Sloveniji povedo v praksi? Kamnine skladiščijo toploto, glavni medij, ki jo prenaša na površje, pa je v večini primerov podzemna voda. Če na iztoku preseže temperaturo dvajsetih stopinj Celzija, jo lahko imenujemo termalna voda. Ta kategorizacija termalnih voda med državami ni poenotena. Recimo na Madžarskem je voda termalna šele, ko preseže 30 stopinj Celzija. Kakšne pa so temperature termalnih voda v Sloveniji, nam pojasni doktorica Rman.
V stokilometrskem razmaku pri nas najdemo vodo s temperaturo od 40 stopinj do 202 stopinji Celzija, kar nakazuje na veliko število različnih tipov geotermalnih sistemov. Njihove značilnosti so odvisne predvsem od kamninske in mineralne sestave, debeline in starosti Zemljine skorje, konvekcijskih tokov v Zemljinem plašču, magmatskih oziroma vulkanskih pojavov in tektonskih pojavov, kot so prelomi. Sama geološka zgradba Slovenije je zapletena, saj je križišče Alp, Dinaridov in Panonskega bazena. To se kaže v hitrem spreminjanju geološke in strukturne zgradbe na relativno majhnih razdaljah. Večino geotermalnih sistemov na našem ozemlju zato najdemo v majhnem prostorskem obsegu. Razen seveda na severovzhodu Slovenije, ki je del Panonskega bazena. Tam se en geotermalni vodonosnik razprostira čez večje območje.
V Sloveniji poznamo tri tipe nizkotemperaturnih geotermalnih sistemov, ločimo jih glede na geološko zgradbo in načinu prenosa toplote. To so sistemi toplih izvirov, sistem z vodonosniki v sedimentacijskih bazenih in sistem z vodonosniki v podlagi sedimentacijskih bazenov. Sistem toplih izvirov lahko najdemo kjerkoli po Sloveniji. Edini pogoj je, da na območju potekajo prelomi, zaradi česar je kamnina razpokana. Skoznjo pronica padavinska voda, ki potuje do dva kilometra globoko in se vmes zaradi temperaturnega gradienta segreje. Nato po razpokah priteče na površje in tvori termalni izvir. Voda, ki danes izteka iz teh izvirov, je stara nekje med sto in tisoč leti in ima na izviru temperaturo med 20 in 36 stopinj Celzija. Če bi vrtali globlje pod temi izviri, ni zagotovljeno, da bi našli vodo z recimo 70 stopinjami Celzija. Za to bi potrebovali višji temperaturni gradient, ki pa ga v teh kamninah ni, zato te niso dovolj ogrete. Take termalne izvire izkoriščajo klasične toplice, kot so Dolenjske ali Šmarješke toplice ter Topolščica.
Drugi tip nizkotemperaturnih geotermalnih sistemov so vodonosniki v sedimentnih kamninah Panonskega bazena. To je območje, ki se razteza čez osem držav. Kamnine sestavlja sediment morij, rek in jezer – skozi bolj ali manj sprijet prod, pesek, melj in glino pa zelo počasi teče termalna voda. Zaradi izredno počasnega toka se predvideva, da je voda v teh vodonosnikih stara nekaj 10 tisoč let. Proti severovzhodu se debelina kamnin Panonskega bazena veča. S tokom proti vzhodu postaja termalna voda z globino vedno bolj vroča in bolj mineralizirana.
Termalna voda v severovzhodni Sloveniji je bogata z ogljikovodiki, kar je bil tudi vzrok za odkritje teh vodonosnikov v 50-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Na tem območju še danes obratuje naftno-plinsko polje Petišovci, vendar v veliko manjšem obsegu kot recimo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Iz zlatih naftnih let je na tem območju ostalo precej dva do tri kilometrov globokih vrtin. Večino so deloma zacementirali in sedaj ostajajo odprte le do globine dveh kilometrov. Te vrtine danes s pridom uporabljajo pri raziskovanju geotermalne energije. V tem tipu geotermalnega sistema so izmerili tudi najvišjo temperaturo pri nas: 202 stopinji Celzija v Murskem gozdu. Vendar je najvišja temperatura vode, ki jo izrabljamo iz omenjenih vodonosnikov, zgolj 72 stopinj Celzija, kar je temperatura termalnega izvira v Moravskih Toplicah.
Pri geotermalnem sistemu, ki obsega geotermalni vodonosnik, je lahko napajanje z vodo zelo omejeno. Pretiran odvzem vode lahko povzroči zniževanje gladine podzemne vode. Kasneje se lahko zgodi tudi vdor plinov ali vod z drugačno kemijsko sestavo in temperaturo, kar ni zaželeno, saj lahko vpliva na postopek črpanja in uporabe termalne vode. Enako pa velja za geotermalne vodonosnike v podlagi, kar je tretji in zadnji tip nizkotemperaturnih geotermalnih sistemov, ki jih najdemo v Sloveniji.
Tretji tip so torej geotermalni vodonosniki v podlagi sedimentacijskih bazenov, kamor recimo sodijo tudi vodonosniki, ki se nahajajo pod kamninami Panonskega bazena. Pomembno je, da območje sekajo globoki prelomi, termalna voda pa se nahaja v razpokanih metamorfnih in karbonatnih kamninah. Primere takih tipov geotermalnih vodonosnikov najdemo še na jugovzhodu, na Obali in razpršene po drugih delih Slovenije. Voda, ki so jo izmerili v Benedíktu v Slovenskih goricah in je primer takega geotermalnega sistema, je ob iztoku na površje dosegla 75 stopinj Celzija. Termalna voda v teh vodonosnikih je lahko zelo mineralizirana – vsebuje tudi do 27 g/L raztopljenih mineralnih snovi. Pogoste pa so tudi obogatitve z ogljikovim dioksidom. Od kod pride ogljikov dioksid na območju Radencev in Rogaške Slatine, pojasni doktorica Nina Rman.
Večkrat smo med spoznavanjem geotermalnih sistemov naleteli na mineralno vodo, ki je zelo pogosto segreta nad 20 stopinj Celzija in ji posledično rečemo termomineralna voda. V Sloveniji imamo dolgo zgodovino njene rabe, predvsem v zdraviliškem turizmu. Poleg tega se termalno vodo uporablja tudi za rekreacijske namene, ogrevanje rastlinjakov in poskuse proizvajanja električne energije. O vsem tem po glasbenem premoru.
Poslušate oddajo Frequenza della scienza, ki jo pripravljamo na znanstveni redakciji Radia Študent. Pred glasbenim premorom smo raziskovali globoke vire Zemljine toplote in načine, kako ta toplota potuje proti površju, ter spoznavali kako zaznamo območja s povišano temperaturo skorje na površju. Seznanili smo se še s tremi tipi geotermalnih sistemov, ki jih najdemo v Sloveniji, in opisali njihove karakteristike. Sedaj pa se pobliže spoznajmo še z rabo geotermalne energije.
Rabo geotermalne energije ločimo na rabo termalne vode in izrabo plitve geotermalne energije. Kaj točno je plitva geotermalna energije, nam pojasni docentka doktorica Nina Rman z Geološkega zavoda Slovenije.
Evidenca, ki jo vodijo na Geološkem zavodu Slovenije, kaže, da v državi deluje približno 16 tisoč geotermalnih toplotnih črpalk, od katerih slabi dve tretjini delujeta na sistem voda – voda. Črpalne in ponikalne vrtine oziroma vodnjaki takšnih sistemov so izvrtani do tri metre globoko, običajno na območjih z veliko količino podzemne vode, torej na aluviálnih vodonosnikih. Geotermalne toplotne črpalke so v letu 2022 izkoristile več kot 70 odstotkov vse porabljene geotermalne energije v Sloveniji, dosti geotermalnih virov pa sicer ostaja neizkoriščenih. Vsako leto se recimo raba geotermalne energije z geotermalnimi toplotnimi črpalkami veča. Povečini gre predvsem za individualne stavbe, toda v zadnjem času geotermalne toplotne črpalke nameščajo tudi v javne stavbe, recimo v šole, vrtce in zdravstvene domove. Tehnologija je v primerjavi z izkoriščanjem termalne vode iz globljih vrtin relativno poceni in tudi sama inštalacija, vključno z vrtanjem, lažje izvedljiva.
Drugi način izrabe geotermalne energije je neposredna raba toplote iz termalne vode. Kot že ime pove, je za tak način izrabe nujna voda, ki mora imeti več kot 20 stopinj Celzija, torej je termalna. To je tudi bistvena razlika, ki loči neposredno rabo od rabe geotermalnih toplotnih črpalk.
Lokacij, ki v Sloveniji uporabljajo toploto iz termalne vode, je 29. Natančneje gre za štiri termalne izvire in 50 geotermalnih vrtin, ki so v povprečju globoke okoli 900 metrov. Te sisteme uporabljajo predvsem veliki in industrijski objekti, denimo za ogrevanje hotelskih kompleksov in kopališč z bazeni, rastlinjakov in za daljinsko ogrevanje mesta Lendava. Predvsem pri rabi termalne vode iz geotermalnih vrtin je projekt izdelave zahtevnejši, dolgotrajnejši in dražji kot pri geotermalnih toplotnih črpalkah. Toda kljub temu znamo v Sloveniji dobro izkoristiti termalno vodo, ki jo pridobimo iz termalnih izvirov oziroma geotermalnih vrtin. Več pove Rman.
Potem ko termalna voda v industrijskih obratih opravi svojo nalogo, lahko to vodo ponovno injicirajo v isti vodonosnik, ali pa jo spustijo v čistilno napravo in površinske vodotoke. Ali se bo vodo reinjiciralo pod površje, je odvisno od tega, ali črpamo obnovljive zaloge termalne vode ali ne. Od 29-ih lokacij, ki izrabljajo toploto iz termalne vode, reinjekcijo izvajajo v daljinskem sistemu ogrevanja mesta Lendava in v Izlakah, kjer pa sta geološki zgradbi povsem različni. Vračanje vode pod površje pa je obvezno tudi za vse nove odvzeme na severovzhodu in jugovzhodu Slovenije. V okolje se lahko izpušča voda z največ 30 stopinj Celzija. Ker pa morajo koncesionarji doseči 70-odstotni temperaturni izkoristek, to pomeni, da morajo izrabiti energijo do temperatur, ki so običajno med 22 in 26 stopinj Celzija, odvisno od lokacije.
Slovenija s kaskadno oziroma zaporedno rabo spretno izrablja geotermalne danosti. Črpana voda gre pogosto iz zdravilišč in hotelov naprej v rastlinjake ali pa ogreva rekreativne komplekse, tali sneg na cestah in podobno. Kako pa je z rabo geotermalne energije v državi, ki je ena vodilnih v izrabi geotermalne energije – na Islandiji? Ta severni otok v smeri sever-jug seka Srednjeatlantski oceanski hrbet. Dve litosferski plošči na tem mestu silita narazen, praznino vmes pa zapolnjuje vroča magma. Temperatura na nekaterih lokacijah že po 100 metrih globine doseže 100 stopinj Celzija, gostota toplotnega toka pa je na omejenih mestih tudi do en W/m2. To je 8-krat več od najvišje vrednosti gostote toplotnega toka v Sloveniji. Tako visoke vrednosti temperaturnega gradienta in gostote toplotnega toka so le na območju, kjer počez šiba srednjeatlantski hrbet. Zaradi ekstremnih pogojev tam ljudje sploh ne živijo.
Islandija ni kraška dežela s sedimentacijskimi bazeni, zato so tudi tipi geotermalnih sistemov, ki jih najdemo na Islandiji, drugačni od prej opisanih. Tudi geotermalnih toplotnih črpalk, ki jih Slovenci vsako leto v večjih količinah nameščamo, na Islandiji zaradi obilice geotermalne energije skorajda da ne uporabljajo. Pri rabi termalne vode sicer uporabljajo kaskadne sisteme, vendar so težko primerljivi s tehnologijami v Sloveniji. O temperaturah termalne vode, ki jo po uporabi vrnejo v okolje, spregovorita doktorica Juliet Newson, direktorica Islandske šole za energijo z Univerze v Reykjaviku, in doktor Sverrir Thorhallsson, upokojeni vodja inženirstva na Islandskem geološkem zavodu in izredni profesor na Univerzi v Reykjaviku.
Tudi pri slovenskih geotermalnih sistemih z vodonosniki v sedimentnem sistemu običajno velja, da se z višjo temperaturo viša tudi stopnja raztopljenih mineralnih snovi. Pri nas sicer prevladuje natrijevo-hidrogenkarbonatni tip vode, ki je lahko obogatena z ogljikovim dioksidom in ogljikovodiki. Ponekod je določena tudi prisotnost slanic, recimo na Obali zaradi mešanja termalne in morske vode. Na Islandiji pa je voda tako vroča in močno mineralizirana s silícijevim dioksidom, da bi se ta ob nižjih temperaturah obarjal na cevi.* Zato v okolje vračajo termalno vodo, ki ima lahko tudi nekaj sto stopinj. Táko razkošje termalne vode in pare Islandcem omogoča pester nabor uporabe geotermalne energije, kot pove doktorica Newson.
Zaradi velike količine razpoložljive geotermalne energije na Islandiji danes obratuje sedem velikih geotermalnih elektrarn. Vse izkoriščajo sistem, v katerem vroča vodna para poganja turbine. Vročo termalno vodo, ki pri tem ostane, ponekod tudi nadalje uporabijo za ogrevanje stavb in prostorov. Tehnologija pridobivanja električne energije s pomočjo pare, ki poganja turbine, je najlažja za izgradnjo in je bila tudi prva iznajdena – v že omenjeni prvi geotermalni elektrarni v Toskani. Vendar za takšno elektrarno potrebujemo izjemno visoke temperature in vodno paro, v Sloveniji pa tega – zaenkrat – nismo našli. Ali naj torej opustimo sanje o geotermalni elektrarni na Slovenskem? Odgovarja doktorica Nina Rman z Geološkega zavoda Slovenije.
Geofizikalne raziskave potencialnih nahajališč geotermalne vode so logistično zelo zahtevne. Raziskovanje geotermalne energije lahko poteka v večjih globinah, kjer iščemo vire za električno energijo. Za ta namen je potrebno vrtati tudi do štiri kilometre globoko. Po zelo grobih izračunih projekta DARLINGe [dárling] iz leta 2019 naj bi kilometer globoke vrtine stal milijon evrov, zaradi inflacije pa je cena sedaj še nekoliko višja. Lahko si predstavljate, da mora biti zato vrtanje res natančno. Za natančne lokacije vrtanja poskrbijo geofizikalne globokoseizmične raziskave, za katere je profilne linije treba potegniti več kilometrov okoli območja raziskovanja – čez vse njive, gozdove, pašnike in ostal nabor zasebnih parcel. Gre za obsežne raziskave, ki pa od časa raziskovanja ogljikovodikov v prejšnjem stoletju na tem območju praktično stojijo na mestu.
Se pa raziskovalke in raziskovalci znajdejo in za raziskovanje in poskuse uporabljajo vrtine, ki jih je za seboj pustila naftna industrija. Poslušajmo, kaj je najbolj sveža geotermalna novica iz Lendave.
Kaj pomenita prva testna geotermična elektrarna v Sloveniji in želja po nadaljnjih geofizikalnih raziskavah v duhu svežega Zakona o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije? Ne sej, hec, bo en komad prej. Sam pol pa zares. Ostanite na frekvenci.
Pred iztekom današnje oddaje nas čaka še kratek šprint po zakonodajnih okvirih, ki omogočajo izrabo geotermalne energije in določajo monitoring termalnih voda. Nekaj besed pa namenjamo še islandsko-slovenskemu sodelovanju v okviru projekta INFO-GEOTHERMAL. Oboje skupaj tvori del strateškega mozaika za izrabljanje geotermalnih virov pri nas, predvsem pa spodbujanje tega izrabljanja.
Slovenija je v zadnjih letih naredila velike premike pri spodbujanju izrabe geotermalne energije v energetske namene. Prvi izmed korakov za implementacijo novih tehnologij uporabe geotermalne energije je priprava državnih smernic. Te nastajajo v okviru projekta INFO-GEOTHERMAL, ki se izvaja skupaj z geološkim zavodom, reykjaviško univerzo in pristojnima ministrstvoma. Več o tem pove doktorica Nina Rman z Geološkega zavoda Slovenije.
Plod projekta bo torej povzetek znanj, ki zadevajo celoten proces izrabe geotermalne energije. Od same izrabe, zakonodajnega okvira in potrebne dokumentacije za njeno uporabo, do osnovnih podatkov o geotermalni energiji in njenem energetskem potencialu ter usmeritev za izvajanje monitoringa ob uporabi določene tehnologije. Gre torej za pripravo okolja, ki bo spodbujalo nadaljnja vlaganja v geotermalno energijo.
Z vidika blaženja podnebnih sprememb in pri načrtih opuščanja fosilnih goriv se v Sloveniji vse več govori tudi o izrabi geotermalnih virov energije, ki veljajo za obnovljiv vir energije. Geotermalna energija je namreč dostopna 24 ur na dan, vse dni v letu - za razliko od sonca in vetra. Obnovljivi viri v bilanci letne porabe predstavljajo četrtino porabljenih virov, delež porabe geotermalne energije pa se morda na prvi pogled zdi nizek; letos je ta znašal 4,8 odstotka. Skupna izraba geotermalne energije pa se v zadnjih letih povečuje predvsem na račun večje uporabe geotermalnih toplotnih črpalk.
Da bo raba geotermalne energije vseeno nezanemarljiv del energetske prihodnosti Slovenije, je nakazal tudi letos poleti sprejeti Zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Sprejetje zakona in odziv geološke skupnosti komentira doktorica Nina Rman.
Kaj pa druga plat zakona?
Teren za vlaganja v izrabo geotermalne energije je zastavljen, pri čem pa moramo biti pozorni, če želimo geotermalno energijo uporabljati dolgoročno. Dopolnitev Zakona o vodah, ki je bila sprejeta leta 2015, je podelila koncesije za rabo termalnih voda, hkrati pa zanje opredelila obvezen monitoring. Več o izvajanju monitoringa termalnih vod pove doktorica Rman.
Prekomerno izrabljanje termalne vode lahko vpliva zlasti na padec gladine podzemne vode, ki pa se lahko v desetletju popolnoma obnovi. Obnovljivosti termalne vode in energije rabimo torej namenjati posebno skrb. Vsekakor pa ima geotermalna energija kot obnovljivi vir v Sloveniji toplo prihodnost. Ali kot lepo pove Juliet Newson.
S to mislijo pa se Frequenza della scienza do naslednjič poslavlja.
Pisali sva Lea in Klara.
Brala sva Patrik in Škoda.
Tehniciral je Demijan.
Lektoriral je Aleš.
_______________
Viri slik:
https://media.istockphoto.com/id/1295195562/vector/renewable-energy-inf…
https://energyeducation.ca/encyclopedia/Geothermal_power_plants
Popravek: da bi se ta ob nižjih temperaturah obarjal na cevi. Prej: da se ta ob nižji temperaturah obarja.
Dodaj komentar
Komentiraj